Čemu rabi Nokia 9 Pureview pet objektivov z enako goriščnico?
Matjaž Ropret 4. marca 2019 ob 12:22

V mobilniški fotografiji podatki o objektivu in tipalu ne povedo več ničesar. Koliko milijonov točk, kako veliko so te točke ali kakšna je zaslonka, je v času računske fotografije samo izhodišče. Pomembno je, kaj sistem z vzporednim zajemanjem kopice fotografij, obdelavo množice podatkov, primerjanjem z obstoječimi bazami in strojnim učenjem zna iztisniti iz sebe. Zato je to, kar naj bi ponudila ponudila Nokia 9 Pureview s kar petimi objektivi in skupno šestimi tipali, treba vzeti malo z rezervo, dokler ne vidimo dejanskih rezultatov.

Veliko telefonov zdaj dobiva po tri ali štiri objektive v glavnem fotoaparatu, pri čemer je večina v vlogi različnih goriščnic, eden pa običajno skrbi za »merjenje globine«, če sploh. Določeni namreč znajo tudi iz podatkov, ki jih dajejo drugačni pogledi (širokokotni, tele, …), izračunati marsikaj. Ali pa se, tako kot Googlov Pixel, celo zanašajo na eno samo tipalo in obsežno zbirko podatkov v oblaku, iz katerih lahko »umetna inteligenca« izvleče dovolj primerjav, da izpostavi motiv, ostalo pa zabriše. Prav tako niso več redki telefoni z »nočnim načinom«, ki je nekaj podobnega kot pri klasični fotografiji dolg čas zajema, vendar tu sistem v teh nekaj sekundah neprestano »fotografira«, pridobiva dodatne informacije in nato vse skupaj združi v fotografijo, ki lahko izpade skoraj taka, kot bi jo posnel podnevi. Kar mogoče ni povsem realistično, je pa mnogokrat osupljivo, ker namesto teme, zmazanega motiva, kopice šuma, ničelnih podrobnosti in zbledelih barv dobimo svetlo in barvno bogato fotografijo z veliko podrobnostmi, dobro dinamiko in skoraj brez šuma.

HMD Global, ki razvija telefone pod znamko Nokia, se je v sodelovanju z nemškim Zeissom in podjetjem Light, odgovornim za fotoaparat s kar šestnajstimi objektivi L16, Nokie 9 Pureview lotil nekoliko nekonvencionalno, malo drugače od ostalih. To mi je v osnovi všeč, saj potrebujemo različne ideje in čisto lahko bi sistem pomenil nov korak naprej, imam pa tudi določene pomisleke.  Zadeva ima pet tipal z 12 milijoni točk (velikost točke 1,25 µm), objektivi pa vsi enako goriščnico. Dve od teh tipal sta barvni, tri pa črno-bela. Zraven je tipalo za merjenje razdalje, zdaj že kar standardni ToF (Time of  Flight), ki pošlje svetlobo in meri v kakšnem času ta pride nazaj. Osnovna ideja je zajeti čim več svetlobe in tudi podatkov o globini. Črno-bela tipala so v funkciji zbiranja svetlobnih informacij, barvni pa poskrbita, da fotografije nazadnje dobijo še vse ostalo. Z vsakim od objektivov telefon zajame fotografijo z drugimi nastavitvami (pod- in nadostvetlitev), če je treba, lahko tudi po pet posnetkov na objektiv, vse to pa gre v končni rezultat. Kar naj bi zagotavljajo 12 zaslonk razpona pri dinamičnem razponu in bistveno več podatkov o globini kot pri katerem koli drugem telefonu.

Vseeno, pri toliko objektivih je vendarle škoda, da ni »zuma« ali ultraširokega kota. Telefon sicer ponuja opcijo približevanja motiva, ampak to verjetno izračunava softversko, podobno kot Pixel, kar je kljub dodatnim informacijam z več tipal še vedno digitalni zum. Pixel ali pa Huaweijevi telefoni tudi znajo veliko postoriti z nočnim načinom, pa slednji ponujajo precej večjo fleksibilnost fotoaparata. Nokia 9 ima »način za stativ«, ki je menda nekaj podobnega nočnemu načinu. Ni pa »portretnega načina«, pri katerem fotoaparat zamegli ozadje, temveč je v fotografijah menda toliko podatkov o globini, da se lahko uporabnik naknadno v aplikacijo Google Foto odloča, kaj je izostreno in kaj ni. Take sisteme smo že videli v večjih in namenskih fotoaparatih, pa v precej omejeni maniri tudi na telefonih.

Kot pri večini so vsi ti triki v uporabi med fotografiranjem, pri videu pa seveda ne, kajti takrat se ne da za vsako sličico preračunavati kopice informacij in različnih nastavitev. Telefon sicer snema 4K pri 30 sličicah na sekundo, kar je danes običajno, zna pa menda ustvarjati tudi posnetek HDR.

Na drugih področjih Nokia 9 niti s svojimi specifikacijami niti v roki ne izstopa tako zelo, je pa vseeno napredek v primerjavi z modeloma Nokia 8 in Sirocco. Oblikovanje je manj generično, materiali na otip boljši in predvsem je šestpalčni zaslon OLED (verjetno LG-jev) višjem nivoju. Všeč mi je, da ni nikakršnih zarez ali lukenj, malo manj pa mi ugaja širina telefona. Procesor je sicer lanski Snapdragon 845, verjetno zato, ker so v HMD Global skupaj s Qualcommom že nekaj časa razvijali ta fotografski sistem in potem niso želeli  preiti na novi čip (855), da ne bi to še dodatno zakasnilo prihoda telefona na trg. Verjetno bo prej ali slej sledila izvedba s tem procesorjem, vendar je tudi 845 več kot dovolj zmogljiv za kakršne koli naloge. Kapaciteta baterije se ne zdi ravno ogromna (3320 mAh), toda brezžično polnjenje, ki deluje tudi pri desetih vatih, bi lahko odpravilo kakršne koli skrbi glede avtonomije.

Tako je Nokia 9 Pureview tudi z vidika celotnega paketa – še zaradi šestih gigabajtov pomnilnika in 128 GB shrambe – zelo obetavna naprava s kar prijazno ceno (približno 700 evrov ali morda celo nekoliko manj). Toda na koncu bo njenem uspehu vendarle odločal fotoaparat.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja