Precej razširjeno je prepričanje, da grafične kartice nižjega cenovnega razreda omogočajo igranje grafično zahtevnih iger v polni visoki ločljivosti (1080p), srednjerazredne nudijo dovolj zmogljivosti za QHD (1440p) in s tem tudi široke monitorje, sliko 4K z vsaj srednjimi podrobnostmi in zadostnim številom sličic na sekundo pa zmorejo le tiste najdražje in tudi najbolj energijsko potratne. Kar ni povsem res. Tudi s cenovno ugodnim namiznim računalnikom je mogoče izkoristiti najnovejši (dober) televizor in na prenosniku za ustvarjalce z zaslonom 4K je kljub vstopni konfiguraciji mogoče uživati v resnih igrah.
Malo pred novim letom sem opravil zamenjavo najprej procesorja in nato še grafične kartice v pomožnem osebnem računalniku, ki sem se ga namenil priključiti na televizor (prej je pretežno sameval ob monitorju v »studiu«, kjer snemam videe). Nato smo na test dobili še Asusov prenosnik ProArt Studio Book, kjer je bilo seveda zmogljivosti in hlajenje (pa konec koncev tudi zaslon OLED) najlažje preizkusiti z grafično navdušujočo igro. Na televizorju sem s prvotno grafično kartico lahko osveževanje 120 Hz oz. izrisovanje do 120 sličic na sekundo (fps) v igrah lahko dosegal samo pri polni visoki ločljivosti. Šele z novo, ki premore priključek HDMI 2.1, in ustreznim kablom, sem lahko nastavil na 4K/120 ter pri tej ločljivosti izkoristil še spremenljivo osveževanje (VRR, G-Sync ali FreeSync). Prenosnik sicer ponuja samo 60 Hz, toda za določene zvrsti iger je to povsem dovolj (za strelske ali dirkaške je fino, če se število sličic približa ali preseže stotico), s svojim 16-palčnim, izjemno lepim in kontrastnim zaslonom pa je kot naročen za Spidermana (Miles Morales), ki ni več Playstationova ekskluziva, Cyberpunk 2077 ali Ghostwire: Tokyo.
Omenjeni prenosnik je sicer drag, stane več kot dva tisočaka, toda ceno mu zvišujejo druge lastnosti, od zaslona do materialov, »ustvarjalskega« kolesca, nabora priključkov in še česa, ne toliko same zmogljivosti. Po drugi strani bi ustrezen namizni računalnik lahko sestavil za dobrega »jurja«. Procesor AMD Ryzen 5 5500 je zdaj že generacijo star in sodi med vstopne, toda s šestimi jedri in dvanajstimi nitmi ter taktom med 3,6 GHz in 4,2 GHz je povsem spodobno zmogljiv, hkrati ga je enostavno hladiti in ne zahteva močnega napajalnika. Za dodatnih nekaj deset evrov še malce več nudijo Ryzen 5 5600 (ali 5600X) in Intelova Core i5-11400F ter i5-12400F (če za podobno ceno najdete različico brez oznake F, ki vsebuje še integrirano grafiko, nič narobe). Mimogrede, v prenosniku se je »potil« i7-11800H, toda v prodaji boste zdaj našli izvedbe z novejšimi čipi. Pri grafičnih karticah sta AMD Radeon RX 6650 XT (v mojem računalniku) in Nvidia RTX 3060 (v prenosniku) podobni izbiri z že zelo dobrimi zmogljivostmi, hkrati pa še obvladljivo energijsko porabo in možnostjo, da so zraven cenovno razumni preostali gradniki. Pri meni to pomeni napajalnik z vsega 430 W, ne najhitrejši pomnilnik DDR4, vstopno osnovno ploščo, cenovno ugodno in ne preveliko ohišje, »počasne« SSD-je.
Z grafično kartico višjega razreda bi v namiznem računalniku hitro zabredel v težave in precejšnje dodatne stroške, še zdaleč ne samo zaradi (bistveno dražje) kartice same. Bila bi namreč daljša (s tremi ventilatorji namesto dveh) in požrešnejša, kar bi zahtevalo drug napajalnik, osnovno ploščo in ohišje, za nekatere mora biti pomnilnik vrste DDR5, tudi procesor bi moral biti zmogljivejši, vse skupaj pa za veliko večino skoraj zagotovo ne odtehta investicije. Cena celotnega računalnika bi se namreč najmanj podvojila, koliko bi opazil lepšo sliko ali dodatne sličice na sekundo (kar bi zahtevalo tudi drugačen zaslon), pa je vprašljivo. Predvsem tu ne govorimo o računalnikih za profesionalne igričarje, temveč o takem, ki je dovolj dober za k televizorju s 120-herčnim osveževanjem, ali lahko opravlja tako delovne kot igričarske naloge. Tudi v prenosniku RTX 3060 (nekje do 100 W) skoraj zagotovo nudi najboljše razmerje med zmogljivostmi in segrevanjem. Zmogljivejše namreč zahtevajo še agresivnejše hlajenje, kar pomeni glasnejše ventilatorje ali debelejša ohišja (ali oboje).
DLSS in FSR na pomoč
Prepričanje iz uvoda bi še naprej veljalo, če proizvajalci grafičnih kartic ne bi uvedli naprednega »izboljševanja« ločljivosti (angl. upscalling). Izvirna ločljivosti 4K v zahtevnih naslovih je seveda za oba opisana računalnika prehud zalogaj. Toda oba sta več kot dovolj zmogljiva za 1440p in to je že povsem solidna osnova, iz katere se da prikazovati sliko v 4K, četudi se v osnovi izrisuje z bistveno manj pikami. Tovrstni načini, Nvidijin DLSS (Deep Learning Super Sampling), AMD-jev FSR (FidelityFX Super Resolution) in Intelov XeSS (Xe Super Sampling) uporabljajo »umetno inteligenco« za »ustvarjanje« manjkajočih pik ter ponujajo več nivojev nastavitev, da je mogoče ujeti pravo razmerje za želeno kakovost slike oz. za zmogljivost PC-ja, ki vse skupaj poganja. V mojem konkretnem primeru se za televizor, ki ga ne gledam s 30 cm, več kot zadovoljivo obnese srednja možnost za FSR. Ne rečem, podoba iger je na Xboxu, ki zmore pravi 4K, še bolj impresivna, vendar je tudi tu odlična, in konzola pri redkih igrah preseže 60 fps. Grafične podrobnosti iger imam lahko v nekaterih primerih (F1 2022) celo nastavljene na visoke, saj je zgornja meja smiselnosti 120 fps (televizor pač nudi 120 Hz), v drugih pa kombinacijo srednjih in visokih, denimo pri omenjenem Spidermanu ali v Dirt 5, kjer gre tudi udobno čez 70 fps. Kdor želi napredno senčenje, lepše odbleske, detajle in ostalo, kar ponuja tehnika Ray tracing, bo moral poseči po mnogo zmogljivejšem hardveru, a sam zlahka preživim brez tega. Miles Morales na prenosniku je s srednjimi nastavitvami (tako DLSS kot grafičnih podrobnosti) tekel nekje med 50 in 60 sličicami na sekundo, kar je glede na zaslon blizu optimalnega. Računalnik se je močno segreval, toda to je pričakovano, igranje pa je bilo z vidika konkurenčnosti popolnoma neokrnjeno.
Na obeh računalnikih bi se dalo začasno, za igre, znižati ločljivost na 1080p oz. 1200p (prenosnik ima zaslon z razmerjem stranic 16:10), a če tega ni treba, toliko bolje. Že v igrah je slika lepša, četudi je njena ločljivost umetno napihnjena, za vse ostalo pa nedvomno velja, »več pik je bolje.« Praznični preizkus je tako potrdil, da je mogoče z dokaj cenovno dostopno strojno opremo ne samo poganjati, ampak uživaško igrati zahtevne igre v 4K. Še toliko bolj to velja za QHD, ki je verjetno najbolj primerna ločljivost zaslona marsikaterega modela prenosnika, pa tudi mnogih monitorjev.
Brez komentarjev