Xiaomi Redmi Note 8T: Ponuja dosti, a te pusti hladnega
Matjaž Ropret 8. aprila 2020 ob 10:16

Med telefoni Xiaomi se je težko znajti. Modelov je neznansko veliko in neprestano se množijo, pa še oznake imajo zelo podobne. Pod roke nam je prišel Redmi Note 8T, ki je pot našel tudi Telemachovo ponudbo. Po drugi strani denimo A1 prodaja Redmi Note 8 Pro, pod njim je še (običajni) Redmi Note 8 in še bolj spodaj Redmi 8. Kaj je torej kaj med vso to solato in kako se lahko Redmi Note8 T primerja s kokurenco kot je Huawei P Smart Z ali Samsung Galaxy A30s?

Začnimo z razlikami med vsemi v uvodu omenjenimi. Izpustili bomo Redmi 8, kajti to je model najnižjega cenovnega razreda in je primeren samo za uporabnike, ki potrebujejo zgolj osnovne funkcionalnosti. Če pogledamo primerjavi med različnimi predstavniki družine Redmi Note, pa vidimo, da je Redmi Note 8T (s kodo GBNOTE8T123 ga lahko v trgovini Gearbest kupiš za 154 evrov) pravzaprav za evropski trg prilagojeni Redmi Note 8. Večina strojnih lastnosti je namreč povsem enakih, dodali so zgolj NFC, kar je dobrodošlo za mobilno plačevanje, javni prevoz (ko bo spet v funkciji) ter sporazumevanje z drugimi napravami, ter hitrejši (18 W) polnilnik, odvzeli pa sprednjo obvestilno svetečo diodo. Pri tem pa so še nekoliko povečali ohišje. Po drugi strani je Redmi Note 8 Pro precej drugačen, saj ima večji zaslon in baterijo, poganja ga drug procesor, več je delovnega pomnilnika, glavna kamera ima drugo tipalo in sprednja je boljša, vgrajen je bluetooth 5.0 (namesto 4.2) ter podpora za satelitski sistem Galileo (poleg GPS-a in Glonassa). Tokrat testirani model bi torej lahko označili za vstopno točko, če kupec želi soliden pametni telefon. Vprašanje pa je, ali je Redmi Note 8T že dovolj dober, da ni treba pogledovati višje.

Na kratko povedano je pri večini kategorij ravno nekje vmes. Po eni strani je nepričakovano dober (glede na ceno), po drugi pa pušča ravno toliko neizpolnjenih želja, da je končni vtis nekako toplo-hladen. In nobena od kategorij tega ne pooseblja bolje kot ohišje in izdelava. Materiali so pravzaprav super. Ogrodje je iz zelo trdne plastike, ki bi jo morda kdo celo zamenjal za kovino, če bi bila malo hladnejša. Zadnja stran je steklena, tako kot sprednja, in telefon kot celota daje dober in vzdržljiv občutek. Tudi izboklina za foto-video sklop ni pretirana, a še vedno taka, da se telefon med tipkanjem ziblje na mizi. Glede na materiale bi moral biti tudi občutek med uporabo fin, pa ni tako zelo, ker je ohišja v vsem smeri dimenzijsko malo preveč. Okrog zaslona je več roba, kot smo ga zadnje čase navajeni, sploh brade je precej, a tudi čela, zaradi česar je zareza v obliki kapljice za selfijevski fotoaparat malo smešna. Če bi objektiv prestavili nekam ob stran, zareze mogoče sploh ne bi bilo treba. Telefon je torej večji kot bi bilo glede na 6,3-palčno diagonalo zaslona potrebno. Toda to so pač zakonitosti cenejših izdelkov. Optimizacija in eleganca ohišja sta opazno slabši kot pri dražjih. V škatli je priložen silikonski ovitek, vendar ne prav prijeten, kot nekakšen telefonski kondom.

Zasloni v telefonih se večajo in 6,3 palce pri razmerju 19,5:9 ni več nič izstopajočega, toda vsekakor dovolj za vsakršno vsebino in zgledno veliko sliko v Youtubu. Tudi zaslon, četudi (IPS) LCD, ne OLED, je po kakovosti več kot primeren za ta cenovni razred. Ima polno visoko ločljivost, zato je slika povsem jasna, pa tudi barvno je soliden. Bela je zelo pravilna, sicer pa vse skupaj malo vleče na modro in barvni razpon ni vrhunski, a tega verjetno ne bo nihče opazil. Večini se bo zaslon verjetno zdel kar živahen, mogoče pa bo kdo pogrešal nekaj svetlosti na soncu. Zareza v resnici nič ne moti, čeravno si zaradi čistejšega dizajna želim, da je ne bi bilo. Za videe je telefon tako povsem primeren, tudi njegov zvočnik je kar glasen, a seveda povprečne kakovosti, in zgornji je pri večpredstavnosti žal nem, igra le spodnji. Ima pa Redmi Note 8T 3,5 mm izhod za slušalke. Te lahko služijo tudi kot antena za radio FM, kar je še ena že skoraj pozabljena funkcionalnost, ki so jo tu še obudili. Na srečo pa so pozabili na mikro USB, ki se še vedno prikrade v cenejše mobilnike, in se prijazno odločili za USB-C.

Strojna zasnova je še en primer dobrega in slabšega naenkrat. Pomnilnika je 4 GB in shrambe 64 GB ali celo 128 GB (obstaja sicer tudi različica 3/32 GB, vendar jo odsvetujem), pa še reža za pomnilniško kartico je na voljo. Procesor, ki poganja vse skupaj, pa je bolj z nižjega konca zmogljivostne lestvice in to se pozna. Ne, da bi bil telefon počasen, toda občasna zatikanja pri nalaganju ali pomikanju vsebine so prisotna. Če kje, se pri zmogljivostih in delovanju čitalnika prstnih odtisov pozna, da je to telefon nižjega cenovnega razreda. Prepoznava prstov je namreč nekoliko nezanesljiva in tudi sorazmerno počasna, v primerjavi s tem, česar smo navajeni. Nekaj k temu zagotovo pripomore omenjena strojna platforma, nekaj pa dokaj majhna površina tipala za prepoznavo.

Xiaomi Redmi Note 8T
  • Oblika in izdelava
  • Zaslon
  • Fotoaparat
  • Delovanje
  • Programska oprema in dodatne funkcionalnosti
  • Cena
3.7

Naj kupim?

Za tiste, ki jim proračun ne seže više, je dotični Xiaomijev telefon ena boljših izbir. Srce ob pogledu nanj ali ob uporabi ne bo zaigralo, toda Redmi Note 8T počne, kar se od njega zahteva, pogosto celo bolje od pričakovanj.

Fotoaparat ali kamera z napisom 48MP AI camera ima štiri objektive, vendar bi bila oznaka četverna kamera malo zavajajoča. V resnici so za končne izdelke v uporabi trije od četverice objektivov, od teh pa sta res uporabna dva. Tisti četrti je prisoten zgolj za merjenje »globine« na posnetku, koliko to pripomore k čemur koli, pa je stvar debate. Pa tudi tretji, makro objektiv s tipalom, ki premore pičli dve megapiki (ločljivost fotografij je 1600 x 1200) – do njega se pride s pritiskom na ikono rože –, je le pogojno uporaben. Fotografije imajo dovolj pik le za ogled na zaslonu telefona, vsakršno povečevanje da mozaik, pa tudi sicer se da več podrobnosti zajeti z glavnim objektivom, četudi z njim ni mogoče fotografirati tako na blizu.

Ostaneta torej glavni in ultraširokokotni objektiv. Je pa v aplikaciji poleg teh dveh (1x in 0.6x) še tretja možnost – 2x. Ta namiguje na dvakratno optično povečavo, a je to v resnici le izrez in povečanje z glavnega objektiva, ki premore 48 milijonov točk, od tod tisti napis. Fotografije imajo namreč privzeto 12 milijonov točk (4000 x 3000 pik), torej je zaloge dovolj. Vseeno pa uporabe tega »zuma« ne priporočam, kajti fotografije z njim so za moj okus slabše, kot če bi uporabil možnost fotografiranja v izvirni ločljivosti, označena je z 48M, in potem sam ustvaril izrez. V tem primeru je podrobnosti več in slika nasploh izpade bolj ostra. Ima nekaj šuma, ki pa vsaj mene ne moti, možnost 2x pa ga poskuša odpraviti in v tem procesu toliko »polika« fotografijo, da se izgubijo detajli. Dejstvo pa je tudi, da so fotografije z glavnega tipala dobre. Že nekajkrat smo v zadnjem letu videli fotoaparate z enakim ali podobnim tipalom, ki so se dobro odrezali in to je še en primer. Tokrat mogoče nekoliko nepričakovan, ker smo videli že tudi slabše izvedbe 48-milijonske kamere in glede na ceno ne bi bilo presenetljivo, če bi jo tudi tu. Toda splošen vtis je res več kot soliden, tudi v zahtevnejših svetlobnih razmerah se fotoaparat večinoma izkaže, dinamika je boljša kot jo običajno srečamo v tem razredu, podrobnosti zgledne, nastavitve večinoma prave. Vendar v običajnem načinu, tisto umetno inteligenco (AI) in njene čudaške poskuse, da bi fotografije izpadle všečno, je najbolje že v začetku odmisliti in pozabiti.

Na levi je 2-kratna povečava, kot jo naredi telefon, na desni izrez iz 48-milijonske fotografije. “Zum” je pravzaprav točno to, a z dodatnim odpravljanjem šuma, ki znižuje kakovost.

Zanimivo pa je, da je med »zmanjšanimi« 12-milijonskimi in »polnimi« 48-milijonskimi fotografijami zelo malo razlike. Sploh glede detajlov, saj polna ločljivost praktično ne razkrije ničesar, kar se ne bi videlo tudi na zmanjšani. Glede dinamike ali barv pa tudi ni prav velikih odstopanj. Zato je pravzaprav vseeno, v katerem načinu fotografiraš. Razen v slabši svetlobi, takrat je bolje ostati pri privzetem in mogoče uporabiti še nočni način. Za razliko od glavne pa je kamera z ultra širokim kotom precej povprečna. Že njena optika ji ne omogoča povsem jasnih in ostrih fotografij, če še svetloba ni optimalna, pa ni samo popačenj in mehkobe ob robovih ter slabih detajlov, temveč je celotna fotografija kar malo meglena. Torej spet toplo-hladno. Video se da snemati celo v razločljivost 4K, vendar tega pri dokaj slabotnem procesorju, ki poganja telefon, ne priporočam. Kajti slika ni nič posebnega in še tresoča po vrhu, bolje je ostati pri polni visoki razločljivosti, ki jo strojna zasnova lahko prebavi in spodobno obdela. Sprednja kamera je zadovoljiva, če zmanjšaš glajenje kože in morebitne druge »izboljšave« na minimum. V nobenem primeru pa fotografije z nje ne bodo imele veliko življenja, ampak bodo nekoliko blede.

Androidna preobleka MIUI je nekaterim uporabnikom všeč, meni pa ne preveč. Medtem ko gredo ostali na bolj prečiščen videz, Xiaomi vztraja pri bolj načičkanem in nikakor noče uvesti predala z aplikacijami. Nekaj aplikacij je kar Googlovih, denimo za sms-e, še vedno pa tudi konkreten delež podvajanja in neodstranljivega aplikacijskega smetja. Različica MIUI je sicer 11, Androida pa še vedno 9. Nedavno je prišel vsaj marčevski varnostni popravek, potem ko je telefon prej vztrajal na približno pol leta starem. Vsekakor pri Xiaomijevih telefonih hitrih in ažurnih posodobitev jedrnega Androida ne gre pričakovati. Edino nadgradnje njihovih aplikacij ter funkcionalnosti MIUI so dokaj pogoste. Še ena slaba lastnost mobilnikov tega proizvajalca, ki jo pogosto opažam, je neoptimizacija porabe baterije med mirovanjem. Če je telefon bolj ali manj stalno v uporabi, ni težav, če po več ur na dan nekje leži, pa lahko povsem brez razloga posrka kakšno petino baterijske zaloge. Vseeno je tokrat testirani ob običajni uporabi zaradi kar velike kapacitete (4000 mAh) ter pretežno nepožrešnih komponent večinoma zlahka zagotavljal dva dni delovanja od enega polnjenja do naslednjega.  

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Nivo kakovosti se je res že konkretno zvišal, a še vedno do 250 evrov (redne cene) niso redki telefoni z resnimi pomanjkljivostmi. Pri Xiaomiju Redmi Note 8T je mogoče še največja nepredvidljiva prepoznava prstnih odtisov, pri večino ostalih lastnosti pa gre za mešanico dobre osnove in določenih manj dobrih elementov. Telefon je tako več kot zgolj funkcionalen, dvomim pa, da bo pri kom sprožal kakšne čustvene izlive. Prednosti Huaweija P smart Z so večji zaslon, za odtenek zmogljivejši procesor, precej boljši čitalnik prstnih odtisov, bluetooth 5.0 in verjetno tudi sprednji (motorizirani) fotoaparat, ima pa Xiaomi zagotovo naprednejši glavni fotoaparat, je malce manjši in deluje bolj robustno, ter ponuja boljše trajanje baterije s hitrejšim polnjenjem. Samsung A30s se sicer ponaša z zaslonom OLED, vendar nižje ločljivosti, in bluetoothom 5.0, sicer pa večinoma ne dohaja ostalih dveh. Tako se nazadnje od te trojice zdi Xiaomi najbolj vsestranski.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja