Xiaomi Mi Robot Essential: Zlahka najboljši med cenenimi robotskimi sesalniki (#video)
Marjan Kodelja 5. novembra 2021 ob 06:48

Z imenom niso imeli sreče, kajti kot lahko vidite spodaj med ocenami, se vleče kot jara kača in obenem bolj malo pove, toda kar se tiče razmerja med ceno in zmogljivostjo, je Xiaomiju morda uspel velik korak. Pod pogojem, da se izkaže še v trajnosti, česar (žal) noben preizkus ne more pokazati!

Pod trajnostno razumem »sveto« trojnost sodobne elektronike. Da je naprava kakovostno in robustno izdelana. Kar dotični kot kaže, je. Pred kratkim sem namreč razdrl enega od njegovih predhodnikov, robota Roborock S50 in izkazalo se je, da je modularno sestavljen in je posamezne dele, vključno z matično ploščo, relativno preprosto zamenjati. Zatorej ostajata druga pogoja. Ali je na voljo ponudnik servisnih storitev in ali so filtri, metlice in krtača preprosto dosegljivi po poštenih cenah in brez večtedenskega čakanja na dostavo. Oboje je odvisno od prodajalca, pri katerem boste robota kupili, kajti pri nas ni uradnega servisa. Upam, da bo (ali je že) Xiaomi zdaj, ko je dejavneje vstopil na slovenski trg s pametnimi telefoni, uredil tudi to slabost. Zatorej lahko zaenkrat glede tega brez dvoumnosti zapišem tako kot vedno v primeru kitajski robotskih sesalnikov. V času trajanja garancije težav ne boste imeli, potem pa, kdo ve!

Preprostejša navigacija prinaša nepričakovano prednost

Novi robot se že na videz razlikuje od predhodnikov, saj na hrbtu nima modula za lasersko navigacijo (LIDAR). Vodijo ga žiroskopi in spredaj nameščeni tipali za merjenje razdalje do ovir in »fizičnega« dotika. Čeprav se tudi ta robot premika po vzporednih pasovih, se prostora ne zaveda v tolikšni natančnosti kot oni z lasersko navigacijo. V aplikaciji ne zabeleži resnega tlorisa prostora in ne omogoča, da bi vanj risali površine, katere naj pusti pri miru. Ker ne podpira dodatkov, ko je na primer navidezni zid, mu je treba fizično preprečiti pot tja, kjer ga nočete. Po vsakem sesanju sicer prikaže površino, kot jo je videl sam, toda v premajhni ločljivosti, da bi bila skica uporabna za kaj več kot vizualni prikaz, kje je bil in kam ni mogel. Po vsakem ponovnem sesanju v aplikacijo dobite novo poročilo, ki se ne hrani v zgodovini. Te preprosto ni. Poleg nadgradnje programske opreme preko domačega omrežja in upravljanja robota na daljavo, aplikacija nudi še nastavljanje urnikov, prilagajanje načinov sesanja oziroma pomivanja in prikaz stanja naprave. Z drugimi besedami, nudi le osnovne funkcije.

Da se robot ne zanaša na lasersko navigacijo, ima paradoksalno nekaj prednosti. Na hrbtu ni izrastline in robot se z višino vsega slabih devet centimetrov stisne pod marsikateri pohištveni element, na primer kavno mizico v dnevni sobi, kamor na primer ne morejo predhodniki in tudi ne konkurenčne Roombe, ki imajo na nosu manjši rožiček z infrardečim tipalom. Za odtenek bolje od robotov istega izdelovalca sesa ob robovih omaric in zavese do tal mu ne delajo težav. Ne vozi vzporedno z njimi, kar se mi zdi ena večjih slabosti modelov z lasersko navigacijo, namesto tega se vanje zaleti, jih odrine in sesa ozek pas med njimi in zidom.

Dejal sem, da se robot premika sistematično v vzporednih pasovih, toda dejansko je njegova vožnja nekoliko konfuzna in odvisna od ovir, ki se jim mora izmikati. Občutek imate, kot bi sem ter tja bezljal kot kura brez glave in občasno se ustavi, kot bi želel malo premisliti, toda ko konča, dejansko prevozi vso površino, do katere lahko pride. Nekatera področja celo večkrat. Zlahka obvlada razvejan tloris sob, vedno najde pot iz nje. Če le nima na poti po nepotrebnem preveč predmetov, opravi z enim polnjenjem baterije s stanovanjem, velikim do 100 kvadratnih metrov. Ker ima manj izpopolnjeno navigacijo in čeprav se je kljub temu dobro znašel, se mi zdi primernejši za sesanje sobe za sobo in manj po nastavljenem urniku. Predvsem zato, ker ni na voljo učinkovitega načina določanja, kje lahko in kje ne sme sesati. Če pa že sesa, ko nikogar ni doma, potlej mu prej prilagodite prostor, da ga bo lahko optimalno posesal (ali pomil).

Pomiva in sesa (če je treba tudi hkrati)

Kot pri večini kitajskih robotskih sesalnikov gre za kombinirano napravo, ki sesa in po potrebi pomiva. Posoda za vodo (200 ml) ni ločena, temveč je del koška za smeti s prostornino 420 ml, ki je morda zaradi tega manjši, kot bi lahko bil. Kot sem enkrat dejal, se mi zdi, da so koški z vsako novo generacijo robotov manjši in jih je najbolje prazniti po vsakem sesanju. Smeti in prah vanj meče krtača delno iz gume in delno iz ščetin, ki jih je temu primerno težje čistiti, medtem ko jih podnjo mečeta dve bočni metlici. Kar velika razlika, saj ima večina sodobnih robotov le eno. Težko je reči, ali je učinkovitost sesanja zato večja, kajti do zdaj še nikdar nisem dobil občutka, da bi robotski sesalnik nujno potreboval dve.

Pomemben del vsakega sesalnika je filter. Vpliva namreč na sesalno moč obratno sorazmerno s prepustnostjo. Bolj prepusten filter vpliva manj, toda v prostor vrne več prahu in obratno. Uradni podatki pravijo, da je filter učinkovit, toda pogled nanj mi ne daje pretiranega zaupanja. Pod običajnim rebrastim filtrom, težko je reči, ali je iz kartona, blaga ali kakšnega drugega materiala, je namreč še tanjša penasta plast. Njen namen je zadržati čim več delčkov prahu in pomagati glavnemu filtru, toda izvedba bi lahko bila boljša. Po moje bi morala biti sestavni del filtra in ne bi smela kar pasti ven iz ležišča, ko ga ostranimo. Ko vse skupaj vrnemo na svoje mesto, se lahko pripeti, da na peno pozabimo ali je ne vstavimo lepo, kar bo gotovo vplivalo na učinkovitost filtriranja. Takšne rešitve pri drugih sesalnikih do zdaj še nisem videl, a hkrati je tudi res, da pri večini njih ni ne duha ne sluha o peni.

Presenetljivo učinkovit

Kljub nizki ceni in na prvi pogled ne tehnološko najbolj izpopolnjeni navigaciji, se je robot pri meni dobro obnesel. Nič kaj dosti slabše od Xiaomijevih dražjih modelov z lasersko navigacijo. Celo nasprotno. Ker se več zanaša na tipalo dotika, sesa bližje robovom in na površinah, do katerih omenjeni iz nekega razloga niso mogli. Za zavesami ali mimo sedežne garniture in lonca s sobno rastlino skozi prehod vsega centimeter širši od premera robota. V primerjavi z omenjenimi se premika počasneje, kar je prav tako dobro s stališča učinkovitega pobiranja smeti. Pravzaprav je izredno podoben prvim robotom, ki so se premikali naključno, a kljub temu relativno dobro opravljali svoje poslanstvo.

Po drugi strani pa mu tudi kaj manjka. Če mu ne bi, potem potrebe po izpopolnjenih modelih ne bi bilo. Nekaj slabosti sem že omenil. Dodajmo jih še nekaj. Robot zazna preprogo in poveča moč sesanja z zakasnitvijo (največ 2200 Pa) in ko je že preko nje prevozil nekaj deset centimetrov. Nima tipala za zaznavo večje koncentracije smeti in zato takšne površine sesa popolnoma enako kot vse druge. Ampak. Kot sem dejal. Glede na ceno presenetljivo dobro sesa.

HVALIMO:
  • Že brez popustov silno ugodna cena
  • Visoka sesalna moč in sistem zaznave preprog
  • Sočasno sesanje in pomivanje tal
  • Zna se vrniti, napolniti baterijo in nadaljevati delo
GRAJAMO:
  • Neobičajno sestavljen filter
  • Slabši prikaz tlorisa na zaslonu pametnega telefona
  • Ne podpira programskega ali navideznega zidu
  • V krtačo se zlahka zapletejo lasje in vrvice
Xiaomi Mi Robot Vacuum Mop Essential
  • UČINKOVITOST SESANJA IN BRISANJA:
  • KAKOVOST IZDELAVE:
  • PREPROSTOST UPORABE:
  • PREPROSTOST VZDRŽEVANJA:
  • RAZMERJE MED CENO IN KAKOVOSTJO:
  • CENA DODATKOV (KRTAČE, FILTRI,...):
3.5

Naj kupim?

Če iščete preprost sesalnik, kateremu boste s poti umaknili vse predmete, ki bi jih lahko posesal ali se vanje zapletel, saj nima načina, da bi mu omejili področje dela, potem gre verjetno za enega boljših, če ne celo najboljši robotski sesalnik s ceno do dvesto evrov. Omogoča oblikovanje urnikov dela, ter čeprav nima natančnih tipal za navigacijo, zlahka posesa stanovanje veliko do sto kvadratnih metrov in se zna vedno vrniti nazaj na izhodišče (oziroma na polnilno postajo). V kolikor tla dovolijo brisanje z vlažno krpo, je to kvečjemu njegova dodatna prednost.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja