Življenje kot v filmu: Fahrenheit 451
Marjan Kodelja 27. maja 2020 ob 06:38

Znanstvenofantastični filmi kažejo možno prihodnost človeštva, utopična diktatura ene zveličane resnice pa je intimna želja marsikaterega (pre)glasnega zagovornika svobode govora.

Svet se ne vrti v pravi smeri, saj je notorično zagovarjanje svobode govora začelo prestopati meje zdravega razuma in posegati v pravice ljudi. Hočejo nam dopovedati, da ni ene same resnice, temveč je odvisna ne samo od perspektive in glasnega zagovarjanja, temveč tudi od vzvišenosti, občutka nadmoči in poniževanja nasprotnih stališč oziroma argumentov, ki jih ne razumeš. Nekateri bi nas preprosto radi prepričali, da je življenje podrejeno kvantni superpoziciji, sočasnemu obstoju dveh enako verjetnih stanj. Vprašanje pa je, katero je pravilno ali pač ne. Vozim se po cesti in na križišču zavijem na levo, kar ni samo moja, temveč absolutna resnica. Vendar nekdo začne prepričevati, da sem pravzaprav zavil v desno. Če je dovolj prepričljiv, ima veliko enako glasnih podpornikov, bo večina kmalu verjela njegovi različici resničnosti. 

V zgodovini so oblastniki vedeli, da je neukega podložnika najlažje voditi. Bodisi je nepismen in zato neizobražen ali pa zaslepljen z eno zveličavno resnico, da je do vsega drugačnega ne zgolj ravnodušen, temveč sovražno nastrojen. Postapokaliptično življenje v filmu Fahrenheit 451 je nadzorovano. Dovoljeno je eno samo informacijsko omrežje, kajpada s pravoverno vsebino, knjige, razen Biblije, Svetilnika in Moby Dicka pa so prepovedane in jih posebni oddelki gasilcev zažigajo na licu mesta. Napačna literatura je hudičeva zalega, zaradi nje so ljudje nesrečni, zbolijo za duševnimi boleznimi, branje pa vodi do nasprotujočih si mnenj. Če je prihodnost lahko odsev preteklosti, iz katere se nismo ničesar naučili, potem se zlahka ponovi. Knjige so kurili, ker jih je skrbelo za podanike. Je res dosti drugačno modrovanje, katera kultura je prava in da je trg tisti, ki odloča, kaj bo preživelo in kaj ne? Zgodovina ima dogovor tudi na to. Pa ga vidimo? Umetniki, ki so jih sodobniki zaničevali, so danes cenjeni, medtem pa je zgodovina pozabila na večino tistih, ki so jih takrat kovali v zvezde.

Žal vse pogosteje pozabljamo, da življenje ni črno-belo, temveč ima neskončno odtenkov sivine. Avtoritarni oblastniki v demokratičnem svetu, v diktaturah pa sploh, izkrivljajo resnico in jo kažejo v svoji luči, ki velikokrat ni resnična, včasih pa celo v nasprotju s fizikalnimi zakoni. Trump bi rad ustanovil odbor, ki bo bdel, da bodo družbena omrežja na enak način obravnavala republikance, saj je prepričan, da ni tako in da so demokrati prikazani v lepši luči. Skregano z zdravo pametjo, saj govorimo o družbenih omrežjih oziroma kot bi ustanavljali odbore, ker je več otrok pred blokom levičarjev, kot desničarjev. Dosti drugače ni niti drugje, tudi pri nas ne, ko ena stran drugo prikazujejo kot utelešenje čistega zla. Od obkladanja z nazivom izrojenih levičarjev, kar postanejo vsi, ki se ne strinjajo popolnoma z njimi, ne glede na njihov resnični nazor, pa do dehumanizacije dela prebivalstva je žal le korak. Družbena omrežja pa so tako ali tako postala poligon za obračunavanje z nasprotniki. »Boga ni, vse je dovoljeno«, kot veleva znamenita misel Dostojevskega.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

V tej luči je treba ocenjevati tudi rastoče nasprotovanje zaradi nasprotovanja in priljubljenosti teorij zarot. »Zakaj bi se učil biologije, zgodovine, fizike …, če pa znanja nikdar ne bom potreboval v življenju?« Da zate Zemlja ne bo ravna, omrežja 5G ne avtocesta za koronavirus ali cepljenje nikakor ne način nadzora nad ljudmi. Ampak to že presega misel iz začetka o neukem podložniku. Zato gre v filmu Fahrenheit 451 in zato kurijo knjige. Se tudi nam lahko pripeti kaj takšnega? Nikdar ne reci nikoli. V Severni Koreji nekaj podobnega že imajo, Kitajci in Iranci na veliko cenzurirajo internet in skoraj vse informacijske vire, Rusi bi tudi radi zgradili svoj splet, v demokratičnih državah pa vzpon avtoritarnih voditeljev vodi v svet ene prave resnice in nešteto zaničevanih. Še sreča, da govorim le o filmu!

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja