Lani črno-bel, letos v barvah, a enak in nadvse gledljiv krajši film o pošastih in lovcih nanje z manj predvidljivim zapletom.
Pomislil sem na Večerjo za enega (Diner for One), kratek film, ki ga (ali pa ga je) avstrijska televizija ORF predvajala vsako leto, predno je na silvestrovo odbila polnoč. Prepričan sem, da enako želijo doseči z Volkodlakom ponoči, a se mi zdi, da jim ne bo uspelo. Vsaj ne, da bi slabo uro trajajoč film postal nekaj, kar bi vsako leto gledali zvečer na Noč čarovnic. Čeprav ni slab. Pravzaprav je kar konkretna popestritev zadnjih nekaj filmskih »uspešnic« iz Marvelovega filmskega vesolja, ki večinoma nizajo akcije polno, a predvidljivo zgodbo. Gledanje teh je podobno več sto kilometrov dolgi vožnji po popolnoma ravni cesti po ves čas nespremenjeni krajini. Z drugimi besedami pretežen dolgčas, ki gre nadvse hitro v pozabo.
Volkodlak poteka takole. Ko umre vodje lovcev na pošasti, pet najboljših lovcev pokličejo na njegov dom, da bi se na lovu pomerili za legendarni krvavi kamen. Pridruži se jim še Ulyssesova odtujena hčer Elsa Bloodstone (Laura Donnelly). Mimogrede. Laura v je filmu izrezana Amalia True iz na žalost ukinjene serije Nemogoče, le da je namesto v viktorijanska oblečena v sodobna oblačila. Po kratkem uvodnem delu, kjer sodelujoče iz krste pozdravu umrli »boter« Ulysses in njegova žena Verussa, se začnem lov v labirintu na posestvu. Od naprej ni nič več tako, kot je videti na začetku. Pošasti je ime Ted, eden od lovcev je želi rešiti, medtem ko jo drugi želijo ubiti. Naj povem še to, da ni prav veliko preživelih, ko se vse skupaj razplete. Fantastičen je zaključek, ki oriše značaj filma. Ko butler Elsi ponudi lojalnost, je ta cinično odrezava. »Začni s tem, da očistiš to sranje«.
Disney je lani posnel enako zgodbo v črno-beli tehniki. Nadvse zanimivo in predvsem zelo drugače. Da film ni bil posnet v tridesetih ali štiridesetih letih prejšnjega stoletja, izdajajo zgolj igralci, za katere veš, da sodijo v naš čas. Toda obenem je tehnika popolna za tovrstno grozljivko. Barve občutka niso pretirano pokvarile. Nekaj so celo dodale. Verjetno zato, ker je film predelan tako, da se zdi, kot bi umetno obarvali izvirni črno-beli film. Kakorkoli že. Slabša vizualna kakovost se odlično obnese. Film torej ni nov, a to ne moti. Še več. Čeprav gre za enak izdelek, predlagam ogled obeh različic, saj ima vsaka svojevrstni čar. Natančneje strašljivost, poleg katere je vredno poslušati še dialoge med igralci. Nekaj jih je še posebej zanimivih.
Film po zgodbi iz istoimenskega strpa, je bil ob preloma tisočletja mišljen kot celovečerec, šele kasneje so ga spremenili v kratko posebno izdajo za pretočno storitev. Da so lansko in letošnjo različico objavili tik pred Nočjo čarovnic, seveda ni naključje.
Kaj: Werewolf by Night (Volkodlak ponoči)
Kje: Pretočnik Disney+
Ocena 3: Čeprav občutna poživitev siceršnjih dolgočasnih filmov iz istega stripovskega vira, bi zgodba vseeno lahko bila bolj dodelana.
Priporočilo: Za starejše od 16 let. Na trenutke kri preveč »šprica« in nekatere besede ravno tako niso primerne za občutljiva ušesa.
Brez komentarjev