Za uro »pamet« ni najpomembnejša vrlina
Matjaž Ropret 6. februarja 2019 ob 06:40

Med testiranjem »pametnih« ur, še posebej nazadnje Huawei Watch GT (več o njej kmalu) dobivam prebliske na telefone v začetku androidnih časov. Vendar ne na tiste, ki so že prešli na robotka, temveč na one druge, ki so se prav tako kitili z za tiste čase velikimi zasloni na dotik in ogromno zmožnostmi. Se kdo spomni Samsungov Jet in Star ter LG-ja Chocolate? O teh govorim. Razvoj pametnih telefonov jih je hitro zbrisal z območja relevantnosti. Se bo z urami, ki ne dopuščajo nameščanja aplikacij, in pač so, kar so, zgodilo enako?

Pri urah vidimo več različnih pristopov. Apple Watch ter Samsungove Gear S in zdaj Galaxy Watch so zasnovane z mislijo na razvijalce aplikacij in čim več dogajanja. Uporabniki lahko neprestano preizkušajo nekaj novega, spreminjajo osnovni izgled, upajo na nove funkcionalnosti. In polnijo uro najmanj na dva dni, če ne celo vsak dan. Zapestni računalniki z Googlovim sistemom Wear OS so kot nekakšen pomanjšan tok kartic Googlovega pomočnika, ki ga poznamo tudi s telefonov (levo od domačega zaslona). Tudi zanje obstajajo aplikacije, toda v ospredju je tisto, kar servira umetna inteligenca omenjenega butlerja. Potem so tu prave športne ure, prednjačijo znamke Garmin, Polar in Suunto, pri katerih so inženirji dodali še nekaj povezljivosti, da lahko prikazujejo obvestila s telefona in mogoče počno še kaj. V splošnem pa je njihova naloga dajati od sebe kar najbolj natančne in kar največ informacij o vadbi, hkrati pa z enim polnjenjem zdržati čim dlje, tudi pri vključenem GPS-u.

Nazadnje pa imamo na sredi ure, ki se izdajajo za pametne, po logiki delovanje pa so bolj podobne športnim. Tudi po trajanju baterije. Na videz ponujajo enake fukncionalnosti kot tiste »prave«, med njimi števec gibanja in spanja, merjenje srčnega utripa, vremensko napoved, branje obvestil in sporočil, mogoče celo odgovarjanje nanje, spremljanje vadbe, štoparico, alarm in še kaj. Pa seveda menjavo številčnice in nekaj nastavitev, vključno s tem, kako in kdaj se vklaplja zaslon. Toda tu se ustavi. Kaj novega pride samo takrat, ko proizvajalec blagovoli izdati kakšno nadgradnjo programske-strojne opreme oz. po angleško firmwarea. Aplikacij ni, dodatnih številčnic, brezplačnih ali plačljivih prav tako ne, če nečesa v osnovi niso predvideli, tega ura verjetno nikoli ne bo omogočala. Huawei Watch GT ali Amazfit Pace sta taka primera. Hecno pa je, da sta kljub temu ali pa mogoče ravno zato prav prijetna izdelka.

Stvar je v tem, da na zapestju ni potrebe po ne vem čem vsem. S telefoni je drugače. Androidni modeli in iPhone so z vse večjim naborom aplikacij hitro pokazali, kaj vse je mogoče z njimi početi, odprle so se do takrat neslutene možnosti. Te naprave pa so postale precej več kot digitalni posnemovalci švicarskih nožičev. In telefoni, ki so sicer izgledali atraktivno in moderno, pa zaradi zaprtega, »nepametnega« operacijskega sistema vsega naštetega niso omogočali, so se izjemno hitro izpeli.

Mogoče se ure ne bodo. Pred Watch GT, ki jo nosim zadnji mesec, sta bili moji glavni zapestni napravi najprej Gear S2 in nato Garminova zapestnica Vivosport. Čeprav so to precej različne naprave, od vseh dobim približno enako. Kar pa je še pomembneje, niti pri Samsungovi uri, čeprav je bilo možnosti morje, nisem uporabljal kaj dosti več funkcionalnosti kot zdaj pri Huaweijevi ali vmes pri zapestnici. Poleg časa in datuma (tako Watch GT kot Vivosport slednjega kažeta samo na določenih številčnicah) me zanima gibanje, vreme, mogoče srčni utrip, občasno rabim štoparico ali budilko, všeč mi je, da se ob menjavi časovnega pasu ura premakne samodejno in da lahko kakšno notico preletim na uri, namesto, da bi vedno jemal v roko telefon. Pa tudi, da vidim, kdo me kliče, še preden izvlečem telefon iz žepa. Kakšnega smisla v tem, da bi telefoniral s pomočjo ure pa ne vidim, ker je roko prav tako treba držati ob ušesu in tako ni nobene pridobitve. Popolnoma brezžične slušalke so odgovor, kaj se v taki situaciji obnese bolje, ne ura.

Pametne in športne ure so lahko zelo koristen pripomoček za zdravje, če le od njih ne pričakujemo, da bodo povsem nadomestile trenerje in zdravnike.

Še zadnja, pa nikakor najmanj pomembna lastnost ure ali zapestnice, pojavna oblika navsezadnje ni tako zelo pomembna, je beleženje rekreiranja z GPS-om. Tega pri Gear S2 še ni bilo vgrajenega, zato ta ni mogla biti moj univerzalen pripomoček. Ostala dva sta lahko in se v tej vlogi tudi obneseta zelo podobno, mogoče celo bolje kot Polarjeva namenska ura (ta tudi zna prikazovati obvestila s telefona, vendar je predebela in premalo »stajliš« za vsakdanji zapestni okras). Ironično so ti vmesni modeli, ki jim sicer manjka »pameti«, za šport precej boljši. Od njih dobim več informacij kot denimo od čistokrvnih pametnih ur. Le še izvoz teh podatkov bi bil lahko boljši. Ampak resnici na ljubo teka, kolesarjenja ali smučanja ne spremljam zato, da bi kasneje za nazaj pregledoval rezultate, ampak da sproti in po koncu rekreacije vem, koliko sem pretekel ali prekolesaril, kakšno višino sem premagal in kako mi je šlo.   

Vsaj trenutno, dokler se pri pametnih urah ne zgodi kaj revolucionarnega, se mi zato zdijo povsem ustrezna ali mogoče za določene potrebe še boljša izbira tiste z manj pameti ter več športnega pedigreja in bistveno daljšim trajanjem baterije. Pri Watch GT že kar pozabim, kdaj sem jo nazadnje polnil, in jo potem skoraj panično odlagam na polnilnik pri četrtinski napolnjenosti. Pa bi s toliko zaloge zdržala še tri do štiri dni. In to je na koncu verjetno odločilno. Seveda ob predpostavki, da je zadeva dobra na pogled in na otip, tehnološko atraktivna (s čimer mislim predvsem na zaslon) in deluje, kot je treba. Tudi Pebble in še kakšen drug primerek iz ne tako davne preteklosti je ponujal dolgotrajno baterijo, ampak na vseh drugih področjih to ni bilo to.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
1 komentar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja