Kratek dan, ko imamo manj početi zunaj in posledično več priložnosti za brkljanje po stanovanju, in še obdobje črnega petka z dobrimi popusti sta prava kombinacija za zagon projekta, ki ga zagotovo že dolgo načrtujete, a vedno znova odlašate – postavitve bolj zmogljivega domačega (brezžičnega) omrežja. Zanesljiv in hiter Wi-Fi je namreč osnova dobre izkušnje s telefoni, tablicami, računalniki, televizorji in še marsičim.
Na začetku, preden me zasujejo komentarji puristov, »Brezžično je zanič, treba je biti povezan s kabli!« Zagotovo se strinjam, da je povezava po kablih najboljša opcija. A hkrati je »ampakov« tu veliko. Kdor nima cevi v stenah, skoraj zagotovo ne bo niti vlekel kablov nad njimi in jih skrival v »tunelčkih« in še manj se bo lotil pravih gradbenih del za ta namen. V mojem primeru cevi in kabli v njih so, vendar z vtičnicami na povsem napačnih mestih, ker smo že n-krat zamenjali namembnost posameznih prostorov, in celotna infrastruktura omogoča hitrost vsega 100 Mb/s. Dela in stroška s tem, da bi jo nadgradil na gigabitno in znova uporabno, bi bilo bistveno preveč v primerjavi s tem, kar zdaj omogočajo brezžične tehnologije. Mnoge naprave se v osnovi povezujejo zgolj brezžično, razen če jim dodamo zunanji omrežni vmesnik, kar bi bilo še posebej pri telefonih in tablicah dokaj bizarno, medtem ko smo pri prenosnikih nekoč to počeli, a tudi že dolgo večinoma ne. Fino pa je, če so kakšni prehodi ali dostopne točke za naprave pametnega doma neposredno ob osrednjem usmerjevalniku in povezane žično, in seveda je to nujno tudi za omrežni shrambo datotek (NAS). Tudi pri napravah, ki bodo v prvi vrsti in večinoma v funkciji zagotavljanja čim boljšega brezžičnega signala, gledamo na to, da imajo čim več priključkov za kable (LAN). Trije na vsaki bodo verjetno zadoščali, komur pa bodo tudi standardni štirje premalo, si vedno lahko omisli dodatno stikalo s še štirimi ali osmimi.
Težava v večini stanovanj, še posebej pa v hišah, je potovanje signala skozi stene, etaže in druge prepreke. Tako je signal blizu usmerjevalnika dober in tudi hitrosti običajno spodobne, v naslednji sobi že slabši in v tisti povsem ob robu morda že komajda uporaben, enako v spodnjem ali zgornjem nadstropju. Klasični podaljševalniki signala za silo pomagajo, toda najmanj prepolovijo hitrost, ki jo nudi usmerjevalnik, in ne omogočijo zanesljivega enotnega omrežja. Za pokrivanje večje površine, kot jo zagotovi osrednji usmerjevalnik, priključen s kablom na modem, je treba poseči po tehnologiji prepletenega omrežja (mesh), pri kateri naprave izkoriščajo dve ali tri frekvenčna območja za izmenjevanje prometa med seboj. S tem zagotovijo, da je tudi dlje od modema oz. glavnega usmerjevalnika hitrost blizu izvirni, seveda pa je to odvisno od preprek, ki jih ima signal po poti.
Najmanj Wi-Fi 6, za dobro prepletanje pomaga 6E, sedmica je še predraga
Prvo pravilo pri kupovanju nove opreme naj bo, da podpira najmanj standard Wi-Fi 6 (802.11ax oz. skrajšano ax). S to tehnologijo omogoča več, najsi bo hitrosti, površine pokrivanja in zmogljivosti glede priključenih naprav od starejšega Wi-Fi 5 (ac). Prihraniti (nekaj) deset evrov zaradi nakupa preživete tehnologije je najmanj nesmiselno. Omrežno opremo namreč po vsej verjetnosti kupujete za deset let ali več. Kdor potrebuje in namerava razpostaviti več naprav za prepleteno omrežje, se mu splača razmisliti o (resda nekoliko dražji) opremi s podporo standardu Wi-Fi 6E. Ne, kot bom pojasnil malce kasneje, zaradi povezovanja odjemalcev (telefonov, računalnikov in ostalih) s to tehnologijo, temveč zaradi dodatnega frekvenčnega pasu za »pogovarjanje« usmerjevalnikov med seboj. To se lahko zelo pozna pri hitrostih na mestih, kjer odjemalci »lovijo« signal sekundarnih dostopnih točk, ne osrednjega usmerjevalnika. Gre za frekvenčni pas 6 GHz, ki so ga dodali k prejšnjima 2,4 GHz in 5 GHz. S tem so pridobili precej večjo pasovno širino in tako hitrost, vendar na krajših razdaljah in potencialno slabšim premagovanjem ovir. Toda naprave prepletenega omrežja imajo običajno dovolj dobre antene, da to ni težava in se dobrobit 6 GHz dejansko pozna.
Drugače je pri telefonih in ostalih odjemalcih z manjšimi antenami. Predvsem je pomanjkljivost v tem, da se za odjemalce 6E vede kot samostojno omrežje in tako se naprave tudi povezujejo izključno na šestih gigahercih. V praksi to pomeni dvoje. Na telefonih, računalnikih in drugih pripomočkih prehajanje med različnimi dostopnimi točkami prepletenega omrežja deluje le v omrežju 6E, če je signal zadosten, oz. se naprave raje povežejo »nazaj« v omrežje 6, kjer dobivajo boljši signal. Če zaradi 6E zaukažete odjemalcem, naj pozabijo na tisto drugo, »običajno« omrežje, s tem tvegate, da bo ponekod v stanovanju izkušnja slabša, na račun tega, da bo na določenih pozicijah nekoliko boljša. Po mojih izkušnjah s 6E na računalnikih ali telefonih nisem dobil nič višje hitrosti, kajti precej jo že »po poti« od lokacije modema znižajo debele stene. Toda po drugi strani mi je trojica usmerjevalnikov s 6E podvojila hitrosti po hiši v primerjavi s prejšnjimi z Wi-Fi 6 (ki so zdaj v vlogi širjenja signala naprej).
Naslednja generacija, Wi-Fi 7 (802.11be), predstavlja pravo implementacijo dodatnega frekvenčnega pasu, poleg tega prinaša še druge izboljšave v pošiljanju signala, kar prinese višje hitrosti in daljši domet, toda omrežne naprave s podporo za to tehnologijo so za zdaj nekajkrat dražje tudi od tistih s standardom 6E, zato jih vsaj še kakšno leto lahko mirne duše ignoriramo.
Klasika ali enakovredne naprave?
Pred leti je bila edina možnost usmerjevalnik, običajno ležeča »škatla«, bodisi z zunanjimi antenami bodisi brez. Njihov signal smo lahko poslali dlje kvečjemu z že omenjenimi podaljševalniki. Nato so se pojavili kompleti enakovrednih naprav za prepleteno omrežje, običajno so te pokončne, ali valjaste ali pa oglate. Od teh ena prevzame vlogo osrednjega usmerjevalnika, ostale so dostopne točke. Vse po vrsti imajo skrite antene in običajno manj priključkov za žične povezave (LAN). Velika prednost prepletenega omrežja, iz česar koli je že sestavljeno, je v enotnem imenu (SSID) vsepovsod. Ko greste s telefonom iz ene sobe v drugo, sploh ne veste, da se je vmes povezava prestavila na drugo dostopno točko.
Mnogi (na pogled) klasični usmerjevalniki zdaj omogočajo povečevanje omrežja z dodatnimi, najsi bo enakimi ali podobnimi napravami ali pa s »sateliti« oz. dostopnimi točkami. Zato se lahko odločite najprej za samostojno napravo in kasneje zraven pripnete še kakšno za prepleteno omrežje, vendar bo najbolje, če niste ravno v garsonjeri, da že v osnovi postavite vsaj dve, morda pa kar tri. To je tudi celokupno gledano najceneje. Za bolj konkreten osrednji usmerjevalnik se odločite, če bo ta nekje skrit in če rabite več zmogljivosti, denimo za igričarske namene, ali priključkov LAN, čeprav po mojih izkušnjah kompleti enakih naprav za prepleteno omrežje v zmogljivostih za večino potreb ne zaostajajo. Zlahka imamo priključenih tudi 40 naprav in kakšnih zamikov ne opažam. Za tiste naprave, ki bodo vidne po stanovanju, vsekakor izberite bolj estetske in manj vpadljive. Kompleti enakih so zato zelo primerna izbira. Tudi pri teh lahko začnete denimo z dvema (ena sama nekako nima smisla) in kasneje dodate še kakšno, a najbolj ekonomičen je nakup kompleta treh.
Koliko dostopnih točk (vključno z osrednjim usmerjevalnikom) v praksi potrebujete? Zelo verjetno bodo za pokrivanje dveh etaž dovolj tri, s štirimi bi moralo iti brez težav. Sam jih imam sicer šest, vendar sta dve bolj zaradi »posebnih« nalog – na eno imamo priključen inverter sončne elektrarne, na drugo pa televizor, Xbox in igričarski PC, vse to žično – v resnici bi glede brezžične pokritosti tudi pri nas, kljub precej zahtevni konfiguraciji hiše, šlo s štirimi. Tja, do kamor je od modema oz. glavnega usmerjevalnika še dovolj dober signal, postavite naslednji »satelit«, in če je osrednji nekje v sredini stanovanja, to naredite na obe strani. Potem pa boste verjetno potrebovali še kakšnega v zgornjem in/ali spodnjem nadstropju, toda to je treba malo preizkušati, morda prestavljati dostopne točke in se potem na osnovi rezultatov odločiti za njihove končne lokacije. Te seveda vsaj nekoliko diktira tudi to, kje imate vtičnice, kajti za delovanje naprave seveda potrebujejo električno energijo, pa tudi, kam jih lahko postavite oz. zanje na stene namestite nosilce ali kakšne police. Ni napačno, če stojijo nekje, od koder se da kakšno pomembno napravo, denimo računalnik ali televizor, povezati žično. Tudi zato, da imajo te stalni vir signala, kajti lahko se zgodi, da se enkrat priklopijo na eno in drugič na drugo dostopno točno, pri čemer ena od njiju nudi bistveno boljšo hitrost na tisti lokaciji. Pri meni je televizor pogosto preskočil na signal tiste dostopno točke za sončno elektrarno, zato sem postavil še enega, ki je po nakupu kompleta 6E ostal neuporabljen, da sem prišel do žičnega priklopa (do same dostopne točke gre seveda še vedno vse po zraku, vendar s približno 500 megabiti na sekundo).
*Naslovna fotografija: DepositPhotos*
Sledi nekaj možnosti z Amazonove črnopetkovske akcije.
Klasični usmerjevalniki z možnostjo dodajanja naprav za prepleteno omrežje
Linksys Hydra 6 – Najcenejši usmerjevalnik na tem seznamu, dovolj za manj zahtevne uporabnike
Linksys Hydra Pro 6 – Nekoliko bolj zmogljiva različica za tiste, ki bodo pokrivali večjo površino, imajo hitrejši internetni paket in so morda gejmerji – 100 evrov
Linksys Hydra Pro 6E – Samostojni usmerjevalnik s podporo za Wi-Fi 6E. –170 evrov
TP-Link Archer AXE75 – Podobna reč kot zgornja, a nekoliko cenejša – 139 evrov
Asus RT-AXE7800 – Zelo zmogljiv usmerjevalnik s podporo za Wi-Fi 6E – 200 evrov
Kompleti klasičnih usmerjevalnikov in dostopnih točk
Linksys Blue Label Mesh – komplet klasičnega usmerjevalnika (Hydra Pro 6) in dveh “satelitov” (Atlas 6 – posameznega lahko zdaj kupite za 80 evrov) za povečanje dosega, Wi-Fi 6 – 270 evrov
Linksys Blue Label Mesh – komplet usmerjevalnika in treh dostopnih točk – 330 evrov
Kompleti enakovrednih naprav za prepleteno omrežje
TP-Link Deco XE75 – Izvrsten komplet treh enakovrednih naprav za prepleteno omrežje s podporo za Wi-Fi 6E (doda frekvenčni pas 6 GHz), ki ga uporabljamo tudi sami. Dosega odlične hitrosti in vsaka naprava ima tudi tri priključke Ethernet. – 349 evrov
Linksys Velop Pro – Zelo podoben komplet treh usmerjevalnikov oz. dostopnih točk s podporo za Wi-Fi 6E. – 350 evrov
TP-Link Deco X50 – Komplet treh naprav za prepleteno omrežje s podporo za Wi-Fi 6, še vedno eden najboljših nakupov, saj nudi dobro pokrivanje, spodobne hitrosti in enostavno upravljanje za zelo zmerno ceno. – 190 evrov
Netgear WiFi 6 Mesh – Komplet treh majhnih in neopaznih naprav, žal zgolj s standardom Wi-Fi 6 – 300 evrov
Brez komentarjev