Xiaomi Mi Band 5: Za vse, ki nimajo štirice
Matjaž Ropret 6. avgusta 2020 ob 06:35

Mi Band 5 je že tretja nadgradnja, odkar je Xiaomijeva pametna zapestnica zasedla prestol. Vse od Mi Band 2 naprej ima namreč omenjeni proizvajalec najbolje prodajani tovrstni pripomoček na svetu. Velik razlog za to je v ceni, seveda pa ne gre zgolj za to. Obstaja še na stotine drugih zapestnic, ki stanejo podobno ali še precej manj, a jih ljudje ne kupujejo tako množično, ker preprosto niso enako kakovostne. Xiaomiju je uspelo najti odlično formulo, kako dobra mora bi ta reč, in koliko si ob tem lahko privošči tako kompromisov kot (verjetno) minimalne marže, da je bistveno cenejši od glavnih konkurentov s kvalitetnimi izdelki, kot so Fitbit, Huawei in Samsung. Peta generacija znova ne izumlja ničesar novega, je pa še en lep korak naprej in tudi prvi Mi Band, ki mi je res všeč.

Pri tej liniji zapestnic je že od začetka enaka glavna premisa – več kot zadovoljivo opravljajo vse ključne naloge take naprave, ponujajo odlično avtonomijo baterije, so izdelane bolje od večine ostalih za podoben denar in so obenem običajno konkretno cenejše od česar koli vsaj podobno dobrega, kaj še boljšega. V vsaki novi generaciji Xiaomi doda nekaj opaznih novosti, da s tem še zmanjša zaostanek do tistih dražjih, a bolje opremljenih. Štirica je denimo uvedla barvni zaslon, pa tudi nekatere nove zmožnosti, pri petici pa vidim tri ključne izboljšave – znova pri zaslonu, pri polnjenju in pri interpretaciji podatkov o gibanju in »zdravju« uporabnika.

V osnovi je zapestnica še vedno enaka, kot jo poznamo že leta. Ko je na zapestju z izključenim zaslonom bi težko prepoznal, ali gre za štirico ali petico. Oblika se ni spremenila, pašček je skoraj isti. Osrednji del z vso elektroniko je pravzaprav samostojna, podolgovata in polkrožno zaključena reč, debela malo več kot cm. Ko je ta prikazovalnik ter merilnik korakov, srčnega utripa in še česa vstavljen v pašček, nastane zapestnica (»trak«). Zasnova s precej dolgim odstranljivim delom pa tudi pojasni, zakaj se pašček ne zliva lepo v zgornji del z zaslonom in zakaj na slednjem ni nikakršne krivine, zaradi česar Mi Band navidezno ne objame zapestja tako elegantno kot kakšna druga zapestnica. V resnici kot uporabnik ne občutim kakšne razlike med to ali kakšno drugo, bolj v obliki prave zapestnice izdelano napravo, edino zdi se mi, kot da mi nekaj čepi na vrhu zapestja. Med začetkom objemnega dela paščka in merilnikom je pač nekaj stopnice in na vrhu je zadeva ravna, kar čisto v redu deluje na večjih zapestjih, na manjših pa se pozna, da sta oblikovanje in optimizacija elektronike še naprej prilagojena tako ceni kot možnosti enostavne menjave paščkov. Slednji mi je všeč tako zaradi prijetnega materiala kot zaradi zapenjanja, saj nima zaponke in je zato nemoteč pri tipkanju in še kakšnem drugem opravilu.

Prej je bil dodaten razlog za opisano zasnovo še v polnjenju, zdaj pa na srečo osrednjega elementa ni več treba vsakič znova jemati ven iz paščka in ga tlačiti nazaj noter, pri čemer se je treba nekoliko potruditi, da je vse skupaj v pravi liniji (»nacentrirano«). Po novem je polnilnik magneten, z dvema kontaktnima iglicama, ki se spojita s temu namenjenima krogcema na merilniku. Velika izboljšava v priročnosti uporabe, četudi je samo polnjenje še vedno precej počasno. Ampak to sploh ne igra vloge, ker bo verjetno vsakdo polnil preko noči (razen, če nujno vsako noč spremlja kakovost spanja) in ker je to treba početi najpogosteje na deset dni. Celo z vsemi »spremljanji« je mogoče priti do 14-dnevnega polnilnega cikla, a kdor bo dajal zadevo na polnilnik, ko pade pod 30 odstotkov napolnjenosti, bo to počel na deset dni.

Razlika v diagonali barvnega zaslona med štirico in petico je na papirju vsega pol cm (2,4 cm proti 2,9 cm) in tudi v praksi novi ne prikaže kaj bistveno več informacij. Pogledati pa je veliko večje veselje, ker ne daje vtisa, da je nekdo varčeval, temveč se lepo raztega od zgornjega do spodnjega začetka krivine. Je tudi za odtenek svetlejši. Če je bilo treba pri štirici za vidljivost na soncu svetlost nastaviti na najvišjo stopnjo (pet), je zdaj solidno viden že na četrti, znotraj pa tudi na tretji. Vseeno mislim, da je nivo štiri najboljši kompromis med živahnim prikazom in trajanjem baterije. V tem, kaj je lahko prikazano, kako se to da prilagajati in kakšne so nastavitve glede vklapljanja ter omejevanja zaslona, ni kakšnih razlik v primerjavi s predhodno zapestnico. Je pa v tem pogledu Mi Band pred večino ostalih podobnih izdelkov. Še posebej pri izbiri in prilagajanju številčnic. Pri nekaterih je mogoče povsem poljubno določati, kateri podatek prikazuje katero od polj, kar je zame sanjsko, saj si tako lahko uredim številčnico, ki mi hkrati kaže čas, dan in datum, odstotek baterije, vreme (trenutno temperaturo in napoved za tekoči dan) ter število korakov. Vsega tega naenkrat ne dobim niti pri Huaweijevih urah, čeprav imajo neprimerno večji zaslon in jih oglašujejo kot »pametne«. Pa še klik na vreme ali korake odpre njuna razdelka z več informacijami. Možno se je odpovedati določenim informacijam in si izbrati bolj zanimivo in barvito številčnico ali pa celo nastaviti svojo fotografijo za ozadje. Odlične so tudi nastavitve za večerno delovanje, saj se ob določeni uri lahko zaslon malo zatemni in pred spanjem (ali že prej, po želji) se lahko do zjutraj neha vklapljati ob premiku roke. Potem pa je v nastavitvah še funkcija »ne moti« (DND), da zapestnica ne prikazuje obvestil in ne vibrira. Zoprno je le, da so nekatere možnosti dostopne zelo hitro, druge, tudi štoparica in še kaj, pa so skrite nekje v podnivojih nastavitev.

Upravljanje zapestnice je enako, kot ga poznamo. Navidezna tipka pod zaslonom vključi zaslon in vrne uporabnika korak nazaj (oz. domov, če je zgolj en nivo oddaljen od tam), poteg s prstom po zaslonu gor ali dol je namenjen pomikanju med »aplikacijami« in po vsebini, poteg v desno nadomešča »nazaj«, z domačega zaslona pa je mogoče v desno ali levo še na hiter način doseči nekatere najpomembnejše funkcionalnosti – prikaz obvestil s telefona, vremenske informacije in upravljanje glasbe. Slednja možnost je priročna, a zapestnica vedno znova rabi kakšno sekundo, da se »sinhronizira« s telefonom. Po novem je na voljo tudi proženje telefonovega fotoaparata z zapestja, ki deluje brez težav in je fino za zajemanje selfijev in še česa, je pa tudi ta možnost skrita pod razdelkom »več«, namesto da bi imela svojo ikono v glavnem meniju.

Mi Band zdaj res opravlja vse ključne naloge, ki jih taki napravi pripisujemo. Izboljšali so zanesljivost prikazovanja obvestil s telefona, je pa na nekaterih telefonih treba potrditi nekaj več dovoljenj. Žal se obvestila še vedno pojavijo v dokaj majhnem, neoblikovanem besedilu. Da se jih prebrati, deluje pa kot v časih besedilnih operacijskih sistemov. Tudi možnosti neposrednega odgovarjanja na sporočila ni. Štetje korakov, merjenje srčnega utripa in spremljanje spanja že poznamo in vse to naj bi bilo tokrat bolj natančno. Morda je res, kajti pri korakih sem dobil občutek, da je Mi band zdaj nekoliko bolj konservativen, njegove številke so bile celo konstantno nekoliko nižje kot pri nekaterih drugih, dražjih izdelkih. Za srčni utrip sta Xiaomijeva in Garminova zapestnica med samo vadbo občasno sporočali nekoliko različne podatke, določene razlike so bile običajno tudi na grafu, toda večino časa sta bili kar usklajeni in povprečne vrednosti so se običajno povsem ujemale, odstopanja je bilo za en ali dva utripa na minuto, torej v krogu statistične napake. Glede natančnosti spremljanja spanja sem manj prepričan, ker tega običajno ne merim. Aplikacija da lepo razdelane podatke o tem in kdor ima zapestnico tudi ponoči vedno na roki, bo najbrž opazil kakšen vzorec.

Za spremljanje vadbe so dodali nekaj dodatnih »športov«, večinoma povezanih z aparati za fitnes (trenažerji in podobno), seveda pa je za natančne podatke pri zunanjih dejavnostih še vedno treba imeti pri sebi telefon. Zapestnica nima vgrajenega satelitskega določanja položaja in lahko ta podatek pridobiva samo od povezanega mobilnika. Pri vadbi znotraj pa pač šteje premike roke in se zanaša na informacijo o srčnem utripu kot najbolj merodajnem za ocenjevanje napora. Iz tega potem izračunava nov podatek – PAI. Prevedeno je to pokazatelj telesne aktivnosti, ki sešteva »točke« za zadnjih sedem dni. Če je število nad sto, naj bi bilo to odlično, dobro pa je že vse nad 50. Kar zanimiv indeks in dobra spodbuda za gibanje, je pa pridobivanje točk nekoliko nesorazmerno. Kolesarjenje ali tek jih denimo prinese ogromno, lahko tudi stotico z enim zamahom, hoja, tudi daljša navkreber, pa komaj nekaj točk.

Poleg tega Mi Band 5 lahko izmeri še stres, kar počne z enomunutnim preučevanjem informacij s tipala za srčni utrip, pomaga uporabniku pri sproščanju z globokim dihanjem in za nežnejši spol je novost menstrualni koledarček. Kaj točno zapestnica pri njem sporoča, seveda nisem mogel preizkusiti, se mi pa zdi čisto smiselno, da je to združeno z ostalimi telesnimi podatki, namesto v samostojni aplikaciji.   

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Za ogledovanje podatkov in nastavljanje še naprej skrbi aplikacija Mi Fit, ki sčasoma postaja boljša in preglednejša, še vedno pa ni idealna. Ni denimo na prvi pogled očitno, da je treba za prikaz preteklih tekov ali kolesarjenj najprej klikniti na razdelek tek, kot da želiš na telefonu sprožiti snemanje teka, nato pa tam na skupno razdaljo na vrhu ter z vlečenjem prsta v desno najti zgodovino vadb v koledarju. Prikaz posamezne vadbe je sicer lep, z grafikoni in kar natančnimi podatki. Te je mogoče izvažati še v Google Fit in v WeChat, ne pa denimo v Stravo, kar je najbrž tudi logično, glede na to, da Mi Band ni samostojna merilna naprava (nima GPS-a).

Situacija z Mi Band 5 je po svoje hecna. Na prvi pogled so delovale nadgradnje v primerjavi s štirico precejšnje. Mogoče tudi zato, ker so med njimi navajali še NFC, ki ga različica, naprodaj pri nas, ne premore. V praksi tako zelo velike razlike ni, za lastnike Mi Band 4 najbrž ni pravega razloga za nakup nove zapestnice. Vseeno pa mi je že zaradi večjega in svetlejšega zaslona ter zaradi priročnejšega načina polnjenja Xiaomijeva zapestnica v peti izdaji končno simpatična. Res je s 50 evri (vsaj na začetku) nekoliko dražja, kot smo bili navajeni, a bi se vseeno zlahka odločil zanjo namesto za kakšno drugo, niti štirice za polovično ceno zdaj ne bi več kupil.  

HVALIMO:
  • Zaslon je večji in svetlejši kot pri štirici
  • Polnjenje je končno magnetno
  • Baterija še vedno zdrži dva tedna
  • Uporabne možnosti prilagajanja številčnic in vklapljanja zaslona
  • Več informacij za uporabnika kot pri večini konkurenčnih izdelkov
  • Zapenjanje, material in udobje paščka
GRAJAMO:
  • Prikaz obvestil s telefona in nekaterih drugih informacij ni videl oblikovalcev
  • Oblika še vedno ni nič posebnega
  • Plastika, ki pokriva zaslona, bo verjetno hitro pridelala praske
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja