Za uspeh elektrifikacije voznega parka bo nujno še kaj drugega, poleg »pravih« in dostopnih avtomobilov

Veliko prerekanja, pretiravanja, propagande v eno ali drugo smer in še marsičesa je v zadnjem času mogoče prebrati in slišati o električnih vozilih, ko njihova prodaja v Evropi ni tako blesteča, kot bi lahko pričakovali po številkah prejšnjih let. V resnici se ni veliko spremenilo, vse dileme in priložnosti so večinoma enake in znane že od prej, edina prava »novost« je v tem, da proizvajalci avtomobilov na tem področju v zadnjih dveh ali treh četrtletjih ne dosegajo želene raste, zaradi česar so pod pritiskom lastnikov in vlagateljev ter začenjajo govoriti o spremembah načrtov. Malce se pozna tudi drugačna politična klima, čeprav tu radikalne prilagoditve smeri ne pričakujem. Vsekakor pa bi si morali v Bruslju in nacionalnih prestolnicah čimprej priznati, da se ne morejo znašati samo na dobro voljo proizvajalcev in podeljevanje subvencij za njihove izdelke.

Marjan je že delno razdelal, kaj bo potrebno za uspeh elektrifikacije, vendar ponudba in cene samih avtomobilov še zdaleč niso nujen vidik. Tu je še infrastruktura, ki jo mnogi navajajo kot enako pomembno oviro, da ostajajo na fosilnih gorivih, poleg izbire in dostopnosti avtomobilov. Vendar tudi pri tem ne govorim samo na polnilnicah ob najbolj prometnih poteh in na destinacijah, na kar večina najpogosteje pomisli, temveč še na marsikaj drugega, kar bi se dalo in bi bilo treba urediti.

Že res, da infrastruktura, pri tem v prvi vrsti mislim na polnilnice ob (avto)cestah, raste sproti s potrebami, kakor se vsaj v zahodni Evropi in delno tudi v naših koncih, v realnosti dogaja. Pa vendar se je jasno izkazalo, da bi morali ljudem dati pozitivno spodbudo, jih motivirati za spremembo. Torej postaviti marsikaj »vnaprej,« verjetno subvencionirano s strani držav in EU, v pričakovanju uporabnikov. Prepoved ljudi kvečjemu odbija, v kolikor bi jim pokazali, da je mogoča zelo dobra uporabniška izkušnja, boljša in cenejša kot z bencinskim ali dizelskim avtom, in bi se glas o tem širil naokrog, bi bilo najbrž lahko drugače. In tudi proizvajalci bi imeli večjo motivacijo za spodbujanje prodaje električnih vozil, z večanjem proizvodnje in konkurence pa bi padale tudi njihove cene. Pri obstoječem stanju, ko vsak najprej zdrdra najmanj pet pomislekov, namesto da bi si zamislil pet vidikov, v čemer bi bila lahko uporaba avtomobila boljša, je povsem nepresenetljivo, da smo, kjer smo.

Bruseljski in odločevalci v posameznih državah so pretežno »pozabili« ljudem z drugimi ukrepi, poleg prepovedi prodaje vozil z motorji na notranje zgorevanje pokazati, da je elektrifikacija, ki so si jo izbrali kot pravo pot za zmanjšanje segrevanja ozračja iz cestnega prometa (pustimo letalski, ladijski in drug promet, na katerega kot običajni prebivalci ne moremo vplivati, razen da ga potencialno manj koristimo, ter zmanjšamo potrošništvo in s tem morda prispevamo z zmanjšanju obsega tega prometa), tudi bolj udobna, cenejša in še v kakšnem pogledu superiornejša možnost. Toda nakup avta ni ravno trivialna odločitev brez pomembnih finančnih in drugih posledic. Sprememba energenta zahteva tudi druge prilagoditve, zato je za marsikoga preprosto lažje in najbolj logično, da ostane pri tistem, kar pozna, je navajen uporabljati in ve, da se obnese (četudi z določenimi omejitvami in slabostmi). Pregovor pravi, da je navada železna srajca, in ker podobno kot pri mnogih drugih ekoloških premikih tudi tu ni takoj vidnega prihranka (če sploh je), ni niti te motivacije za skok v električno prihodnost že zdaj. Saj veste, kako je (bilo) z varčnimi in potem LED-sijalkami, varčnimi gospodinjskimi aparati in še čim, kar na dolgi rok prihrani energijo, vendar stane bistveno več od »klasike.«

Kateri so torej tisti ukrepi, ki bi jih po mojem mnenju morali začeti izvajati najmanj hkrati z uzakonitvijo prepovedi prodaje vozil z motorji na notranje zgorevanje, ali pa še prej?

Ureditev omrežja (in lokalnih samooskrbnih sistemov), da lahko vsak, kdor želi, polni doma

Nekako je obveljalo prepričanje, četudi morda sploh ne drži, da zdaj brez težav doma polnijo svoje avtomobile zgolj tisti, ki imajo na strehah sončne elektrarne. Resnici na ljubo je teh veliko, bistveno več hiš je v naši državi opremljenih s sončnimi celicami kot je registriranih električnih vozil, pa vendar ne more biti to pogoj za lastništvo avtomobila. Dovolj zmogljivo omrežje (tako glede napeljave kot lokalnega transformatorja) na posameznem območju, da prenese večje obremenitve, ki jih polnjenje vozila (ali več vozil) neizbežno prinese, bi morala biti podobna pravica kot širokopasovni internet. Še večjo obremenitev po moji oceni sicer predstavljajo toplotne črpalke, in že zaradi njih, pa tudi drugih potreb, ki se povečujejo, je nadgrajevanje omrežja, marsikje nič dosti boljšega kot prej nekaj desetletji, nujno.

Ne razumem »argumentov,« da je to nepotrebno, nesmiselno ali predrago. Je potem tudi gradnja optike ali izboljševanje mobilnih omrežjih odveč? Boljša infrastruktura vedno na dolgo rok prinese marsikatere dobrobiti in multiplikativne učinke, predvsem pa zagotovi primerno osnovo za naslednje najmanj pol stoletja. V tem primeru tudi energetsko suverenost države in čim večje izkoriščanje domače elektrike (iz sonca in še kakšnega alternativnega vira), s čimer tudi denar za energente ne odteka v tujino. Tehnologija zdaj omogoča shranjevanje električne energije – tudi avtomobili so neke vrste hranilniki, le da so premični – in s tem se da premostiti določene ovire, ki jih klasično načrtovanje in nadgrajevanje omrežja ni moglo. Najsi bodo »baterije« pri posameznih odjemalcih ali na nivoju lokalnih skupnosti, treba bi bilo razmisliti o tovrstnih rešitvah, morda bi celo država morala sprejeti kakšen zakon, kdo in do kdaj mora zagotoviti ustrezno zmogljivo omrežje, predvsem pa ne kar a priori razglašati, da za to nimamo denarja. Začuda ga nikoli ne zmanjka za (posredno) plačevanje naftnim šejkom.

Pravica do polnjenja v blokih

V naslednjem koraku, ko obdelamo državljane v hišah, je približno tretjina prebivalcev države, ki živi v blokih. Ti takoj povedo, da ne morejo polniti doma, in četudi so določene izjeme in v nekaterih primerih uspejo urediti soglasja in polnilnice, so postopki naporni in jih zlahka blokirajo posamezni goreči nasprotniki postavljanja polnilnic v kletnih garažah. Za njihovo vzpostavitev je namreč treba pridobiti soglasje polovico lastnikov stanovanj v bloku. V nekaterih državah so že sprejeli zakone, ki urejajo t. i. pravico do polnjenja v večstanovanjskih stavbah. Slovenija še ni med njimi, so pa po naših informacijah na ministrstva že prišle pobude, denimo od Društva za e-mobilnost Slovenije (DEMS), vendar jih za zdaj nihče ni vzel resno. Počasi jih bo kdo moral, kot bo potrebno razmisliti o tem, da bi upravljavcem ulične razsvetljave in druge zunanje električne infrastrukture, v navezi z elektro podjetji, zapovedali v doglednem roku parkirne prostore na ulicah opremiti s priključki oz. polnilnicami za počasno polnjenje vozil.

Spodbude za podjetja, da uredijo (počasno) polnjenje za svoje zaposlene

Podjetja, ki imajo svoja parkirišča, imajo s tem tudi idealno možnost zaposlenim omogočiti eno največjih prednosti električnega avta pred »naftnim.« Namreč dejstvo, da se lahko polni vedno, kadar (dolgo) nekje stoji. Tudi če zgolj z dvema kilovatoma, bo v času službe pridobil zaloge za 100 km vožnje. To bi večini zaposlenih verjetno zadoščalo ne samo za pot domov, ampak tudi naslednji dan znova do službe, kar bi pomenilo, da jim doma skoraj ne bi bilo treba polniti. Le redka podjetja pa se bodo za tak korak odločila sama, brez določene spodbude (denimo subvencije ali davčne olajšave) ali prisile. Seveda sem za prvo, ne za drugo možnost. Država je letos tudi že razpisala sofinanciranje večjih sončnih elektrarn (nad megavatom nazivne moči) na strehah večjih objektov, kakršne bi bile, če je zraven parkirišče, več kot primerne za zagotavljanje energije tovrstnemu polnjenju. Ne vedno, ker pridejo oblačni, deževni, sneženi dnevi, a zato dovolj pogosto, da bi lahko imelo smisel. V kombinaciji s hranilniki (natrijevimi?) morda še bolj.

Država bi ob tem morala poskrbeti za ustrezno davčno obravnavo, če bi denimo podjetje želelo to polnjenje zaposlenim zaračunavati. Zdaj je namreč težava v tem, da ga po natančni količini lahko obračunajo zgolj podjetja, ki so registrirana za prodajo električne energije, pri kakšni drugi metodi, denimo pavšalu, pa pridejo v kombinacijo bonitete. Skratka, treba bi bilo zadevo urediti tako, da se zaposlenim ne bi poznala pri plači, temveč bi zgolj mesečno plačali, kolikor bi bilo treba, kot denimo za parkirno mesto.  

Parkirišča (P+R in na turističnih destinacijah) z mnogo počasnimi polnilnicami

Podobno kot pri podjetjih bi morala biti s polnilnicami močmi med dvema in štirimi kilovati opremljena parkirišča, kjer avtomobili praviloma stojijo po več ur. P+R, na letališčih, različnih turističnih atrakcijah (zabaviščni parki, živalski vrtovi, smučišča, …) in destinacijah, ob izhodiščih za v hribe ali za na plažo. Skratka povsod, kjer je dovolj časa, da avto tudi z nižjo močjo polnjenja pridobi zadosti energije, in kjer je popolnoma nepraktično, da bi voznik po treh urah (kolikor je običajno omejitev na polnilnicah z močjo 11 oz. 22 kW) prišel nazaj do avta in ga premaknil. Mislim, da bi bila osnovna hitrost polnjenja (npr. 2 ali 2,3 kW) lahko vključena v ceno parkiranja oz. storitve P+R, višja (4 kW ali več, odvisno od razpoložljive infrastrukture) pa doplačljiva, v kolikor bi bila na voljo. Vsi ponudniki bodo takoj hiteli pojasnjevati, da je to nerentabilno, vendar tu poslovni model ni samo polnjenje, temveč tisto drugo, zaradi česar je vozilo sploh parkirano točno tam, pa tudi čistejši zrak in manj gneče v mestu (ter večja uporaba javnega prevoza). Slednje bi vsekakor moralo biti med prioritetami županov mestnih občin.

Vse opisane možnosti počasnega polnjenja na mestih, kjer avti stojijo po več skupaj, se mi zdijo prave tudi za priključne hibride. Kdor denimo do službe ali do parkirišča ravno izrabi zalogo v bateriji oz. mu ostane premalo, da bi tudi domov prišel na elektriko, bi lahko vmes znova napolnil, in bi se mu računica izšla. Na vikend izlet ali letni dopust pa bi se še vedno lahko odpravil, kot je navajen, s pomočjo bencinskih črpalk.

Polnilni parki tudi tam, kjer jih potrebujemo zgolj nekaj mesecev (oz. vikendov) na leto

Šele na zadnjem mestu pridemo do tistega, kar mnoge najbolj žuli, ker celo leto čakajo na to, da bodo šli za 14 dni na dopust v Dalmacijo. Pustimo ob strani, da se to z električnim avtomobilom tudi zdaj da brez večjih težav, morda je res treba malo bolj načrtovati, se enkrat vmes namesto ležanja na plaži zapeljati kam na polnilnico in nazaj grede porabiti kakšne pol ure več zaradi vmesnega polnjenja, a če je to »cena« za vse prednosti skozi leto, zame ne bi bila previsoka. Za vse tiste, ki je nočejo »plačati,« pa bi res morali biti že zdaj postavljeni konkretni polnilni parki na strateških lokacijah. Tako bi vozniki vedeli, da imajo ustrezno možnost napolniti avto, ko začenjajo pot domov (denimo, ko pridejo s trajekta) in tudi po poti, ter da za to ne bodo predolgo čakali. Skoraj zagotovo bi ti parki devet mesecev v letu pretežno samevali, vendar je tako tudi z marsičim drugim na obmorskih turističnih destinacij. In prej ali slej bodo vsekakor nujni, če naj bi se reke turistov proti hrvaškim, italijanskim ali katerim drugim plažam pretežno vozile na elektriko, ne več na naftne derivate.

Pri tem bi morale države zagotoviti primerne (nižje) cene priključnih moči za ultra hitre polnilnice in tvorno sodelovanje elektro podjetij pri premoščanju ovir, kadar obstoječa infrastruktura tega ne zmore. Še en ukrep, ki bi morda lahko kaj pripomogel, bi bila izjema za nadstrešnice pri klasičnem pridobivanju gradbenih dovoljenj. Če bi jih ob polnilnicah lažje postavljali na več lokacijah, bi bilo tudi pritoževanja nad tem, da manjkajo, manj, s tem pa bi bilo zadovoljstvo uporabnikov večje.

Ne trdim, da se marsikaj od navedenega v ozadju ne dogaja, pa tudi, da morebiti nekatere od idej niso nekoliko idealistične, vsaj za zdaj, morda nekoč v prihodnosti ne bodo več. Vendar se dogaja prepočasi in s premalo vidnimi rezultati, zato tudi ni pravega napredka in zaznavamo čedalje večjo skepso. Lahko pa bi bilo povsem drugače. 

Naslovna fotografija: DepositPhotos