Z energetsko požrešnostjo in individualnostjo ne bo šlo v nedogled

Aktualne razmere več kot očitno nakazujejo, da bo treba zmanjšati odvisnost od energentov. Elektrika in plin sta ste podražila že konec lanskega leta, zdaj sledijo še naftni derivati, marsikaj od tega pa uvažamo iz tako ali drugače problematičnih držav.

Odkar imam električni avto ter polnilno postajo, ki prikazuje tudi porabo hiše, malo bolj pozorno spremljam porabo električne energije. Tako dokaj dobro vem, kako daleč od samooskrbe sem. Poleg tega človeku to preračunavanje da misliti, koliko so njegovi načini prevoza energetsko učinkoviti.

V celotno sliko je potrebno dodati še sončno elektrarno in toplotno črpalko. Po podatkih, ki jih imam, na letni ravni proizvedem približno 11 MWh, za avto porabim približno 4 MWh, za hišo 6 MWh in še malo doniram ponudniku električne energije. Če bi gledal (neposredni) izkoristek sončne elektrarne v lastne namene, bi bil slednji med 20 in 30 odstotki, se pravi večino energije porabljam iz omrežja. Z baterijskim zalogovnikom, ki so danes na voljo (s kapaciteto med 10 in 15 kWh) bi lahko to številko dvignil do 40, morda 50 odstotkov, za popolno energetsko neodvisnost bi potreboval štirikrat večjo sončno elektrarno in zalogovnik vsaj 100 kWh, kar je v današnjih razmerah in cenah praktično nesmiselno. Poleg tega niti nimam možnosti postaviti tako velike sončne elektrarne, kar je še dodaten problem. V zimskem času namreč mesečno proizvedem le kakih 300 kWh, porabim pa več kot megavatno uro, obenem je potrebno računati tudi na tedne, ko je sonce cele dneve skrito za oblaki ali pa so sončne celice pokrite s snegom. Skratka, javno električno omrežje še kako potrebujemo, v prihodnjih letih ga bomo še bolj, prav tako domače sončne elektrarne.

Začnimo pregled učinkovitosti z ogrevanjem. Toplotne črpalke so krasne mašine, saj za eno porabljeno enoto energije vrnejo tudi do štirikrat več, odvisno od temperaturnih razmer in načina izmenjave toplote. V praksi je izkoristek vsaj dvakraten oziroma drugače povedano, če vam je energetik izračunal, da za hišo potrebujete 11 kW moči ogrevanja, bo dovolj toplotna črpalka z močjo 6 kW. Seveda je pomembna tudi izolacija, a to bom tokrat preskočil. Potem pa prevoz. Električni avto je tudi dober primer varčnejše izrabe energije, za 100 km v povprečju porabi okoli 20 kWh energije, medtem ko vozilo na notranje izgorevanje porabi za isto pot vsaj 60 kWh. Njegova prednost je seveda v tem, da nafta v bistveno manjši količini da obilo energije. Še bolj varčno je kolo, s 3 kWh in če dodamo aerodinamični oklep ali elektromotor, pade poraba na skromnih 1,5 kWh. Vzemimo za primerjavo še avtobus, tam pride v povprečju na potnika kakih 11 kWh (če je avtobus polovično zaseden), medtem ko so vlaki malenkost bolj energetsko požrešni. Glavni problem kolesarjenja je seveda hitrost, večina nas ni Rogličev ali Pogačarjev, da bi brez težav vzdrževali povprečno hitrost približno 40 km/h, že 25 km/h je več kot spodobna številka, če ne želimo priti na cilj prepoteni do kože. Tudi vremenske razmere znajo vplivati na vožnjo, čeprav vam bodo pravi kolesarji (tako kot skavti) rekli, da ni slabega vremena, le slaba oprema. Kolesarske infrastrukture se še sploh nismo dotaknili, slednja je že po mestih velikokrat slaba, zunaj mest je praktično ni. Slednje za polovico Slovencev, ki ne živimo v večjih urbanih središčih, predstavlja težavo, saj je 90 odstotkov služb ravno tam. Za primerjavo, v Nemčiji živi v mestih 77 odstotkov prebivalstva. Dodajmo še obupno sliko javnih prevozov in hitro postane jasno, zakaj imamo toliko dnevnih migrantov z lastnimi vozili. Če to pogledamo malo širše, ugotovimo, da za prevoz porabimo ogromne količine energije, ki jo pravzaprav vso uvozimo. Za državo je nafta odlična, saj točno ve, koliko dobi pri litru prodane tekočine, medtem ko kolesarji ali električna vozila v bistvu prinašajo izgubo.

V letu 2016 je bilo uvožene kar 47 odstotkov energije (nafta, plin, premog, …), ki smo jo porabili. Velik delež porabe gre na račun prometa, sledi gospodarstvo in takoj za njim gospodinjstva. Trenutno imamo v Sloveniji registriranih vsega 0,6 odstotka električnih vozil, glede na njihove cene ni nujno, da bo številka kmalu bistveno zrasla. Če bi, bi to sicer povečalo porabo električne energije, a zmanjšalo porabo naftnih derivatov, tako da bo skupna poraba energije celo manjša. Vsekakor potrebujemo nove elektrarne, večina vidi prihodnost v še eni jedrski elektrarni, po drugi plati pa bi bilo smiselno gospodinjstva čimbolj osamosvojiti. Torej povečati število sončnih elektrarn, kar bi med drugim zmanjšalo obremenitve omrežja ob polnjenju večje množice električnih vozil in za kar med državljani obstaja zanimanje, toda država ne povečuje fonda za subvencije in malokdo kaj dela na prilagajanju omrežja za veliko število malih sončnih elektrarn. Tam, kjer je možnost, ne bi bilo odveč postavljati vetrnih elektrarn.

Žal ni čarobne paličice, ki bi pričarala fuzijo ali poceni predelavo vodika, kar pomeni, da se bomo morali tako ali drugače prilagoditi. Nič ne bi bilo narobe, če bi več ljudi delalo od doma, vsaj par dni na teden. Delodajalcem bi to moralo biti v interesu, saj bi na tak način lahko več ljudi delilo iste prostore, ki bi bili lahko manjši, da stroška za prevoz na delo niti ne omenjamo. Kakorkoli obračamo, bomo morali nekaj storiti. Nekaj, kar bo zahtevalo celovite spremembe v skupnosti, ne le na ravni vasi ali mest, ampak cele države in tudi celotnega evropskega kontinenta. A tudi spremembo obnašanja pri vsakem posamezniku, mimo tega prav tako ne bomo mogli.

Naslovna fotografija: DepositPhotos