S prvo knjigo iz napovedane trilogije Ko Zemlja zdrsne za obzorje je Igor Harb vzbudil moje zanimanje. Zdaj je pred težko nalogo. Čim prej mora napisati nadaljevanje, sicer jo bo dobil po buči!
Raje gledam, kot berem, vendar je to že drugi znanstvenofantastični roman slovenskega avtorja, ki sem ga praktično prebral v enem zamahu. Pomaga, da knjiga nima petsto ali več strani in da ne zaide prepogosto v pretirano podrobne razlage tega ali onega. Morda bo za nekatere bralce tega premalo. Meni je bila doza »drobnjakarstva« večinoma zadostna za slikovito predstavo likov, okolja in dogajanja v glavi.
Zavedam se, da ni preprosto ohranjati ravnotežja med opisovanjem interakcij med liki na eni strani in sveta čez približno petdeset let na drugi. Avtor je dal prednost odnosu med Julijo in Frenkom. S tem je roman približal širši publiki, saj se ni omejil na ozko skupino zahtevnih bralcev, ki padejo v delirij, ko beseda nanese na znanstveno zahtevne teme. Te so kajpada prisotne. Po Osončju so posejane vesoljske postaje, izpostavljen je izziv transporta med planeti, tu pa sta še teraformiranje in časovna potovanja. Zahtevne teme, sploh v takšni kombinaciji. Zanima me, kako globoko se namerava avtor v nadaljevanjih potopiti vanje.
Začne se tako, da Julija Perun Frenka pobere v Egiptu in ga odpelje v Planico, kjer se udeleži priprav na ekstremne razmere v vesolju. Zaradi čudnega spleta okoliščin, ki jih avtor razkriva po kapljicah, mu je namenjena pomembna naloga. Da se zgodba začne v Sloveniji, mi je vzbudilo nekaj pomislekov. Bal sem se, da bo vse skupaj izzvenelo preveč domače. Vsa čast avtorju. Daleč od tega. V nobenem trenutku ne pretirava z opisi okolja in naših posebnosti. Dozira jih v ravno pravšnji meri, s pozitivno konotacijo in brez nepotrebnega dlakocepstva.
Pomislil sem, kako bi vse skupaj sprejel tuji bralec, in ugotovil, da verjetno enako kot sam sprejmem omembe lokalnih značilnosti pri tujih avtorjih. Vsi smo krvavi pod kožo. Seveda se na trenutke nasmehneš, ko naletiš na opazko, ki ti je nadvse domača. Takšnih ni malo, zato nima smisla besedila zgolj preleteti. Tu in tam se ustaviš, razmisliš in morda celo prikimaš. Počuti še malone ponosno, ko izveš, da imamo svojo vesoljsko postajo s čebelami!
Avtor, ki je tudi prevajalec, jasno pokaže, kje je našel del navdiha. Določene povezave s serijami, filmi in knjigami je mogoče prepoznati, vendar so daleč od tega, da bi bile moteče ali da bi zaradi njih osnovna ideja delovala manj izvirno. Meni se zdi povsem korektna, zanimiva in dobrodošla osvežitev slovenskega literarnega prostora. Poleg tega avtor dovolj samozavestno gradi lasten svet, da se mu ni treba skrivati za referencami na dela drugih ustvarjalcev.
Prej sem omenil pogoste dovtipe, povezane z lokalnim okoljem, tukaj pa lahko izpostavim še navezave na filme in klasike znanstvene fantastike. Omemba Eloijev in Morlokov ni posebej pomembna za zgodbo, je pa na mestu. Podobno velja za uniforme v slogu drznih raziskovalcev neznanih prostranstev. Zvezdne steze so temeljni del repertoarja skoraj vsakega ljubitelja znanstvene fantastike, zato takšni pokloni delujejo naravno in nevsiljivo.
Da je slog pisanja razmeroma preprost in da avtor ne zaide v podrobnejše razlage, ni kritika dela. Kvečjemu nasprotno. Knjigo brez večjih težav preberete v nekaj dneh. Kar je še pomembneje, zgodbe ne pozabite takoj po tem, ko zaprete platnice. V njej je dovolj skrivnosti, da vas vleče naprej, in dovolj odgovorov, da ne izgubite potrpljenja. To je občutljivo ravnotežje, ki ga številnim precej bolj uveljavljenim avtorjem ne uspe doseči.
Vzbudi radovednost in željo, da bi čim prej izvedel, kaj se bo zgodilo zdaj, ko je razkrit razlog, zaradi katerega je moral Frenk v vesolje. Ne poznam Igorjeve časovnice, upam pa, da si za nadaljevanje ne bo vzel preveč časa. Prva knjiga namreč deluje predvsem kot začetek večje zgodbe. In če je nadaljevanje vsaj približno tako dobro, potem bo čakanje ena najtežjih nalog, ki jih bo moral opraviti bralec.
Brez komentarjev