Zapiranje v osebnostne mehurčke
Marjan Kodelja 22. februarja 2019 ob 06:15

V spletu je čedalje izrazitejša težnja po poosebljanju, in to iz čisto logičnih in legitimnih razlogov. Če vzamemo celotno intelektualno bogastvo, ki ga je človeštvo ustvarilo, in dodamo vsako komunikacijo, ki se je kdaj zgodila, od začetkov civilizacije pa do leta 2003, to znese dva eksabajta podatkov. Trenutno toliko podatkov ustvarimo na vsakih nekaj dni.

Iskanje podatka v tej gori ni enako iskanju igle v kupu sena, temveč igle v vesolju sena. Zato imajo ponudniki vsebin in storitev težavo, ki se je lotevajo tako, da želijo interese, potrebe in želje svojih uporabnikov nekako zbrati in jim prilagoditi svojo storitev. Torej jim ponuditi ravno tisto, kar si ti želijo.

Veliko ljudi je prepričanih, da je internet ena največjih človekovih iznajdb, saj omogoča, da se vsi med seboj povežemo, si izmenjamo ideje, izvemo nekaj novega, o čemer se nam niti sanjalo ni … Poosebljenje (filtrirni mehurčki) pa povezavo poveže nazaj, naredi zanko, ki se začne in končna pri nas. Imate interes, o njem se lahko veliko naučite, veliko manj možnost pa imate , da se naučite o zadevi, ki je le malo zunaj okvirja, ki ga kot vaš interes določi algoritem. Zagotovo pa so za vas nedostopna nasprotna stališča. Če imate torej določeno politično stališče, kar je eden od recimo najpreprosteje določljivih interesov, saj ga ima vsak in ga večinoma nikoli ne spremenimo, bodo informacije o nasprotni strani težje dosegljive.

Zaradi količine podatkov, ki so v internetu, drugače niti ne gre. Narobe pa je, da sortirni osebni filtri delujejo nevidno. Ne vemo, za koga nas algoritem ima, kaj misli, da je naš interes. Gre za skupek kod, ki odloča namesto nas. Zapira nas v seznam enoznačnih ugotovitev, ki naj bi opisale zanimanje in želje ter tako gradi digitalno različico posameznikove osebnosti, namesto da bi deloval po načelu človeških izkušenj, etike, morale. Pot nazaj v nefiltriran in nepoosebljen sistem pa zaradi eksplozije podatkov ni več mogoča.

Rešitev tega dejstva, kajti o problemu je težko govoriti, je osebna informacijska dieta. Stalno moramo biti na lovu po virih zanimivih in provokativnih informacij ter se izogibati narcisoidnim virom, ki nam dajejo občutek, da imamo vedno prave ideje in pravo razmišljanje. Seveda si tega občutka želimo, vendar je ta v realnem svetu prej izjema kot pravilo. Zadeva je zelo podobna verigam restavracij s hitro prehrano. Če zapademo v ta svet in sploh več ne iščemo drugih virov, potem najmanj kar je, vnesemo v telo preveč kalorij. Ni pomembno, če se zato dobro počutimo, pomembno je, da sprejemamo oziroma iščemo nove ideje, različna mišljenja, pa četudi se z njimi ne strinjamo. Za to pa je potrebna samodisciplina.

V preteklem stoletju so bili časopisi izvor več kot osemdeset odstotkov vseh novic. Med njimi so bili komercialni, za katere se ve, kaj so najraje objavljali na naslovni strani, a tudi taki, ki so si lahko privoščili na naslovnici objaviti pomemben članek, ki pa ni vedno povzročil, če se izrazimo v spletni maniri, največ klikov. Ti časopisi so oblikovali neke vrste etične filtre in take filtre bi morali razviti tudi v Googlu, Facebooku in pri drugih spletnih ponudnikih informacij. Kaj pa se dejansko dogaja? Le malo je res bistvenih informacij, večinoma gre za »kopi-pejstanje« z nekaj dodatki, ki osnovno novico zgolj napihnejo. Če bi sodili Slovenijo po novicah na nekaterih najbolj obiskanih spletnih straneh, potem se pri nas razmišlja le še aferah, seksu in črni kroniki. Morebiti ljudje to res hočejo, vprašajmo pa se, ali morda ne bi hoteli še česa več, kar bi jim razširilo obzorje?

Internet nas je osvobodil človeških vratarjev, ki so urejali pretok informacij, kaj je objavljeno v časopisih in kaj ne, vendar nam je namesto njih vsilil algoritme. Kaj je večje zlo? Človeški vratarji svojega dela niso vedno opravljali najbolje, a so bili ljudje s svojimi etičnimi in moralnimi pravili. Algoritem pa je suhoparen stroj, ki pozna le ničle ali enice. Si bel ali črn. Siv nikakor ne. Pretirano poosebljenje, ki nam vedno postreže s tistim, kar mislimo, da želimo, v tej luči nikakor ni dobro. Zaziba nas v samozadovoljstvo in mišljenje, da vse vemo in imamo vedno prav. To pa za napredek osebe ali družbe nikoli ni bilo dobro. Ali pač. S takimi osebami je veliko lažje manipulirati.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja