Za katerikoli avto obstajajo ustrezne verige, ne more pa vsakdo namestiti #OstaniZdrav na svoj (osebni!) pametni telefon
Matjaž Ropret 16. decembra 2020 ob 10:55

Primerjave, ko poskušajo utemeljiti pogojevanje aplikacije #OstaniZdrav za prehajanje občinskih meja (v štirih regijah), so vedno bolj neustrezne in kažejo nepoznavanje tehnološkega sveta, ignoriranje načel enakosti in nediskriminacije odsotnost premisleka pred sprejemanjem takih odlokov.

Slišali smo, da je uporaba aplikacije za odhod v drugo občino enaka namestitvi verig za pot čez zasneženi prelaz. Ta primerjava ne zdrži že s tehnološkega vidika. Verige so univerzalna reč, pri kateri je pomembna bolj ali manj samo velikost koles na avtu, nobena druga posebna lastnost. Če so verige ustrezno velike, jih lahko natakneš in se pelješ. Vsakdo lahko v trgovinah najde take, ki ustrezajo njegovemu avtu. Omenjene aplikacije pa si določeni državljani ne morejo namestiti. Zahteva telefon z Googlovim (!) Androidom od različice 6 naprej ali iPhone z različico sistema iOS, ki ni starejša od 13.5 (oz. po novem menda od 12.5). Vsi telefoni, ki ne dosegajo tega pogoja, a lahko še povsem brez težav delujejo, so za konkretni namen neuporabni. Enako velja za vse letošnje modele znamk Huawei in Honor, ker zaradi znane ameriške blokade kitajskega podjetja nimajo Googlove izdaje Androida in so tako brez programskega vmesnika (API-ja), ki je nujno potreben za delovanje aplikacije. Tudi na lastno pest, če bi še tako želeli, se ga ne da naložiti oz. pripraviti k delovanju. Prav tako so neprimerni telefoni s sistemom Windows ali še kakšnih drugim alternativnim operacijskim sistemom. Ne ravno zanemarljiv delež državljanov, zagotovo jih je vsaj deset odstotkov, a verjetno več, pa uporablja ali običajen (»nepametni«) mobilnik ali pa ga sploh ne uporablja. Edina rešitev za omenjene bi torej bila, da si preskrbijo (kupijo?) ustrezno napravo in nanjo namestijo aplikacijo. Ker ga verjetno ne bodo ves čas nosili s seboj, bo pretežno v funkciji »prepustnice« za v drugo občino.

Primerjava z verigami je tudi sicer vprašljiva. Če hočem čez tisti zasnežen klanec, imam tudi brez svojih verig kakšno alternativo. Običajno se lahko peljem kje naokrog, razen če je to ciljni klanec. Tudi v tem primeru lahko prisedem h komu, ki ima verige. Konec koncev grem lahko peš. V konkretnem primeru z aplikacijo je edina alternativa, da najdem ustrezen telefon in namestim aplikacijo. Država ni omenjala možnosti, da bi razdeljevala podprte naprave tistim, ki jih nimajo. Če postavlja pogoj, naj tudi vsem da možnost, da ga izpolnijo. Namesto, da njeni predstavniki prostodušno izjavljajo nekaj v slogu: »Pač ne boste šli.« Precej bolj verjetno je, da bodo ljudje pač (!) našli način, kako kontroli pokazati nekaj, kar izgleda kot uporaba aplikacije, čeprav v resnici ni.

Aplikacijo uporabljam od prvega dne naprej, občasno imam aktivirano še celo na več telefonih, ker jih pogosto tudi več nosim s seboj. Proti njej v taki obliki, kot so jo razvili, nimam nič. A tudi prepričljivih argumentov in dokazov, da ta tehnologija sploh deluje in daje rezultate, ni. Če vlada z uporabo nekaj pogojuje, naj pripravi in pokaže kakšno študijo, konkretne številke, koliko lahko ta pripomoček pomaga. Ves čas pa poslušamo samo pavšalne, pokroviteljske razlage, kako »lahko s tem pripomoremo k omejevanju epidemije.« V praksi pa vemo, da ne že več tednov ne deluje sistem vnosa kod pri potrjeno okuženih in dejanskega sledenja stikov, pa tudi, da je tehnologija pri tej aplikaciji nezanesljiva in rezultati pogosto naključni. Tovrstnih odločitev, tudi na hitro, se ne sprejema na pamet. Morajo biti podkrepljene z nečim oprijemljivim. Sicer ne bo nihče od državljanov verjel, da bo aplikacija res k čemu pripomogla, ampak se bo veliki večini zdelo, da gre za kaprico (ali še kaj hujšega). In mnogi bodo začeli iskati obvoze okrog tega.

Pogojevanje z aplikacijo, če ni zraven tudi omogočanja dostopa do ustreznih telefonov za tiste, ki jih nimajo, je diskriminatorno. Mislim, da o tem ne more biti nobenega dvoma. Mogoče bi vladajoči v prihodnje vsaj malce premislili ali koga kaj vprašali, preden sprejemajo podobne odloke. Namesto, da potem izjavljajo: »S tem ukrepom nismo hoteli nikogar diskriminirati.« Ostajajo seveda še vedno vsi drugi problemi. Dejstvo, da aplikacija ne bi smela biti obvezna –zagotavljali so nam, da je prostovoljna – ter da jo lahko zaradi »obveze« Apple in Google odstranita iz svojih tržnic. Določilo, da se lahko programski vmesnik uporablja samo in izključno za preprečevanje širjenja okužb z novim koronavirusom. Vprašljive pravice organov nadzora pri preverjanju. Kaj bo, denimo, če policist ne bo zadovoljen s prvim zaslonom, ki mu ga bom pokazal? Vse od tu naprej, če že v osnovi ne, je verjetno poseg v komunikacijsko zasebnost, za kar je nujna sodna odredba. V odloku pa način preverjanja ni opredeljen niti z besedico. Potem je tu še verjetno kršenje Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR). A tudi, če vse to prezremo in si rečemo, bomo kazali aplikacijo, ostajajo neizpodbitna diskriminacija, nepoznavanje tehnologije, slabe in neumestne primerjave ter ignoranca.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Želim si, da bi oni na vrhu sprejemali ukrepe, ki bi zajeli vsaj 99 odstotkov državljanov (oz. v tem primeru prebivalcev označenih regij), če ne že vse. Nikakor pa se mi ne zdi pravilno, da dajo možnost samo 80 odstotkom ali še manjšemu deležu prebivalstva. Če kdo, mora država skrbeti, da imajo vsi enake možnosti in da ni nihče samo zaradi dostopa do tehnologije ali celo osebnih odločitev pri uporabi tehnologije v podrejenem položaju. Že tako je preveč tehnološke neenakosti, digitalnega razkoraka, in narobe je, da ga odločevalci s tovrstnimi nepremišljenimi pogoji – kot bi zahtevali določeno velikost čevljev, barvo pričeske ali vrsto oblačil ter hkrati trdili, da nikogar ne diskriminirajo – v že tako ekstremno težkih časih še povečujejo. Obenem pa pozabijo na vsakršno empatijo do drugače mislečih in kanček samokritike ter se obnašajo kot absolutistični vladarji v maniri, »država to se jaz«, potem pa se čudijo, da jim državljani ne zaupajo, ne verjamejo in ne sledijo ukrepom.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja