Življenje kot v dokumentarcu: Zlata mrzlica
Marjan Kodelja 17. junija 2020 ob 06:19

Ni treba, da je dokumentarec poučen. Zakaj bi ljudi sploh česar koli učili, bolje bo, če brez kritike verjamejo v ameriško večvrednost!

Bila je ideja dokumentarca o zlati generaciji legendarne ekipe Chicago Bullsov, dobili pa smo slavospev enemu in edinemu Michaelu Jordanu. Nimam pojma, ali je res najboljši košarkar vseh časov na svetu. Morda je, morda pa ni, kajti ne sprašujem prav. Američani imajo namreč slabo navado in tudi moč, da svet prepričujejo o svoji in o večvrednosti njihovega gospodarstva, načina življenja, športa … Nič čudnega, da Trump glasno vpije, »da bo spet naredil Ameriko veliko«, s poudarkom »NAREDIL«. Tudi če niso najboljši, se bodo »prodajali« kot najboljši. Težave pa se začnejo, ko načela igranih filmov preskočijo v dokumentarce. Namesto oddaje, ki izobražuje, dobimo igrani resničnostni »šov« v katerem dejstva mešajo s fikcijo, prikazovanjem v lepši luči, poveličevanjem in dramo!

Ene teh so serije oddaj o kopanju zlata večinoma na področju kanadske pokrajine Klondike, »desno« od Aljaske in še vedno dokaj visoko na severu Severne Amerike. Pridobivanje zlata je tam gori dokaj preprosto. Ekipe kopljejo pesek ter ga v strojih škropijo z vodo, da pridobivajo lesketajočo se plemenito kovino. Več peska oziroma rudnine operejo, več zlata je na koncu v kozarcu. Sliši se zanimivo, vendar je znanstvenih, zgodovinskih, naravnih, kulturnih in gospodarskih dejstev in zanimivosti morda za nekaj enournih oddaj, še zdaleč pa ne za deset zaključenih sezon Zlate mrzlice (Gold Rush) in še cel kup obstranskih zgodb. Namesto vsebin, ki pritičejo dokumentarni oddaji, gledamo premikanje velikih strojev sem ter tja, občasno brez pravega razloga, zgolj zato, da se nekaj dogaja. Sumim, da je enako tudi z delovanjem strojev in predvsem obratov za izpiranje. V enem trenutku tekoče delujejo, nato pa se zgodi katastrofalna okvara, tako vsaj govorijo, ki jo po navadi odpravijo v največ enem dnevu. Pravijo, da je rudnina bogata z zlatom, a na koncu se izkaže, da izpirajo prst brez vrednosti. Pa čeprav je jasno, da ekipe ne kopljejo naključno in ne iščejo zlata z bajalico, vedno odidejo na raziskane parcele, za katere vedo, da se kopanje izplača.

In ravno v zadnjem je srž težave in to, kar me pravzaprav najbolj moti. Nikdar mi ni bilo jasno, za »kolikšen« odstotek zaslužka v resnici delajo. Za vsak teden nam povedo, koliko »unč« so nabrali in koliko so vredne, (skoraj) nikdar pa, koliko je stala delovna sila, gorivo, najem opreme, … Po domače povedano, koliko jim je na koncu sploh ostalo v žepih? Še marsikaj je milo rečeno čudno. Koliko produkcijska ekipa plača, da jih lahko snema. Prepričan sem, da bi nekateri »zlatokopi« že zdavnaj bankrotirali, če ne bi imeli postranskega zaslužka.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Kdor plačuje, diktira dogajanje, in če v samem delovanju ni dovolj »drame«, jo umetno ustvarijo. Česa pa nas to uči? Morda, da je ameriški sen ena velika megla oziroma da je bolj kot dejstvo pomembno, kdo in kako ga pove! Pomembna je torej forma, vsebina pa malo manj. In zakaj vam to sploh govorim? Ker imate redko »priložnost«, da si epizode serije Zlata mrzlica pogledate še enkrat, kajti začele so se poletne ponovitve, na katere niso imuni niti »dokumentarni« televizijski programi.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
1 komentar
  • Parker je faca – če bi bilo tako enostavno bi lahko vsak kopal in premetaval zemljo. Normalno je, da ravno zaradi plačil snemalne produkcije mnogi zlatokopi lažje krijejo svoje stroške.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja