Nasvet vsem, ki so razmišljali o nakupu prenosnika Macbook, je bil zadnjih nekaj mesecev enak – počakaj na nove modele. Stari so imeli že obupno zastarelo zasnovo in je bil skrajni čas, da jih Apple prenovi. Zdaj so novi tu in seveda se postavlja enako vprašanje – kako izbirati? In če še malo razširimo – kaj pa namizni računalniki?
Najbolj priljubljen Applov prenosnik je Macbook Air, zato je bil nov model res težko pričakovan. Nekateri so se bali, da se bo sploh poslovil, drugi so napovedali cenejšo izvedbo, morda z začetno ceno pod tisoč evri/dolarji. Nič od tega se ni zgodilo. Za drugo ni bilo kakšne realne osnove, če poznamo cenovno politiko te korporacije, prva možnost pa bi bila vseeno prehuda in preuranjena, ker prave zamenjave vendarle še ni, iPad Pro ne more zapolniti te vloge. Tako smo dobili res lepo prenovljenega Aira, vendar z nekaj luknjami v tehnikalijah, in niti slučajno poceni.
Cene za novinca se v Nemčiji začenjajo pri 1349 evrih oz. 150 evrov nižje kot za Macbook Pro. Nekaj razlike še vedno mora biti, četudi je Airova začetna postavka kar visoka. V Sloveniji Macbook Pro stane minimalno 1599 evrov, torej zračnega lahko pričakujemo malo pod tisočakom in pol. Kot rečeno so pri novem odpravili večino glavnih prejšnjih pomanjkljivosti, še posebej je pomembno, da so korenito izboljšali zaslon, posodobili procesor in priključke ter računalnik tudi zmanjšali ob enako velikem zaslonu. Dodali pa so še biometriko. Na žalost pa procesor ni več »pravi« i5, čeprav se kiti s tem imenom. Je namreč model z oznako Y, medtem ko je Air doslej imel čipe z oznako U. Slednji delujejo pri 15 W moči in so zato ob obremenitvah precej zmogljivejši od petvatnih ipsilonov. Resda je Apple pri Intelu dobil novo različico 8210Y s sedmimi vati porabe, kar je nekoliko bolje, toda še vedno je takt nižji in jedri sta samo dve, medtem ko zdaj linija i5 premore štiri jedra.
Macbook Air bo tih in baterija bo zdržala dolgo, toda zmogljivostno je zadeva vseeno manjše razočaranje. Glede na številke iz programa Geekbench bo sicer posamezno jedro primerljivo hitro, saj je rezultat malo čez štiri tisoč samo za kakšno stotico slabši kot pri procesorjih i5-8250U ali i7-8550U, ki se večinoma pojavljajo v primerljivih prenosnikih s sistemom Windows, denimo HP-jevem Spectre 13 in Yogi 730 iz Lenova. Toda pri delu z več jedri Airov novi procesor prileze do rezultata malo pod osem tisoč, omenjena dva pa gladko čez 14 ali celo 15 tisoč. Res so te meritve umetne in pogosto ne dajejo prave slike, Applova optimizacija pa tudi naredi svoje, toda vseeno – procesor da, kolikor da. V resnici na ljubo ne kaj dosti več kot prej, pa smo se pridušali, da bi moral biti novejši in hitrejši. Komur sistem MacOS ni nuja zaradi določenih programov ali »navajenosti«, bo na »temni« strani za podobno ceno dobil več. Omenjeni Spectre je lažji od Aira, na pogled zanimivejši, ima še en dodaten priključek USB-C (poleg dveh s podporo za Thunderbolt 3, kot pri Applovem prenosniku) in res dobre ter glasne zvočnike, za ceno vstopnega Aira pa kupec dobi štirijedrni i5 in 256 GB diska SSD (pri Applu 128 GB). Yoga 730 je še dvesto evrov cenejša, celo s procesorjem i7 in prav tako 256 GB SSD-ja. So še drugi pretendenti, denimo Dell XPS 13, Microsoft Surface Laptop 2, Asusovi Zenbooki, ki prav tako ponujajo boljše razmerje med ceno in dobljenim. Ampak, dobro, Maci so bili vedno malce dražji in novi modeli so tam-tam s konkurenco.
Pa vseeno, se mogoče namesto Aira splača kupiti kar Pro-ja? Mislim, da se. Občasno je v kakšni akciji in tako nič dražji od tanjšega novinca, prednosti pa niti pri polni ceni niso zanemarljive. Še preden pridemo do zmogljivosti, je tu zaslon. Resda z enako ločljivostjo (2560 x 1600), vendar z občutno višjo svetilnostjo (500 nitov proti dokaj povprečnim 300) in boljšim barvnim spektrom (dci-p3). Malo je debelejši in težji ta prenosnik, toda razlika vseeno ni velika, saj 12 dag več ne predstavlja hude dodatne obremenitve na ramah. Žal je Macbook Pro brez dotikabilne vrstice (Touchbar) tudi še vedno pri dvojedrnih procesorjih (sedme generacije), toda ti so celo nekoliko naviti primerki serije U, vsebujejo pa tudi zmogljivejše grafično jedro. Predvsem pa je zasnova ohišja in hlajenja taka, da omogoča nemoteno daljše delovanje pri polnih obremenitvah. Pro je računalnik za resne naloge, Air pa je vendarle bolj namenjen tipkanju, brskanju po spletu in procesorsko lažjim zahtevam. Ko gremo proti dvem tisočakom in čez je računica sploh povsem jasna. Macbook Pro s Touchbarom, ki premore štirijedrne procesorje osme generacije, je takrat edina prava izbira, četudi se da kupiti tudi Aira za več kot tri tisoč evrov, toda 1,5 TB pregrešno dragega diska SSD je pač nesmiselna postavka.
Nekje vmes je še Macbook brez kakšne dodatne oznake. To je ultramajhen in lahek računalnik, za katerega smo malce mislili, da bo nadomestil Aira, pa je za zdaj ostal nekakšen poskus redefiniranja prenosniške sedanjosti z izdelkom iz prihodnosti. Enostavno ponuja premalo zmogljivosti in fleksibilnosti (s samo enim priključkom USB-C) za previsoko ceno – enako kot Macbook Pro. Še tisti kupci, ki res rabijo nekaj lahkega za prenašanje s seboj, so verjetno na boljšem z iPadom Pro. Na tej napravi tudi resni programi, kot sta Affinity Photo ali Photoshop (ko pride enkrat prihodnje leto) tečejo lepše.
Ob vsem forsiranju prenosnikov pa vendarle ne gre spregledati in zanemariti namiznih PC-jev. Apple je od napol mrtvih obudil Mac Mini, še vedno pa prodaja računalnike iMac. Trenutno se mi Mini zdi boljša izbira, vsaj v primeru, če razmišljaš o manjšem iMacu. Ta kot računalnik ni slab, čeravno je novi Mini zmogljivejši in z več uporabnimi priključki, toda diagonala zaslona 21,5 palcev je iz prejšnjega desetletja. Apple je včasih že prav smešen pri svojem vztrajanju pri nečem, kar že zdavnaj ni več v trendu in za kar tudi tehnološko ni več razloga, saj je razvoj vsem šel naprej in omogočil še kaj boljšega, kot je iPhone s dobrim 4,7-palčnim zaslonom ali iMac za 21,5-palčnim. Dandanašnji bi moralo 24 palcev predstavljati absoluten minimum. Mogoče celo kaj ultraširokega. Še toliko bolj, ker se pogovarjamo o računalnikih za tisočaka in pol ali več. Podobno velja za disk. Standard bi moral biti SSD, kot v prenosnikih, pa v iMacih vztraja klasični trdi disk. Boljša izbira se mi zdi tako Mac Mini kot kateri od Macbookov, priključen na spodoben monitor. Večji, 27-palčni iMac ima nekoliko več smisla, vendar pa smo tam že pri dveh tisočakih in čez. Zato je mogoče znova vredno razmisliti o Miniju za približno 1300 evrov, saj za ta denar dobiš šestjedrni procesor in 256 GB SSD-ja, pri sedemsto evrih pa se že začnejo zelo dobri in veliki monitorji. Apple je njihovo izdelavo pretežno opustil, toda drugi proizvajalci ne obupavajo, zato je izbira pestra in kvalitetna.
Idealnega Maca na žalost še vedno ni. Prav tako ne takega z idealno ceno, še manj kakšnega res dostopnega, razen še naprej starega Macbooka Air, ki pa ga odsvetujem, tega stališča nisem spremenil. Za približno »jurja« se vendarle da najti kaj modernejšega. Škoda, da ne novega Aira. Toda, če bi Apple predstavil kaj takega, bi bilo vse zgornje opisovanje odveč in bi lahko samo rekel – kupi! Tako pa izbiranje pravega Maca zahteva precej več tehtanja (tudi dobesedno) in premišljevanja. In to pri podjetju, ki naj bi imelo preprosto in pregledno pahljačo izdelkov. Pa niti to ne drži več.
Brez komentarjev