Človek ni edino zavedno inteligentno bitje. Globoko pod morsko globino uspevajo enocelični organizmi z inteligenco roja, ki se domisli dokončne rešitve okoljskih težav.
Rešitev je, kakopak drugače, silno preprosta in razumljiva marsikateremu ekološko osveščenemu posamezniku, ki ne dvomi, da smo odgovorni za segrevanje planeta. Naj desnosučni politiki in teoretiki zarot napletajo, karkoli hočejo. Nima smisla zdraviti simptomov, treba je uničiti vir. V tem primeru nas, saj globokomorska inteligenca ne dvomi, kdo je kriv.
Zgodba je prevzeta po istoimenskem romanu nemškega romanopisca Franka Schätzinga, ki je združil spreminjanje okolja s hipotezo, ta je v seriji jasno izrečena, da se nam niti ne sanja, kaj vse se skriva globoko pod morsko gladino. Kaj, če tam doli živi inteligenca drugačna od naše. Nikakršna novodobna Atlantidska civilizacija, temveč »bitje«, ki mu je malo mar za naša čustva in naš pogled na stvarstvo. Zanimajo ga ribe, vendar se nam zanje ne namerava zahvaliti. Raje izrabi morski živelj, od ork in kitov, do jastogov, morskih črvov in bakterij, da nas pahne na pot hitrega izumrtja.
Narativ okoljske grozljivke je jasen in preprosto razumljiv. Deluje kot serija filmov Žrelo prilagojena načinu razumevanja sveta generacije Grete Thunberg. Če je po eni strani rdeča nit jasna in preprosta za razumevanje, tega ne morem reči za njen potek. Saj ne, da mi je všeč Hollywoodsko podajanje vsebine na »prvo žogo«, pa vendarle je meja med še sprejemljivim in pretirano dolgočasnim izjemno ozka. Skakanje v obrobno dogajanje, kot je dolgo razpravljanje med zdravnico in bivšim možem, kdo bo imel tisti teden otroka, niti malo ne obogati zgodbe. Ravno nasprotno, čeprav so verjetno želeli pokazati, da imajo liki življenja. Imelo bi smisel, če ne bi pozabili na globino večine likov, o katerih pravzaprav ne zvemo veliko. To moje razpravljanje ima en sam cilj. Povedati vam, da podajanje zgodbe na trenutke zaplava v dolgočasne vode, ko se moramo zbrati in prisiliti, da pogled in misli ne odtavajo kam drugam.
Serija je nastala v bogati koprodukciji, zato se vidi, da s pomanjkanjem denarja niso imeli prav veliko težav. Prizori so odlično posneti, posebnih učinkov sicer ni pretirano veliko, a tisti, ki so, na primer skok in padec kita na turistično ladjico, so dovolj realistični, medtem ko so igralci zbrani po načelu, iz vsake sodelujoče država vsaj en ali dva. Če se izrazim po nogometno, igralska ekipa v denarju in globalni slavi ni veliko vredna, a brez dvoma znajo zelo dobro igrati. Ko le ne bi bilo toliko, spet po nogometno, prekinitev, da bi igra lepše stekla. A kljub temu. Ideja je dovolj sveža, da se jo splača pogledati, ko in če bo uvrščena na kakšen pri nas bolj priljuden pretočnik.
Kaj: The Swarm (Roj), koprodukcijska znanstvenofantastična serija po romanu nemškega pisatelja Franka Schätzinga.
Kje: Marca je bila na sporedu evropskih televizijskih hiš (ZDF, Rai, …), ki so sodelovale pri produkciji. A večina jo najde na »SAJVEŠKJE«!
Ocena 3: Nedvomno kakovostna serija z zanimivo zgodbo, a na trenutke silno dolgočasna. Kar ni ravno slabo. Za hip lahko pogledaš stran, pa zato ne izgubiš rdeče niti.
Priporočilo: Primerno za večino. A ker ne gre za lahkotno vsebino, bodo nekateri hitro preklopili na drug program. Zadnja informacije je, da so že začeli razmišljati o drugi sezoni!
Ko tudi pri komentarju o nekem filmu uvodničar vpleta politiko ,kot desnosučni teoretiki zarot ipd. me nekam pritisne in uporabim precej papirja z rolice .
A film je pa levosučni ali kaj ??