Življenje kot v filmu: Ad Astra – pot med zvezde!
Marjan Kodelja 16. julija 2020 ob 06:42

Za nekatere ne bi bilo slabo, če bi se odpravili na večmesečno samotno pot, medtem poiskali sami sebe in se vrnili razumevajoči do soljudi ter sposobni sprejeti različnosti.

Ni dvoma, da je film dober, takisto pa tudi Brad Pitt v vlogi Roya McBrida in čeprav je do neke mere samosvoj in unikaten, ga je vsaj bežno mogoče primerjati s Kubrickovim legendarnim filmom 2001: Odisejada v vesolju. Kot v njem, gre tudi v Ad Astra za veliko več kot le za znanstvenofantastičen film. Gre za izpoved o očetu in sinu, o ljubezni in izgubi, postavljeno v okolje dolge in občasno samotne poti do Neptuna in nazaj.

Akcija ni v osredju oziroma jo je malo, pa še tiste nekaj, kot je napad piratov na mesečevi površini, je bolj tako. Dobro posnet, a dokaj nepomemben vložek, da ima pot do drugega oporišča smisel. Nima pa vse skupaj veliko povezave z resničnostjo. Hoja po Luninem oporišču ni enaka sprehodu po podzemni železnici v New Yorku, saj gravitacijska privleka nista niti približno podobna. Sicer je še nekaj z osnovno zgodbo ne ravno povezanih dogodkov, ki so verjetno vključeni, da razbijejo sicer enosmerno pripovedovanje zgodbe. Drastičnega napredka v tehnologiji vesoljskih potovanj tudi ni, rakete so takšne, ko bi jih ali jih celo bo izdelalo Muskovo podjetje SpaceX. Razen tega, da je človeštvo do konca 21. stoletja vsaj približno osvojilo dobršen kos sončnega sistema, smo še vedno v dobrem in slabem takšni, kot smo. Še vedno iščemo življenje v vesolju, da bi morda osmislil naš obstoj, kar je bila naloga projekta Lima pod poveljstvom očeta Roya H. Clifforda McBrida (Tommy Lee Jones). On in pa celotna ekipa je pred 16 leti izginil, zdaj pa iz orbite Neptuna, njegovega zadnjega znanega mesta prihajajo skrivnosti in hkrati nevarni sunki energije. Vojska verjame, daje Clifford še živ, zato pošlje Roya na Mars, da mu od tam pošlje čustveno sporočilo, ta pa se po seriji predvidljivih naključij odpravi do Neptuna in sreča z očetom. Med dolgim potovanjem do tja, spoznamo Royevo življenje, čemu se je moral odpovedati, da je postal astronavt, odnosom do odtujene žene in nenazadnje tudi do očeta. Presenetljivo pa je režiserju Jamesu Grayu uspelo dolge sekvence potovanja posneti na zanimiv in hkrati nič kaj dolgočasen način, tako da se nikdar pretirano ne želite, da bi ga bilo že konec.

Morda nas film uči, česa se moramo izogibati, da ne postanemo kot Clifford McBride, ki žrtvuje družino, nato pa vso posadko, da fanatično zasleduje cilj, ki si ga je v bistvu zadal sam in je v resnici bore malo pomemben. Po podobni poti gre namreč tudi Roy, ki pa ga izkušnja strezni in zato po vrnitvi na Zemljo, postane drugačna oseba. To je pravo sporočilo filma, ne pa skakanje po vesolju? Ni važno, ali je inteligentno življenje med zvezami, človeštvo mora smisel obstoja najti tudi, če smo v vesolju sami. Filozofsko in hkrati vsaj malce morbidno, a takšen je pravzaprav ves film. Ni slab in če imate dve uri časa, si ga le oglejte.

  • Kaj: Ad Astra – pot med zvezde
  • Ocena: 4: Dober film, če si se pripravljen poglobiti v vsebino!
  • Kje: HBO
Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja