Za vse nostalgike po začetnem obdobju video iger so v kitajskih spletnih trgovinah dobro poskrbeli. Ročnih igralnih konzol, ki posnemajo tiste izpred 90-ih let prejšnjega stoletja, vendar s še desetletje starejšimi igrami, je kot komarjev v tem času. Za preizkus smo izbrali model R36 Max, a verjetno bo kateri koli drug podoben enako potešil željo po grafično prvinskih in igralno povsem drugačnih naslovih od današnjih.
Z ročno igralno konzolo sem se prvič srečal proti koncu 70tih, preprosta igrica na tri gumbe, minimalističen enobarvni zaslon in predirljivo piskanje. Figurica je imela na zaslonu nekaj različnih postavitev in fint za živali ali stvari, ki so ji nagajale, in to je bilo to. Vsak nov nivo je zahteval hitrejši odziv, večjo zbranost in hitrost prstov ter tako povečeval možnost napak, dokler nisi porabil vseh življenj. Osnova, ki je znana še danes. Pravo revolucijo je prinesel Nintendov Gameboy, ki je takrat kljub borni grafiki in zvoku omogočil igranje mnogih iger z menjavo kartuš, meni najljubši Tetris. Tu se je moje igranje ročnih konzol bolj kot ne ustavilo, razen opazovanja nečakov, kako igrajo tisoč in eno izpeljanko Pokemonov. Priznam, nisem igričar, v mladosti sem sicer preigral kar nekaj Sierrinih pustolovščin, kasneje Doom in izpeljanke, potem pa praktično pozabil na tovrstno zabavo.
Z leti pride nostalgija, razmišljanje o tem, kako pregnati prosti čas na javnem prevozu in iskanje možnosti. Switch in podobne zadeve so v prvi vrsti predrage, originalni Gameboyi bolj kot ne na policah zbirateljev, telefon imam za resno rabo (kamor seveda spada sudoku), nato pa sledi presenečenje, odprtokodna igralna konzola. Emulacije starejših osebnih računalnikov in igralnih konzol obstajajo že lep čas, toda ideja vse to spraviti v žep sploh ni napačna, kajti nekdanji procesorji so bili smešno nezmogljivi že v primerjavi z današnjimi najcenejšimi.
Tokratna izpeljanka na prvi pogled spominja na originalnega Gameboya, ki mu je nekdo dodal cel kup dodatnih gumbov vključno z mini igralnima palicama, da nihče ne bi bil prikrajšan. Kvadraten štiripalčni zaslon premore 720 pik po obeh stranicah in je dokaj kvaliteten, predvsem pa dovolj svetel in kontrasten za gledanje tudi pri močnejši svetlobi. Baterija ima spodobno kapaciteto 4.000 mAh in naj bi zdržala do 6 ur igranja, kar bi moralo biti dovolj za dnevno rabo. Zvočnik je dovolj glasen, da bo okolica pozorna. Konzola se polni preko vtiča USB-C, zaradi česar ni potrebe po dodatnih polnilcih. V notranjosti se skriva čipovje RK3226, ki združuje dokaj staro ARM-ovo arhitekturo. Delovnega pomnilnika je ravno dovolj za dovolj tekoče delovanje, na kartici (v enem od dveh ležišč) pa je, odvisno od trenutne ponudbe na Ali Expressu, 64 ali 128 GB prostora in več kot 18 tisoč prednaloženih iger. Vedel nisem, da jih toliko »klasičnih« obstaja, kaj šele, da bi vsako od njih preizkusil. Če vsak dan igram eno, imam naslednjih 50 let kaj početi …
Operacijski sistem konzole je Linux, vendar dobro skrit za ličnim grafičnim vmesnikom, ki od uporabnika praktično ne zahteva učenja. Seveda sledi vprašanje, kaj pa avtorske pravice? O tem so vsi modro tiho, dobite pa v različnih internetnih arhivih praktično vse, kar vam pade na misel, od iger za Atari 2600 naprej, do novejših za PSP. V glavnem meniju določitve igralno konzolo, ki naj jo naprava posnema, nato izberete igro, nakar poizkušate ugotoviti, kateri gumbi so pravi, in začnete z lovom na stare rekorde. Konzola vse te igre poganja preko različnih emulatorjev, v večji meri so vse potrebne datoteke že naložene, zaplete se, če niso. V tem primeru postanejo iskalniki vaš najboljši prijatelj, z malo sreče najdete tudi ustrezna navodila, na katera mesta je potrebno shraniti datoteke. Največ iger je seveda za vse različice Gameboyev ter igralne avtomate (Famicom) iz 90-ih, za ZX Spectrum ali Commodore 64 pa boste morali pobrskati po spletnih arhivih. Emulator recimo pozna Kempston Joystick in podobne za druge računalnike, tako da ni potrebe po emulaciji tipkovnice, čeprav je tudi ta na voljo. Pri večini iger emulatorji brez težav opravijo svoje delo, za trd oreh se je pokazal PSP, kjer dobimo upočasnjeno različico in igranje postane bolj kot ne muka. Vseeno je dovolj drugega, kjer zadeve tečejo gladko.
V R36Max so poskušali stlačiti karseda veliko, na prvi, drugi in tretji pogled celo preveč, predvsem kar se gumbov tiče. Morda bolj kot na to, gre kritika na račun dodajanja iger oziroma nadgradenj. Čeprav je v nastavitvah omenjen Wi-Fi, ga naprava nima, lahko pa nanjo preko USB-C priklopite žični omrežni vmesnik, ki presenetljivo dobro deluje, medtem ko mi brezžičnih ni uspelo obuditi. Lahko pa na konzoli kot povsem zaresni Linux napravi zaženete SSH strežnik in preko njega nalagate igre oziroma nove datoteke ali popravke, v nasprotnem primeru potrebujete čitalec za kartice micro SD in nalagate novo vsebino preko osebnega računalnika. Žal naprava ne zna delovati v načinu zunanjega diska, kar bi seveda vse skupaj močno olajšalo.
Glavno vprašanje, je R36Max uporabna igralna konzola? Za približno 45 evrov, še posebej, če *ste* res pravi ljubitelj konzol, da. Gumbi in igralni palici so solidno narejeni, programska oprema tudi dodelana, za preganjanje časa in spominov vsekakor vredno svojega denarja. Če nič drugega, boste lahko vnukom pokazali, kakšne igre ste včasih igrali. Nekateri se bodo le nasmihali ob kockah, ki bežijo čez ekran, in pogledovali na visokoločljivostne zaslone svojih telefonov, toda drugi se bodo z enakim navdušenjem lotili starih, v določenih pogledih bolj izvirnih iger.
Brez komentarjev