Nuna na misiji iskanja svetega grala po nalogu vseprisotne materinsko zaščitniške umetne inteligence – nekakšne nadvse napredne Alexe.
Svet je naenkrat postal drugačen, boljši. Ni vojn, revščine in kriminala, za kar naj bi bila zaslužna umetna inteligenca. Dobrodušen algoritem, ki samemu sebi reče gospodična Davis in živi v ušesnih čepkih večine. Izjema je nuna Simone (Betty Glipin). Daleč, da bi bila normalna, bogu zaprisežena sestra. Vzgojila sta jo iluzionista, zna poskrbeti zase in je poročena z Jezusom Kristusom, s katerim se srečuje v nebeški restavraciji s falafli. Predvsem pa ignorira vse poskuse gospodične Davis, da bi z njo stopila v stik. V nekem trenutku se vseeno pogovorita in skleneta dogovor. Simone bo poiskala in uničila sveti gral ter za nagrado dosegla, da se bo inteligenca izbrisala. V utopičnem svetu je še drugače misleča manjšina, pretežno neškodljivi nastopači, ki ravno tako ne verjame v dobe namene »Stvari«. Tako se ponovno snide z Wileyjem (Jake McDorman), bivšim fantom in zdajšnjim upornikom, s katerim se skupaj odpravita na misijo.
Zaradi mešanja religioznih tem s čarovniškimi triki je hitro jasno, da ni vse tako, kot je videti. Obenem zlahka na zgodbo pogledamo iz različnih perspektiv. Na humoren prikaz obsedenosti z digitalnim svetom, ali kako se pobožnost hitro spremeni v slepo gorečnost. Umetna inteligenca naj bi za ubogljivost nagrajevala z navideznimi krili, nekateri o tem sicer dvomijo, kar je verjetno zelo podobno ihtenju za všečki. Ubogljivost pa ni edini način. Krila namreč dobi vsak, ki se strinja, da bo umrl na točno določen dan. Kot bi gospodična Davis izkoriščala pripravljenost, da za uspeh naredimo (skoraj) čisto vse, za preprečevanje prenaseljenosti. Izkoreninjenje revščine in vojn je treba nekako kompenzirati.
Potek zgodbe je na trenutke malo konfuzen, saj ni jasno, kaj spremljate. Resno zgodbo o konfrontaciji med bogom in vsemogočno umetno inteligenco, ali nežno parodijo na dogajanje v svetu oziroma na pogled dobršnega dela človeštva na tehnološki napredek. Toda na trenutke se želen inteligenten in za razumevanja dokaj zahteven humor spremeni v neinteligentno zajebancijo in pomanjkanje navdiha. Težko je namreč ves čas držati želeno raven kakovosti in obenem upati, da bodo gledalci razumeli skeče in dovtipe, ki znajo biti pomembni za razumevanje zgodbe. Takrat zna biti na trenutke dolgočasna in nezanimiva. Zato pravim, da ni za vse in sploh ne za tiste, ki bi jo želeli spremljati površno. A po drugi strani je avtorjem uspelo, da se na trenutke vsaj zamislimo o svojem početju in o banalnostih na vseh ravneh življenje. Naj gre za teroriste z nemškim naglasom, željo po instant uspehu ali v početje gospodične Devis, katere predhodnik je čisto mogoče ChatGPT.
Kaj: serija Mrs. Davis
Kje: HBO MAX (HBO OD)
Ocena 3,3: Razmeroma dobra produkcija ni vedno jamstvo kakovosti. Zaradi občasnega dolgočasnega poteka in banalizacije humorja si serija višje ocene ne zasluži.
Priporočilo: Serija ni primerna za vse. Ne zaradi neprimernih prizorov ali (in) grdega govorjenja, temveč ker zna biti nastopaštvo likov za nekatere preveč moteče.
Brez komentarjev