Za nas iz manj pomembnih držav so veliki sejmi edinstvena priložnost
Matjaž Ropret 13. februarja 2020 ob 09:25

Smrt letošnjega sejma (kongresa) MWC, načrtovan je bil med 24. in 27. februarjem, je bila nazadnje bolj ali manj neizbežna, zaskrbljenost glede prenašanja virusov med sto tisoč ljudmi pod eno streho, ki je pokopala dogodek, tudi najbrž vsaj delno upravičena, vendar bo odpoved enega najpomembnejših vsakoletnih srečanj v tehnološki panogi lahko imela tako povsem realne kratkoročne kot daljnosežne posledice.

Ne bi preveč ugibal o ozadju, skoraj zagotovo ni šlo samo za strah pred širjenjem bolezni, temveč še za kaj drugega, morda uperjenega proti določenim podjetjem, ki so že od lanske pomladi neprestana tarča. Dejstvo pa je, da glede avtomobilskega salona v Ženevi, ki sledi prvi teden marca, pa še kakšnega dogodka podobne velikosti te dni ni slišati ničesar o odpovedih, zaskrbljenosti, paniki. In prav tako je dejstvo, da je marsikdo izgubil dobre poslovne priložnosti ter da bo težko povrnil investicije v razvoj nečesa, kar bo zdaj veliko težje predstavil globalni publiki, predvsem operaterjem, ki iščejo ideje za nove tehnologije in storitve. Manj bo trgovanja in letos zagotovo manj implementacije novih rešitev, kar bo slabo za prihodke v celotnem ekosistemu. Veliko izgubi tudi mesto Barcelona in njegovi turistični ponudniki, čeprav po drugi strani drži, da so v zadnjih letih izrazito navijali cene in vse bolj videli ta sejem kot priložnost za lahek in hiter zaslužek. Vmes pa so po mestu potekali protesti, stavke javnega prometa in so se dogajale druge nevšečnosti, ki so udeležence spravljale v nejevoljo in motile njihov delovni proces.

Vprašanje je vseeno, koliko sodelujočih bo ugotovilo, da tudi brez tega sejma njihov posel ne teče dosti slabše, in se bodo v prihodnje odpovedali udeležbi. In koliko teh, ki so letos že kupili karte in rezervirali prenočišča, kar so praktično vsi, ker se to počne mesece vnaprej, pa ne bodo dobili ničesar povrnjenega, bo v prihodnje veliko bolj premislilo o potovanju. Še posebej, če je lahko dogodek tako na lahko odpovedan. Vsekakor upam, da to ne pomeni njegovega konca, mnogi bomo vendarle nestrpno pričakovali naslednjo izvedbo.

Za zadnji teden februarja (v zadnjih letih, prej je bil sejem sredi meseca) sem natančno vedel, kje bom in kaj bom počel. Enako kot za večino tujih novinarskih kolegov je bil tudi zame to eden najljubših tednov v letu, ne glede na to, kako naporen je bil. Tokratni MWC – nekoč se je imenoval Mobile World Congress, še pred mojim časom v Cannesu pa 3GSM – bi bil moj enajsti, če ne bi enkrat vmes posegel družinski razlog pa dvanajsti. Skupaj z berlinskim sejmom zabavne elektronike (in bele tehnike) IFA, tudi na tem sem bi doslej desetkrat, pa tvorita moj nujni repertoar ogledovanja novosti, prisostvovanja predstavitvam, poslušanja nagovorov, spraševanja ključnih in dobro informiranih ljudi iz panoge, srečevanja kolegov iz drugih držav (pa tudi iz Slovenije), ocenjevanja trendov. Najbolj običajna odziva, ki ju dobivam pred sejmi ali po njih, sta rahla zavist zaradi potovanja v turistično zanimivo mesto, kjer pa običajno nimam več kot nekaj uric prostega časa, in vprašanje, kaj je bilo novega. Toda zame je še bolj pomembno, da vidim in začutim utrip panoge, da izvem zgodbe iz zakulisja, da lahko primerjam nastope proizvajalce s tistimi pred nekaj letih, ko so nam morda z drugimi brenčavkami že »prodajali« v osnovi isto reč, predvsem pa, da na (skoraj) enem mestu vidim vse novosti, kakršne koli že so, od katerih mnogih sicer ne bi nikoli imel v rokah, in da navežem stike za prihodnje informacije in testiranje izdelkov.

Mnogi trdijo, da sejmi v času interneta, spletnih predstavitev in vsega ostalega ne prinašajo več prave vrednosti. Delno to drži, Cebit se je že poslovil, Photokina ne ve več, kaj bi sama s seboj, tudi avtomobilski saloni so v rahli krizi, a nekateri drugi se držijo ali celo rastejo, denimo CES, Computex in tudi moja dva. Sam bi bil brez njih nedvomno manj razgledan, slabše informiran, ne bi imel toliko izdelkov in tehnologij v spominu, slabše bi lahko primerjal in ocenjeval, kaj je perspektivno, pomembno in vredno pokrivanja. Vedno se mi je zdela velika dodana vrednost obiskovati te prireditve, seveda dokler so stroški znosni. Tako prej v večjem sistemu, kjer sem moral šefe prepričati, da so odobrili službeno pot, kot zdaj »na svojem«, ko si moram letalske karte, druge prevoze, prenočišča, hrano in druge izdatke plačati sam. Pa mi nikoli ni škoda, ker vem, da veliko dobim tako sam kot, se nadejam, tudi vsi, ki berete moje in Marjanove vtise od tam in gledate vloge. V slovenščini, kajti sicer proizvajalci novosti kažejo na svojih predstavitvah, kamor večinoma pripeljejo medije, ki objavljajo v angleščini (in imajo tako največji možen doseg), mali lokalni portali, revije ali časopisi pa ostajamo spregledani. Seveda je vsako leto treba obilo truda, da se prebijemo na vse predstavitve in do določenih sogovornikov, vendar je tudi v tem čar novinarskega poklica.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Čez en teden bo občutek izjemno čuden, ko se bom zavedel, da bi se moral odpravljati na odhod v enega najbolj stresnih, a hkrati najbolj izpolnjujočih tednov v letu. Pogrešal bom to vznemirjenje in na žalost bodo tudi vsebine, ki jih bom lahko pripravil, osiromašene. Vendar je vse skupaj zunaj našega vpliva in samo upamo lahko, da je MWC 2020 res le enkratna, nesrečna zgodba.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.