Yepo 737A: Obetavnemu »kitajcu« se nastop rahlo sfiži #VIDEO
Matjaž Ropret 21. maja 2018 ob 18:17

Nekateri izdelki na testih ne naredijo posebej dobrega prvega vtisa, pa se nato izkaže, da so kljub začetni dolgočasnosti ali neprepričljivosti v bistvu zelo solidni, da takoj opazne pomanjkljivosti niso prehude in tudi ostajajo skoraj edine. Se pa zgodi tudi obratno. Da naprava na prvi pogled deluje malodane prelomno, potem pa na dan prihajajo nove in nove majhne in velike zamere. Bolj v drugi smeri gre zgodba s kitajskim nizkocenovnim prenosnikom Yepo 737A.

Za osvežitev spomina. To je prenosnik za približno 250 ali 300 evrov. Kadar je na zalogi v evropskem skladišču v trgovini Gearbest, kot je trenutno »zlata« različica (ne pa tudi srebrna, kakršno smo preizkušali), je končna cena nekoliko nižja in prispe direktno do vrat, brez ustavljanja na carini. Za to ceno pa so v ohišje, ki daje soliden vtis, vgradili štirijedrni procesor Celeron, šest gigabajtov pomnilnika, 64 GB shrambe (na voljo je tudi izvedba s 128 GB, a se da tudi kasneje nadgraditi prostor) in 13,3-palčni zaslon s polno visoko ločljivostjo. Glede na to, da so od priznanih znamk večinoma v tem cenovnem razredu dobi samo manjše ali večje prenosnike z opazno slabšimi ekrani, podobni 13-palčni z ugodnim razmerjem med prenosljivostjo in zmogljivostjo pa stanejo nekaj sto evrov več, se tale Yepo kaže kot zanimiva alternativa. Mogoče celo kot nekakšen pecejaški Oneplus. Don Kihot, ki bo za bistveno nižjo ceno ponudil enako dober ali celo boljši izdelek. No, na nekaterih področjih pride blizu, summa summarum pa je še vedno poceni računalnik z marsikatero pomanjkljivostjo in omejitvijo.

Mogoče začetnemu zanosu precej botruje res kar spodobno ohišje. Oblika z določenih kotov spominja na vemo kateri vzor, kljub nizkocenovnemu poreklu ni niti debel niti površno izdelan. Je pa težko določiti materiale. Na daleč vse deluje kot aluminij, vendar nisem prepričan, da dejansko je. Notranji del (obroba zaslona) je zagotovo plastičen in tudi izpade daleč najbolj ceneno od vsega pri tej napravi. A tudi ostali deli ohišja delujejo malce premalo hladno in ob uporabi sile izkazujejo preveč zvijanja za aluminijasto konstrukcijo, razen če je material precej tanek, kar je tudi možno. Vseeno prenosnik ne izdaja takoj na prvi pogled svoje cene in tudi zdržal bi verjetno nekaj torture. So pa določene finese daleč od nivoja dražjih prenosnikov. Med njimi površina sledilne ploščice, ki ni niti steklena niti iz dobre, gladke plastike, ampak je nekakšna hecna hrapava. Pa še črna po vrhu vsega, po navadi se potrudijo z vsaj podobnim odtenkom, kot je pri računalniku v osnovi. In pa distančniki na sprednji strani, malo nad zaslonom, da se računalnik lepo zapira. Drugi to izvedejo drugače, bolj diskretno, a enako učinkovito.

Nasploh je še najbolj na nivoju vse, kar se pri tem izdelku gleda. Zaslon je namreč zelo spodoben. Ločljivost je ustrezna, svetilnost sploh ni slaba, vidni koti kar dobri, le malo izgubljanja kontrastov in živahnosti se opazi pri obračanju računalnika ali gledanju od strani. Seveda pa barve in kontrasti že v osnovi ni vrhunski, toda za ciljno skupino je ta ekran več kot zadovoljiv, še posebej v primerjavi z zrnatimi in samo naravnost dobro vidnimi v večini poceni HP-jev, Lenovov in podobnih. Prav tako je dovolj dobra kamera za spletne pogovore, sogovorniki se niso pritoževali nad kakovostjo slike. Je pa kot mogoče malce preširok. Medtem ko je treba mikrofonoma, ki sta med tipkovnico in zaslonom ročno dvigniti občutljivost, sicer je edina možnost, da te oni na drugi strani kaj sliši, malodane dretje. Zvočnika sta spodaj (buuuu!), dokaj glasna, ampak zvočno pričakovano povprečna.

Težave se začnejo pri tistem, česar se uporabnik dotika in kar je pod površino. Omenjena sledilna ploščica bi bila čisto v redu, četudi občutek ni tako »gladek« kot sem ga navajen od drugod, če ne bi bilo ene res veliko težave. Za razliko od lanskega Mediona iz Hoferja tule pravilno deluje večprstno upravljanje, ampak vlečenje z dvema prstoma za pomikanje po vsebini navzdol jo v nekaterih brskalnikih hkrati povečuje. Z vsakim drugim ali tretjim potegom se pogled poveča za deset odstotkov. In tega nikjer v nastavitvah nisem mogel odpraviti. V drugih brskalnikih pa je pomikanje hudo počasno. Miška je zato skoraj nujna dodatna oprema. Tipkovnica je bolj uporabna, tipke so dovolj velike, imajo nekaj hoda in pretiranega izpuščanja kot pri omenjenem Medionu nisem opazil. Ne dajejo pa prav veliko povratnega občutka. Založenost s priključki se mi tudi zdi v redu. Na vsaki strani je po en klasičen USB, zraven pa na desni še mini-HDMI, na levi pa čitalnik kartic microSD, ki datoteke prenaša presenetljivo hitro. In seveda ne manjka izhod za slušalke. Razširljivost pa zadaj povečuje še reža za dodaten disk m.2. Skriva se pod pokrovom, pritrjenem z enim samim vijakom. Tako lahko za dobrih 50 evrov povečaš shrambo za dodatnih 128 GB, le paziti moraš, da kupiš disk polovične dolžine. Zato v osnovi ni potrebe po različici s 128 GB.

Je pa vse našteto drugotnega pomena ob dveh glavnih vprašanjih. »Kako hiter je ta računalnik in koliko zdrži baterija?« Na žalost v nobeni od teh lastnosti ne blesti. Zmogljivost v bistvu niti ni vprašljiva za brskanje po spletu, tipkanje besedil in še kakšna lažja opravila. Tudi za ogled video ni težav, odpiranje fotografij z višjo ločljivostjo že lahko traja malo dlje, enako zagon sistema Windows, ampak ni panike. Procesor tudi ne potrebuje aktivnega hlajenja, zato je prenosnik popolnoma tih, segreva pa se prav tako minimalno. Toda ko hoče uporabnik pognati kaj zahtevnejšega, naj bo to dodajanje filtra na fotografijo, prevajanje programske kode ali kaj drugega, se začne čakanje. To lahko traja kar nekaj sekund. Sama odzivnost sistema je drugače dobra, ni stalnih ustavljanj kot pri računalnikih s procesorji Atom, kompleksna opravila pa pač trajajo. Za baterijo pa bi vsaj ob lahkih naporih pričakoval daljšo vzdržljivost, ampak kaj dosti čez tri ure nisem prišel. Danes je za resne ultralahke prenosnike kakih pet do šest ur avtonomije že skoraj higienski minimum, boljši zdržijo tudi po deset ur in več, enako v nižjem cenovnem razredu chromebooki. Zato se mi Yepov rezultat, čeravno nudi nekaj možnosti za delo na terenu ali ogled filma poti, zdi podpovprečen. Polnjenje z neuglednim polnilnikom, ki ima nek svoj priključek, pa je počasno. Pohvalno je sicer, da skupaj s sistemom Windows 10 ni še kupa druge navlake, ampak je namestitev precej čista. So pa gonilniki generični oz. od proizvajalcev komponent.

Končni vtis je tako podoben kot pri prenosniku iz Hoferja. Tako kot tam je tudi pri tem »kitajcu« glede na ceno še najbolj izstopa zaslon. Spodobno je tudi ohišje in zmogljivost je zadostna za nezahtevno uporabo. Zaman pa bi iskali kakršen koli sodoben prijem (USB-C? Biometrika?) in na vseh koncih manjka uglašenosti in fines. Za ne veliko več kot dvesto evrov je kar zanimiv prenosnik in pri tej ceni se da pretežno zanemariti pomisleke glede kakovosti na dolgi rok in servisiranja. Ko se bližamo tristotim evrov, pa se začnejo tekmeci z uglednejšimi imeni, večjo dodelanostjo in boljšo podporo iz bigbangov zdeti manj precenjeni.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja