Xiaomi Redmi Note 10 Pro: Ni brez napak, a za 300 evrov boljšega ni!

Matjaž Ropret • 10. junija 2021 ob 06:35

Xiaomi je eden od velikih dobičkarjev ob Huaweijevem nesrečnem padcu tik pred zavzetjem trona. Vendar še ne v Sloveniji, kjer njegovi telefoni kapljajo v prodajo nekoliko počasneje in manj množično, kot v marsikateri drugi državi. Tako je tudi z letošnjim morda najbolj obetavnim modelom Redmi Note 10 Pro. Toda zdaj je tu, pri vseh večjih operaterjih, pripravljen, da postane uspešnica v spodnjem cenovnem razredu, za kar ima skoraj vse nastavke.

Redmi Note 10 Pro je eden tistih telefonov, pri katerih se uporabnik vedno znova sprašuje, kako jim je to uspelo. Kako so lahko za približno tristo evrov v prosti prodaji ali osem evrov na mesec z vezavo pri operaterju v to reč vgradili vso tehnologijo, ki jo bom opisal v nadaljevanju. Še posebej je zadeva neverjetna, če mu ob bok postavimo denimo Nokio X20, dražji telefon, a v zaostanku na skoraj vsakem koraku, še posebej pri zaslonu in celotni večpredstavnostni izkušnji. Pa tudi Xiaomijev lastni Redmi Note 10 (torej model brez oznake Pro), približno sto evrov cenejši, je pravzaprav daleč od Pro-ja, čeprav so ju poskušali po videzu čim bolj izenačiti. Začudenje nad ceno tega izdelka še ne pomeni, da je perfekten in da pri njem niso ubirali določenih kompromisov, ker so jih še kako, pač pa predvsem to, da so določene lastnosti znova neverjetno prodrle v nižji cenovni razred.

Osrednja in najbolj svetla (tudi dobesedno) točka tega telefona je brez dvoma njegov zaslon. OLED z diagonalo 6,67 palca, 120-herčnim osveževanjem in 1200 kandelami najvišje svetilnosti (standardna je sicer precej nižja) bi bil več kot dober tudi za vsak telefon srednjega, mogoče celo višjega cenovnega razreda. Res imamo opravka z lepim, živahnim, svetlim, kontrastnim zaslonom. V osnovi je v »nasičenem« načinu kalibriran tako, da je bela res izrazito bela, barve pa precej poudarjene. Večina bo verjetno želela uporabljati ta način, kajti samodejni in standardni imata, kot običajno pri neživahnih nastavitvah na zaslonih OLED, precej anemične in neatraktivne barve. Osveževanje s 120 Hz se vsekakor splača vključiti, saj prinaša lepše premikanje vsebine po zaslonu, četudi implementacija ni povsem idealna. Za razliko od naprednejših telefonov ta ne zna dinamično prilagajati hitrosti osveževanja (VRR), a na srečo je baterija toliko velika in procesor ne tako zelo požrešen, da avtonomija vseeno ne trpi pretirano. Snapdragon 732G pa tudi ni tako zelo zmogljiv, da ne bi bil prav procesor občasno krivec za kakšno rahlo zatikanje, ki ga sicer pri zaslonu s takim osveževanjem ne bi smelo biti. Ni vse rožnato, a vseeno je uporabniška izkušnja nad večino ostalih v tem cenovnem razredu.

Večpredstavnostno uživanje na papirju dopolnjujeta stereo zvočnika in na zgornji strani so celo na pogled identične odprtine kot na spodnji. Vendar mislim, da so lažne, ker prekrivanje s prstom zgoraj čisto nič ne zaduši zvoka, skoraj prepričan sem, da prihaja kar iz zvočnika za telefonske pogovore. Zadeva kljub temu je stereo in zagotovo boljša od klasičnih mono piskal, ni pa na ravni tega, kar ponujajo dražji modeli. Zvok je nekoliko piskajoč in skromen, nima pravega razpona in globine. Za prvo silo bo, vendar toplo priporočam uporabno slušalk za pravi užitek. S kakšnimi solidnimi, tudi bluetooth, pa je ta mobilnik odlična video in avdio naprava. Navsezadnje ima tudi klasičen izhod za slušalke, tako da uporabnik v ničemer ni omejen.

Izbira procesorja, ki je enak kot v lanskem Pocu X3 NFC, je glede na ceno razumljiva. Tudi čisto pravilna, ker je stvar dovolj odzivna, a vseeno bi se prileglo nekaj dodatne zmogljivosti pri intenzivnem preklapljanju med aplikacijami ali v grafično zahtevnih igrah. S tem modelom niso šli v ponujanje povezljivosti 5G, tako da so odpadla čipovja, ki bi prinesla nekaj dodatnega elana, denimo Snapdragon 750G, 765G ali celo 780G, morda pa bi lahko v poštev prišel tudi kateri od Meditekovih Dimensityjev, če so Qualcommove cene previsoke. Samsungov Galaxy A52 5G in Oneplus Nord dokazujeta, da že malo višja številka v seriji 7 pomeni kar lepo pohitritev. Pomnilniška kombinacija 6/128 GB se mi zdi ustrezna. Tudi tu bi bilo seveda lepše videti 8 GB, a s šestimi se da za zdaj še brez večjih težav shajati, in znova pridemo do zasledovanja imperativa čim nižje cene. Tudi 128 GB je za zdaj še dovolj, razen za zahtevnejše uporabnike, ki pa bodo že v osnovi pogledovali proti dražjim in zmogljivejšim mobilnikom.

Pri kapacitetah baterije Xiaomi v zadnjem času večinoma ne skopari. Tudi tu je 5020 mAh več kot zadostna zaloga, celo pri osveževanju zaslona s 120 Hz. Ne upam sicer trditi, da bi telefon zdržal dva dni pred vnovičnim polnjenjem, ni pa zelo daleč od tega. S priloženim 33W polnilnikom ali kakšnim drugim ustreznim se tudi dokaj hitro napolni, iz zelo izpraznjenega stanja traja malo več kot uro. Brezžičnega polnjenja na žalost ni, prav tako velike baterije neizbežno vplivajo na velikosti telefonov. V tem Redmi Note 10 Pro ni kakšna izjema. Z nobenimi očali za applovsko izkrivljanje resničnosti ga ne bi mogel označiti za majhnega, niti kot prijetne velikosti za uporabo. Velik je, pika. Je pa vsaj tanjši kot denimo Poco X3 NFC in to nekoliko pripomore k boljši ergonomiji. Ohišje je nezgrešljivo plastično. Sicer korektno izdelano in trpežno, a kakšnih prestižnih občutij ne vzbuja. Obod so poskušali v znani maniri zamaskirati v nekaj, kar na pogled deluje kot kovina, pa seveda ni. V škatli prilagajo prozoren ovitek, ki sicer z ojačitvami v kotih najbrž kar dobro ščiti pri padcih, je pa zato telefon precej težko vstavljati vanj, skrajno nadležen pa je poklopec čez priključek USB-C. Ne vem najbolje, čemu naj bi služil, ker so odprtine, kjer bi lahko vdrla voda, tako ali tako povsod drugod, ko želi uporabnik karkoli priključiti, pa je to dodatno prekrivalo v napoto in bi skoraj rabil tretjo roko, da bi ga odmaknil.

Podobno kombinacijo dobrega in hkrati nadležnega predstavlja čitalnik prstnih odtisov v stranski tipki za vklop. Tipka je »prava«, ni ni v ravnini stranice, vendar si po svoje želim, da bi bila. Tipalo prepoznava odlično – zanesljivo, hitro, natančno. Toda težava je v tem, da sem se ga dotaknil skoraj vsakič, ko sem telefon prijel v roke, in tako zadeva ves čas trza, ker želi prepoznavati prst, včasih se teh neželenih dotikov celo nabere dovolj za začasni izklop odklepanja s prstom, ko pomaga zgolj vnos PIN-a. Veliko raje bi imel neizbočeno tipko ali tipalo, integrirano v zaslon, četudi je malce počasnejše in je občasno treba poskusiti dvakrat ali trikrat.

Fotografsko bi moral biti Redmi Note 10 Pro prav tako nekaj posebnega. Redko namreč vidimo tipalo s 108 milijoni pik v tako poceni telefonu. Glavnemu objektivu s tem tipalom družbo delajo še ultraširokotni z osem milijonskim tipalom, pet milijonski makro in popolnoma odvečno globinsko tipalo z dvema milijonoma pik. Zadeva ni za odmet, a vseh pričakovanj ne izpolni. Malo zaradi pretiranega in nedodelanega obdelovanja (»procesiranja«), malo pa tudi zaradi dokaj skromne strojne osnove z izjemo glavnega tipala. Zanimivo je, da za razliko od nekaterih prejšnjih 108-milijonskih Xiaomijevih telefonov sistem ne združuje po štirih pik za fotografije s 27-milijonsko ločljivostjo, ampak, enako kot Samsung, po devet pik za končni rezultat v ločljivosti 4000 x 3000, torej 12 MP (da se fotografirati tudi s 108 MP, a kakšne večje koristi od tega ni). Ta rezultat je večinoma soliden, dinamika in detajli malo zaostajajo za tistimi, ki jih zmore Galaxy A52 (5G), a glede na cenovni razred so fotografije z glavnega objektiva in pri izvirni goriščnici nadpovprečne. Problem je v kontrastih in barvah, ki so pretirani in nepredvidljivi. Zelena predstavlja težave, še posebej v načinu »umetne inteligence«, a tudi z izklopljenim je pretirana in predvsem se uporabnik nikoli ne more zanesti, kakšna bo denimo trava izpadla. Sploh zanimiva je primerjava s cenejšim modelom Redmi Note 10 s 64-milijonskim glavnim tipalom in opazovanje, kdaj bo kateri potegnil bolj na zeleno, kdaj pa na rumeno ali rjavo (rdečo). Pravila ni, vsaj opazil nisem kakšnega vzorca. Fotografirati se da v načinu RAW, s čimer se fotograf načeloma znebi čudnih algoritmov, vendar je iz te osnove zelo težko ali celo nemogoče priti do vsaj zadovoljivega rezultata. Algoritmi za obdelavo signala v Affinity Photo in podobnih programih, ki niso povsem prilagojeni specifičnim tipalom, vgrajenim v telefone, preprosto niso primerni. Zato se niti ni vredno truditi.

V aplikaciji je na voljo tudi »dvakratni zum«, ki bi se mu prav tako izogibal. Namesto, da bi izkoristil presežne pike na tipalu in ustrezno izračunal barve (skupino devetih pik namreč prekriva ena barva na filtru), naredi zgolj digitalni izrez in povečavo ter konkretno poveča ostrenje robov. Zadeva izpade slabo, Samsungovi rezultati s 64-milijonskega tipala so bistveno lepši. Ultraširoke fotografije so v skladu s pričakovanji glede na tipalo, mogoče celo boljše kot pri nekaterih drugih, tudi dražjih telefonih s podobno osnovo. Makro, ki so ga v uporabniškem vmesniku čudaško skrili, namesto da bi bil na voljo med hitro dostopnimi načini, je bistveno boljši od tistih z dvema milijonoma pik, še vedno pa nič posebnega. Selfijevska kamera še najbolj pozitivno preseneča od vseh, saj dokaj lepo ohranja detajle, je pa pri snemanju videa omejena na polno visoko ločljivost.

Za video ta telefon nasploh ni najbolj primeren, razen za uporabnike, ki jih zanimajo določeni triki, kot je kloniranje sebe v dveh pozah na isti posnetek (npr. kako sam sebe pokrivaš pri nogometu). Kar je seveda treba početi s telefonom na stojalu. Slika 4K, kadar je pri miru, je sicer kar spodobna. Videli smo že kje lepše podrobnosti in barve, vendar ni slabo. Toda umirjanje, že med hojo, ni na nivoju, ki bi zagotavljal uporaben posnetek. V polni visoki ločljivosti je bolje, zato je morda najbolje ostati kar pri tem. Video, sploh 4K, še naprej ostaja hiba poceni telefonov. Edini v zadnjem času, ki se je nekoliko bolj izkazal, je bil Galaxy A52 5G, a ta že sodi v srednji cenovni razred in še vedno precej zaostaja za tem, kar zmore serija Galaxy S.

Xiaomijeva androidna preobleka MIUI je v zadnjih izdajah postala manj načičkana, bolj prečiščena in, nepresenetljivo, bolj podobna sistemu iOS. Še posebej z »nadzornim centrom«, ki se po novem odpre ob potegu navzdol na desni polovici zaslona. Poteg na levi še naprej prikaže obvestila. Zadeva je pregledna, ni pa mogoče spregledati, od kod inspiracija. Pogrešam možnost hitrega preklapljanja med različnimi zvočnimi »izhodi« in nikakor nisem navdušen nad tem, da v Xiaomiju povsem premečejo in preimenujejo nastavitve in je izjemno težko najti karkoli. Telefon načeloma ponuja »vedno« vključen zaslon, vendar ni možnosti, da bi dejansko vedno prikazoval informacije, temveč to stori zgolj za deset sekund ob dotiku zaslona. Morda jih skrbi, da bi ob 120-herčnem osveževanju to še dodatno vplivalo na avtonomijo baterije, in zagotovo bi, vseeno pa bi uporabnikom lahko dali možnost, da se sami odločijo, kaj jim je bolj pomembno.

Xiaomi Redmi Note 10 Pro

Oblika in izdelava
Zaslon
Fotoaparat
Delovanje
Programska oprema in dodatne funkcionalnosti
Razmerje med ceno in kakovostjo

Naj kupim?

V kolikor ne nameravaš odšteti kaj dosti več kot 300 evrov v prosti prodaji ali deset evrov na mesec pri operaterju, boljše izbire trenutno nimaš. Prav tako se ni smiselno ozirati za cenejšimi telefoni, ker so vsi po vrsti konkretno slabši. Edino, kar bi nas lahko odvrnilo od nakupa, je velikost, a tudi drugi v tem pogledu niso nič kaj prijaznejši.

Redmi Note 10 Pro kljub nekaterim kompromisom prevzema titulo najboljšega telefona za približno 300 evrov od konkurenta Realme 7 Pro, ki je bil na tem tronu zadnje pol leta. Bi bil lahko z nekaj izboljšavami še bliže idealu poceni telefona, ki mu nič ne manjka? Zagotovo. V prvi vrsti bi potreboval malce zmogljivejši procesor, tako za še bolj tekoče delovanje, kot za naprednejšo obdelavo fotografij in umirjanje videa, kajti strojna oprema v foto-videu sklopu najbrž sama po sebi ni napačna, a ni stoodstotno izkoriščena. Prav tako se ne bi branil še malo ukvarjanja z materiali in zvočniki, z implementacijo tipala za prstne odtise ter programsko opremo na nekaterih mestih, a za tristo evrov vzamem to, kar so pripravili. Doslej namreč še nihče za tak znesek ni pokazal več.