Z droni med stolpnice, v jaške, čez vodo in v hribe
Matjaž Ropret 23. oktobra 2019 ob 06:52

Pri marsikaterem opravilu že nekaj let pomagajo brezpilotni letalniki. Snemanja si brez dronov sploh ne moremo več predstavljati, ponekod so zelo uporabni za kmetijstvo, iščejo pogrešane, ugotavljajo napake na infrastrukturi, dajejo informacije gasilcem in še marsikaj. Toda to se večinoma dogaja na zunaj naseljenih območij, glede uporabe v mestih pa večinoma poslušamo ideje o dostavi hrane (konkretno pic) in Amazonovih pošiljk. So pa seveda še druge ideje, eno sem že nakazal, za njihovo udejstvovanje v javnih službah, pri logistiki in še čem. Razmišljanja o tem so, prav veliko dejanskih poskusov pa vendarle ne.

Na mednarodni konferenci Pametna mesta 2019 (po angleško Smart Cities 2019: »Resilient Cities: between digital and physical world«), ki je v organizaciji Strateško razvojno inovacijskega partnerstva Pametna mesta in skupnosti potekala na Ljubljanskem gradu, je izsledke študije glede uporabe dronov v mestih predstavil Olivier Usher iz britanske fundacije Nesta. O ključnih poudarkih je spregovoril tudi za Tehnozvezdje.

Uporaba dronov je v zadnjem času precej pogosto na tapeti. Je tudi nekaj, o čemer razmišljajo mestne oblasti, javne službe ali druga podjetja, ki bi to tehnologijo izrabila v urbanem okolju?

Mi smo začeli to področje preučevati pred malo več kot dvema letoma in takrat večina britanskih mest o tem sploh še ni razmišljala. Od takrat naprej pa smo videli veliko več ukvarjanja s to tematiko, njenega pokrivanja v medijih, velik tehnološki napredek, konkretne investicije. Področje se hitro razvija.

Imate vtis, da je v mestih veliko zasebne uporabe letalnikov, ali so pravila toliko stroga, da si večina ne upa leteti kje drugje, kot na lastnem dvorišču ali na bolj odročnih lokacijah?

Pravila za letenje so v večini držav zelo podobna in pretežno preprečujejo letenje po mestih. V glavnem se ne sme leteti nad ljudmi, med visokimi zgradbami, nad zgradbami, zunaj vidnega polja uporabnika in še vrsta drugih omejitev obstaja. V teh primerih je treba dobiti dovoljenje, da si lahko v zraku, za to dovoljenje pa je treba dokazati, da to lahko počneš varno. Skoraj vsaka uporaba v mestnih središčih zapade pod eno od teh določil in zahteva pridobivanje papirjev, zato je v praksi tega zelo malo. Seveda pa se ljudje pogovarjajo o tem.

Olivier Usher Foto: SRIP PMiS

Kakšni pa so realni scenariji za uporabo dronov v mestih? So to denimo nadzor prometa, iskanje napak na infrastrukturi, …?

Naš poglavitni cilj je bil dobiti vpogled v to, kako si mestne oblasti predstavljajo pomoč dronov. Obstaja veliko načinov uporabe, ki so jih že predlagala in celo preizkušala zasebna podjetja, najbolj razvpito je dostavljanje pošiljk ali hrane, vendar se mi nismo ukvarjali s tem, temveč smo želeli razumeti, kje mesta vidijo možnosti pomoči iz zraka pri obvladovanju in reševanju vsakdanjih problemov. Tako smo zadevo razdelili na pet osnovnih področij, nekatera od njih so precej prepletena med seboj. Prvo je nadziranje gradnje (cest, stolpnic in podobnega), kjer s tem potencialno odpade potreba po nadzornikih na višini, pa tudi možno je pridobiti boljše informacije o poteku in kakovosti del. Podobno temu je opazovanje prometa, najsi bo cestni, železniški, rečni. Preučevali smo dva scenarija za ukrepanje v nujnih primerih. Eden je bil povezan z gasilci, drugi pa z odzivom reševalcev in policije pri prometnih nesrečah. Tudi to dvoje je konceptualno zelo podobno, posebej pa smo se s primeroma ukvarjali zaradi zelo različnih geografskih značilnosti preučevanih mest. Nato sta sledila še dva primera zdravstvene logistike. Prvi je bil transport dragih medicinskih pripomočkov znotraj mesta, torej na kratke razdalje, kar potencialno omogoča velike spremembe pri tovrstni logistiki. Možno bi bilo namreč centralizirati testne laboratorije in skladišča ter nasploh na novo premisliti, kako zdravstvena mreža deluje, s tem priti še do drugih koristi. Drugi primer s tega področja pa je bila dostava zdravil in ostalega na bolj oddaljena področja, denimo na otoke ali v hribovite predele.

Ste se s temi idejami ukvarjali v Londonu ali kje drugje?

Študije smo opravili v petih britanskih mestih. V Londonu je bil aktualen prevoz medicinske opreme na kratke razdalje. V Southamptonu smo preučevali transport na otoke, v Bradfordu gasilski scenarij, V Birminghamu reševanje pri prometnih nesrečah in v Prestonu nadzor gradnje nove infrastrukture. Pokušali smo se povezati s čim bolj raznolikimi mesti. Različno velikimi, z različnimi političnimi in gospodarskimi situacijami.

So že potekali tudi kakšni konkretni tovrstni testi?

Ukvarjamo se z idejo, da bi izvedli nekakšno tekmovanje in nagradili najboljše ideje, vendar tega še nismo uspeli realizirati. Vemo tudi, da britanska vlada pripravlja spodbude za inovacije pri uporabi dronov.

Kako pripravljena in zainteresirana so mesta sama za tovrstne »storitve«?

Večinoma jih področje zelo zanima. Malce je odvisno od dejanskega scenarija in njegovega obsega, smo pa načrtno šli v preučevanje tistih primerov, ki so se mestnim oblastem zdeli zanimivi. Verjetno bi bil odziv drugačen, če bi jim rekli, v vašem mestu predlagamo uvedbo taksi dronov ali dostavo pošiljk po zraku. Tudi javno mnenje je precej podobno. Uporabi za javno korist so ljudje dokaj naklonjeni, prav tako uporabi za posredovanje v nujnih primerih, medtem ko imajo ideje zasebnih podjetij ali koga, ki bi rad na javnih površinah izvajal svoj hobi, precej manj zagovornikov. Veliko ljudi pa odgovori, da preprosto nimajo mnenja. Razumljivo, ker še niso videli dronov pri takih nalogah, niti niso razmišljali o teh možnostih, zato je še veliko priložnosti za spremembo javnega mnenja.

Vendar lahko rečemo, da ljudje v splošnem niso navdušeni nad tem, da bi jim pico pripeljal letalnik namesto dostavljavec z avtom ali skuterjem?

Za zdaj res ne. Mogoče se bo to v naslednjem desetletju spremenilo, ko bodo drone uporabljali gasilci, mestno redarstvo in še kdo, ter jih bodo prebivalci zaradi tega nekako sprejeli, ugotovili, da so v bistvu dokaj tihi in okoljsko sprejemljivi.

Kaj bi torej mesta lahko pridobila?

Seveda je odvisno od konkretnega primera, v splošnem pa so koristi finančne in časovne. Gasilci denimo lahko »odletijo« pogledat, kakšna je razsežnost požara, ni jim treba takoj prihrumeti na kraj dogajanja s celotno floto. Ugotovili pa smo, da je tudi še nekaj konkretnih preprek za uresničitev tovrstnih scenarijev. Denimo določene tehnološke ovire.

Tehnološke?

Da. Predvsem glede avtonomnega letenja, preciznosti, ko je treba leteti blizu zgradb, pa še glede avtonomije baterije in razdalje od »pilota« pri daljših poletih. Poleg tega so še regulatorne zagate. Danes so pravila povsem upravičeno precej stroga. Vprašanje pa je, ali bi jih bilo treba sprostiti. In če, kako bi bilo to možno storiti, da ne bi hkrati poslabšali varnosti v mestih.

Da ne bi vsakdo imel drona v zraku?

Tako nekako. (smeh) Ali, če se odločimo za to pot, se prej prepričati, da nihče nima problemov s tem. Kar pa je malo verjetno. V vsakem primeru bo treba za kakršno koli obsežnejšo uporabo letalnikov prej natančno obvestiti prebivalce in tudi pridobiti njihovo naklonjenost in podporo za tovrstne poskuse. Oblasti in tisti, ki bi te zračne eksperimente počeli, zato morajo biti pripravljeni sprejeti morebiten negativen odgovor javnosti. Če nekaj ni priljubljeno, morda obstaja dober razlog za to.

So vam poznani tovrstni poskusi?

Zanimiv je transport medicinskih pripomočkov med bolnišnicami v Švici, na Islandiji z droni že poskušajo dostavljati pripravljeno hrano, živila in elektroniko, na Singapurju ponujajo možnost testiranja različnih idej med glavnim delom mesta in otočki, nekaj podobnega počnejo tudi v ZDA.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Torej je še prezgodaj, da bi lahko vlekli zaključke, koliko je tovrstna uporaba dronov lahko koristna, varna in tudi uresničljiva?

Vprašanje varnosti je seveda zelo pomembno in nobenega tovrstnega preizkusa ne bo, če vsi vpleteni ne bodo mogli dokazati, da je vse skupaj res varno. Zato glede tega, da bi kaj padalo po tleh, niti nisem zaskrbljen. Od tu naprej pa gre bolj za naklonjenost odločevalcev in javnosti, kot za kakšne resne tehnološke prepreke. Glede stroškov ali komercialne upravičenosti pa je še prezgodaj za kakršne koli resne ocene.

Kdaj bi se torej lahko kaj resnega začelo dogajati?

Zelo verjetno smo vsaj v Evropi še kar nekaj let oddaljeni od tega.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja