Petdeset let po zgodbah v viktorijanski Angliji se selimo onstran velike luže, kjer se v angelskem mestu leta 1938 dogaja marsikaj.
Liki so povezani v konflikt med nadnaravnima bitjema ameriško-mehiškega ljudskega izročila. Demonska Magda verjame, da je človeštvo hudobno in se nameni to dokazati svoji duhovni sestri, božanstvu Santa Muerte. Kajpada so blizu tudi nacisti z načrtom svetovne nadvlade, ki pametno izkoriščajo družbeno napetost. V zraku pa je še prerokba.
Prišel bo čas, ko bo svet pripravljen name. Ko se bo narod boril proti narodu, ko bo rasa požrla raso, ko bo brat ubil brata, dokler ne bo ostala nobena duša več. Si pripravljena. Na tisti dan bo vstal vodja, zapletel kraljestva v vojno, obrnil raso eno proti drugi. Dan, ko se bodo temne sile približevala in bo potreba ena sama iskra, da bo svet zagorel.
Penny Dreadful je mnogo več kot zgolj (še) ena serija grozljivih zgodb. V drugi polovici 19. stoletja se je v Angliji pojavil svojevrsten literarni žanr, ki so ga ljudje posmehljivo imenovali penny dreadful, nekakšen »šund roman«. Šlo je za preproste zgodbe, v katerih so se najprej pojavili kriminalci in detektivi, kasneje pa tudi nadnaravna bitja, natisnjene na slab papir, s preprostimi ilustracijami in s ceno enega samega penija. »Dredful« pa v prevodu pomeni »strašen«. Zaradi pristopne cene in preprostosti so publikacijo brali predvsem v krogih mladih delavcev.
Viktorijanski London je odličen okvir za serije z elementi strahu in groze, v katerem se mešajo usode ljudi z nadnaravnimi bitji. Od tu ime serije iz leta 2014, ki se je žal za marsikoga prezgodaj zaključila s tretjo sezono leta 2016. Od znanih likov v njej nastopajo Frankenstein, vampirji z Drakulo na čelu, lovec nanje Van Helsing, Dorian Grey, se pravi pester nabor pošasti iz vseh vetrov, oziroma bolje rečeno romanov. V večnem boju med dobrim in zlom je glavno junakinjo Vanessa Ives fantastično odigrala Eva Green. Zaradi nje in zaradi likov, ki sklepajo in razdirajo prijateljstva, medtem pa iščejo same sebe, se vam splača serijo pogledati še enkrat ali pa sploh prvič.

Poleg osrednje niti, sile zla želijo Venesso, ki je medij, most me naravnim in nadnaravnim, pritegniti na svojo stran in okronati za kraljico, serija odpira tudi vprašanja o emancipaciji žensk, seksualnosti, nesmrtnosti, predsodkih, siromaštvu in bedi. Ni površinska in še manj naravnana zgolj na posebne učinke, omenjene tematike pa so (žal) še vedno aktualne.
Na HBO prihaja serija Penny Dreadful City of Angels, ki pa s prvotno razen imena, nima ničesar skupnega. Drugi čas, drugo mesto in drugi liki, človeški in nadnaravni. Nekateri elementi pa so vseeno podobni. Človek je moral na neki način razložiti zlo, ki obstaja na svetu, zlasti tistega, ki ga je spoznal na svoji koži, zato ga je namenil izmišljenim bitjem in pojavom. Na ta način je razjasnil nerazumljivo vprašanje življenja po smrti z obstojem bitji, ki niso ne živa ne mrtva. Demonka Magda je preračunljiv in zla, ter prevzema različna telesa, da ljudi vodi proti svojemu mračnemu cilju, medtem kot ima, prevedeno iz španščine, »naša gospa sveta smrt« srce le za mrtve, saj je njena naloga pripeljati jih na drugo stran.
Tudi v tej seriji gre za klasični spopad med dobrim in zlim, Magda je v svoji izvorni obliki oblečena v črno usnje, njena duhovna sestra pa v belo s krono na glavi, samo scenaristi pa vedo, v katero smer bodo serijo zapeljali, saj je menda ne bodo končali po prvi sezoni, ki je bila onstran oceana že predvajana. Ogledal sem si nekaj delov in predvsem prvi, katerega cilj je vpeljati gledalca v dogajanje, je na trenutke malce dolgočasen. Še posebej takrat, ko ljudje dolgovezijo o čustveni razdvojenosti, ko še ne vedo, v katero smer se morajo obrniti. Še dobro, da takšnih prizorov ni veliko. Zgodovinska dejstva v fantazijski seriji verjetno nimajo velikega pomena, vendar so bili nacisti pred drugo svetovno vojno verjetno tako ali drugače prisotni tudi v Los Angelesu. Mesto takrat še ni bila filmska prestolnica sveta, bili pa so že zametki zanjo.
Potencialno zanimiva serija za kratkočasenje, ko ničesar pametnejšega nimate za početi. Gotovo pa boste našli tudi vzporednice s trenutnimi dogodki, napetostmi med rasami, grobostjo policije in nepravičnostjo, ki je vse pogostejša. Ker ni nič sveto, ker lahko vsak reče, kar hoče in ker so postale teorije zarote nekaj običajnega, bomo morda tudi mi začeli verjeti v gospo s koso in dobrega modrijana Vitranca.
Brez komentarjev