Xiaomi 13 Pro: Je »Pro« že dovolj »Ultra«?

Telefoni, ki se kitijo z oznako Pro (ali Plus in podobnimi), so vedno v nekoliko delikatnem položaju. Ponuditi morajo dovolj prednosti pred »običajnim« (ne-Pro) modelom in hkrati ne smejo biti pretirano dražji. Še toliko bolj se zadeva zaplete, v kolikor je nad njimi najhujša različica Ultra, Ultimate, Pro+ ali kaj podobnega. Družina Xiaomi 13 za zdaj obsega tri »člane«, tokrat testirani 13 Pro je na vrhu, toda kakšna Ultra ni izključena. Vseeno se zdi, da že z dotičnim kitajski proizvajalec želi tekmovati z vsemi najboljšimi, kar jih ponuja konkurenca (kot so Samsung Galaxy S23 Ultra, Vivo X90 Pro, Apple iPhone 14 Pro Max in Honor Magic5 Pro), vsaj cena nakazuje na to. Koliko mu to zares uspeva?

Res zanimive in včasih težko razumljive so poteze proizvajalcev in še toliko bolj njihove obrazložitve, zakaj so se odločili zanje. Na predstavitvi telefonov Xiaomi 13 v Barceloni smo najprej slišali, da so pri trinajstici prešli z ukrivljenega, kot ga je imela dvanajstica, na raven zaslon, »ker je to večini uporabnikov bolj všeč.« Toda le nekaj minut kasneje sta sledila 13 Pro, ki je ohranil ukrivljenost zaslona, in 13 Lite, ki jo je pridobil v primerjavi s povsem oglatim 12 Lite (tak je po novem 13). Kako si torej razlagati take poteze, ki vsaj na prvi pogled nimajo nikakršnega smisla in logike? Nimamo odgovora. Na srečo vsaj 13 Pro ohranja nekakšno kontinuiteto in to se mi zdi prav. Znano je tudi, da imam zaradi ergonomije in izgleda raje telefone z ukrivljenimi zasloni. Lažje držim takega z ožjim ogrodjem in zaobljenost pri robovih je preprosto seksi. Tako mi je novinec po godu, a vendar glede zunanjosti ne povsem.

Ni mogoče zanikati, da gre za veliko napravo, vseeno pa so se pri načrtovanju dimenzij kar dobro držali nazaj, kajti nekateri drugi so še večji. Tudi težji in manj udobni za (dolgotrajno) držanje ter z bolj izrazito izboklino za foto-video sklop. Seveda ne vsi, Samsungova Ultra ima denimo dokaj diskretne posamične objektive, je pa večja, oglata in vsekakor manj udobna za rokovanje. Najbolj me, kot že pri običajnem 13 moti, da so se pri Xiaomiju odrekli matiranemu hrbtišču (kakršnega je imel 12 in kot ga premorejo korejski konkurenti) ter tokrat znova izdelali svetlečega, menda naj bi bilo keramično, ki neizbežno razkriva, kako pogosto ga obrišete, hkrati pa tudi bolj drsi iz rok, kot bi bilo nujno potrebno. Na srečo je v škatli prozoren silikonski ovitek za prvo silo, da prebrodite tisto obdobje, dokler ne najdete kakšnega bolj atraktivnega.

Na sprednji strani je eden od zvezdnikov celotne predstave, 6,73-palčni zaslon OLED z odličnimi »papirnatimi« oz. obljubljenimi lastnostmi. Za razliko od nekaterih v podobno dragih telefonih ponuja 10-bitne barve, torej prikaže bistveno več odtenkov barv, in ločljivost QHD (1440 x 3200), čeprav jo je mogoče v imenu varčevanja baterije brez pomembnega vpliva na samo sliko znižati na FHD (polno visoko ločljivost). Skoraj samoumevno, glede na ceno in umeščenost telefona, je dinamično prilagajanje osveževanja od 1 Hz do 120 Hz in tudi ekstremno visoka svetilnost. Zaslonu res ni česa očitati, je izredno lep, svetel tudi na soncu, pomikanje vsebine je gladko, če kaj, sem opazil edino malce manj poudarjen učinek HDR kot denimo pri Galaxyju S23 Ultra pri določenih vsebinah. Še vedno so za oči fantastične, a malo manj izstopajoče, za odtenek temnejše, kar pa je povsem lahko tudi zato, da ni presvetlitev. Podobno taktiko, le da za ustvarjanje, ne za prikazovanje vsebin, Xiaomi 13 Pro zagovarja še pri fotografiranju.

Veliko prednosti, a tudi kakšna slabost zaradi enopalčnega tipala

Fotografiranje in snemanje je seveda v ospredju pri tem telefonu, kako ne bi bilo, če ga oglašujejo s t. i. enopalčnim tipalom v glavnem fotografskem objektivu. Tako velikost smo lani že videli v 12S Ultra in čeprav je slednji imel še precej bolj poudarjeno izboklino, so tehnikalije v osnovi enake. Goriščnica 23 mm in zaslonka f/1,9. Samo tipalo oz. pike na njem – 50 milijonov jih je – so sposobne zajeti veliko svetlobe, ker so velike 1,6 µm, medtem ko zadnja leta srečujemo take okrog enega mikro metra. Po drugi strani vrednost zaslonke ni nič posebnega, toda za npr. f/1,6 bi moral biti objektiv še precej debelejši. Prav tako za izkoriščanje celotne površine tipala, kajti zdaj je nekaj izreza, kar se vidi že pri fotografiranju v načinu RAW. Še večji, za moj okus že kar pretiran, je izrez pri videu. Tam je zato dobrodošlo, da je goriščnica v osnovi zelo široka, kar mi tudi ni preveč všeč, raje bi videl kakšnih 28 mm. Še bolj idealna možnost pa bi bil dodaten objektiv, poleg obstoječega, s 35 mm. Bolj prav bi mi prišel kot ultraširoki že malo pretiranimi 14 mm (in prav tako 50-milijonskim tipalom). Po drugi strani se mi teleobjektiv (spet 50 MP) s 75 mm, kar pomeni 3,2-kratno povečavo glede na glavno goriščnico, zdi kar blizu idealne vrednosti. Morda bi njegovo goriščnico podaljšal na 85 mm, potem bi bila res prava za portrete in tudi kot »zum« bi še malenkost bolj približala. A že s 75 mm je čisto v redu. Vsekakor mnogo bolje kot pri telefonih, ki še vedno ponujajo 2-kratno povečavo (denimo Vivo X90 Pro), kajti to se da zelo spodobno izvesti z izrabo presežnih pik na glavnem tipalu, kajti v osnovi fotoaparat združuje v gruče po štiri, kar daje ločljivost malo čez 12 milijonov pik.

Glavni objektiv z enopalčnim tipalom zna poskrbeti za odlične rezultate. Detajli so za mobilniške fotografije izvrstni, dinamični razpon odličen, risba je za moje oči veliko bolj všečna, bolj naravna kot pri manjših tipalih, kjer jo morajo bolj »likati« algoritmi in (pretirano) ostrenje robov. Barve in nasploh osvetlitev je zelo odvisna od izbranega načina. Leica Vibrant da nekoliko bolj živahne, a še vedno dovolj realne, kot smo pri Xiaomiju že dolgo navajeni, nebo in še kaj rahlo vleče na vijolično, a ne prehudo, medtem ko način Leica Authentic, ki bi moral prikazati avtentično, verno »kopijo« resničnosti, vse skupaj malce preveč potemni in naredi dokaj neprivlačno. Precej sem poskušal s tem načinom, a se nazadnje odločil, da je »živahni« boljša izbira za večino primerov. Velika prednost večjega tipala je doseganje učinkov z globinsko neostrino (zamegljenim ozadnjem oz. osprednjem motiva). Pri tem sicer goriščnica in zaslonka ne pomagata najbolj, a če fotografiramo nekaj z dovolj majhne razdalje (toda še vedno take, ki omogoča ostrenje), je mogoče dobiti posnetke, ki jih večina drugih telefonov ne omogoča.

Malo sem vseeno presenečen, kako hitro se začne poznati ne najboljša svetloba, pa tudi ponoči so fotografije temnejše, kot bi pričakoval. Nočni način jih seveda spravi na nekaj konkurenčnega temu, kar sproducirajo ostali podobno dragi, pri čemer ne pretirava z ustvarjanjem »dneva«, ampak obdrži črno temo, vseeno pa sem pričakoval za odtenek več. Verjetno se vendarle pozna, da zaslonka ni tako odprta kot pri kakšnem drugem telefonu.

Teleobjektiv, logično, ni na enaki ravni, a je zelo dober. Mislim, da večinoma daje boljše rezultate od Samsungovega s trikratno optično povečavo, še posebej glede barva, kontrastov in detajlov. Toda ostale vrednosti »zuma« niso tako impresivne, še posebej navzgor in pri 10-kratni, za katero ima denimo konkurenčna Ultra še dodaten objektiv, se izrazito pozna razliko. Tja do približno 4- ali 5-kratne pa je 13 Pro zelo konkurenčen. Ultraširoki objektiv je od vseh treh najšibkejši. Barvna usklajenost je sicer kar zgledna, toda fotografije so temnejše in proti robovom se preveč pozna padanje kakovosti optike. Sprednji objektiv daje zelo solidne rezultate, na voljo sta dve goriščnici, pri čemer je seveda ena digitalno izrezana, toda podrobnosti in dinamika so za selfijevsko kamero dobre, edino barve so nekoliko blede. Fotografsko je tako Xiaomi 13 Pro zelo močan, ponekod čisto v vrhu (detajli, globinska neostrina, možnost prilagajanja izgleda), drugod pa mu malce zmanjka (»zum«, kakovost ultraširokega objektiva), tako da ga za najbolj vsestranskega in fleksibilnega vseeno ne morem razglasiti.

Pri videu bi se dalo bolje

Potem pa je tu snemanje videa, kjer 13 Pro na žalost ne blesti. Dobro, video 4K z glavnega tipala je v osnovi lep, z detajli, kot pritičejo tipalu, spodobnim umirjanjem in brez ekscesnega ostrenja robov, ki smo ga videli pri običajnem 13. Težave so drugje. Kot rečeno, je izrez pretiran, na sliki je videti še manj kot pri večini konkurentov, pa tudi ti imajo v videu bistveno ožjo goriščnico kot pri fotografiji. Z ostalih dveh tipal je kakovost bistveno slabša, še posebej ultraširokega, kajti teleobjektiv na svoji primarni goriščnici da spodobne rezultate. Težko pa je priti do nje, kajti za razliko od Appla ali Samsunga ni mogoče enostavno preklapljati med posameznimi objektivi, temveč zgolj postopno drseti, zumirati po skali. To sicer počne lepše od obeh konkurentov, a obstaja velika možnost in verjetnost, da bo uporabnik večino časa, če se bo šel približevanje ali oddaljevanje od glavnega pogleda (1x), na eni do digitalnih vrednosti, in bo tako slika daleč od optimalne kakovosti. Medtem ko je sprednja kamera omejena na polno visoko ločljivosti, za kar ni nikakršnega opravičila pri telefonu, ki stane 1300 evrov. Kot ga ni niti za počasen prenos podatkov po kablu, saj podpira zgolj hitrost USB 2.0! Za oboje lahko rečem samo – Kaj za vraga, Xiaomi???

Kakšen je fotografski zaključek? Samsung ima drugačno filozofijo, uporablja nekoliko manjše tipalo, vendar z veliko več pikami na njem. Kateri pristop je komu bližje, je pretežno stvar okusa, pa tudi tega, kaj želi s fotoaparatom početi. Ne morem reči, da je eden a priori boljši od drugega, se pa vendarle malo nagibam na stran Xiaomija (pa tudi Viva, ki ima v X90 Pro enako veliko tipalo, ter Honorja, ki je z Magic5 Pro tudi kar blizu). Čeprav je ne čislam tako zelo kot nekateri fotografi, mi je malo bolj poudarjena globinska neostrina z umetniškega vidika in tudi z vidika splošnega izgleda fotografij všeč, tudi risba se mi pri večjih tipalih zdi lepša, manj umetna, dobra je dinamika fotografij (vsaj v »živahnem« načinu). Da bi v polnosti izkoristili, kar tipalo omogoča, bi sicer morali vgraditi še večji objektiv, s tem bi verjetno izkoristili njegovo polno velikost in zagotovili boljšo vrednost zaslonke, denimo 1,6 ali vsaj 1,7, kar bi se poznalo tako pri svetlobi kot še dodatno pri globinski neostrini. Mogoče tudi pri videu, ki pa ga je zelo očitno lažje »spedenati« pri manjšem tipalu. Xiaomi mora pri enopalčnem tipalu še malce dodelati spremljajočo optiko in tudi obdelavo signala.

Tehnični podatki:

Kaj pa vse ostalo?

Drugod se telefon večinoma obnese vrhunsko. Za procesor Snapdragon 8 druge generacije že vemo, da je odličen, izjemno zmogljiv in dovolj energijsko učinkovit, da lahko nekaj časa zagotavlja vsaj 90 odstotkov tistega, kar ponuja na kratke proge, da se telefon ne segreva pretirano in da baterija zlahka zdrži cel dan. Polnjenje s 120 W je noro hitro. Četudi nekateri mobilniki že nudijo tudi dvakrat hitrejšega, sem že pri tem le redko ujel trenutek, da sem zadevo odklopil preden je dosegla 100 odstotkov. Dejansko gre tako hitro, da zgolj vmes nekaj postoriš in je telefon napolnjen. Omogoča tudi precej hitro brezžično polnjenje, toda noben od mojih polnilnikov ne gre čez 15 W, zato je bilo pridobivanje odstotkov na njih občutno počasnejše. Kot pri 13 so vendarle podprli eSIM.

Zvočnika sta boljša kot pri običajnem 13, imata lepši, bolj poln in prijeten zvok, morda pa za odtenek tišji. Čitalnik prstnih odtisov v zaslonu ne izstopa ne v dobrem ne v slabem. Deluje, kot je treba, sem pa kje že videl večjo površino in primernejšo postavitev. Uporabniški vmesnik MIUI pa že standardno ponuja mešanico pozitivnih in negativnih občutij. Da se ga zelo poljubno prilagoditi, ločitev obvestil (poteg navzdol na levi polovici) in kontrolnikov (desna polovica) bo nekomu všeč in drugega nervirala, čakanje 10 s na potrditev določenih nastavitev še toliko bolj, vedno vključen zaslon je dobro implementiran, razdeljevanje zaslona na dve aplikaciji pa zahteva klik preveč. To je samo nekaj opažanj, mislim pa, da programski vidik ni odločilen, ker je zadeva pač Android in se da marsikaj spremeniti, če komu ni po godu. Pomembno bo, da štiri leta prihajajo posodobitve.

Podobno kot pri »osrednjem« modelu 13, je Xiaomi tudi pri 13 Pro uspel popraviti nekatere napake predhodnika in izboljšati določene vidike, kjer je slednji še malce zaostajal za najhujšimi konkurenti. Hkrati so določene pomanjkljivosti ostale, prikradla se je še kakšna nova, in seveda tudi ostali proizvajalci ne stojijo križem rok, četudi se kdaj navzven zdi, da veliko napredka v posamezni generaciji izdelkov ni. Tako je Xiaomi 13 Pro eden najbolj vsestranskih in celovitih telefonov, pa vendar na določenih področjih (snemanje videa, zaslon pri vsebinah HDR, nočna fotografija, hitrost priključka USB-C) ni vse tako izpiljeno, kot bi pričakovali, in morda je nujnost uporabe enopalčnega fotografskega tipala snovalce (ali marketingarje) nekoliko zanesla, še posebej ob hkratnem prioritiziranju ne prehude izbokline na hrbtni strani (z njo bi bila potem to Ultra), kar ohranja nekoliko prehud kompromis pri vrednosti zaslonke. Hkrati ne bi bilo odveč posvetiti nekaj pozornosti še širokokotnemu objektivu.

Kot sem dejal v uvodu, je za tovrstne modele vedno kočljiva cenovna umeščenost. S 1300 evri je Xiaomi 13 Pro 250 evrov višje kot Xiaomi 13 in to ni malo. Prav tako je 100 evrov nad Galaxyjem S23+ in Vivom X90 Pro ter zgolj sto evrov pod Galaxyjem S23 Ultra. Za to ceno bi moral biti ali skorajda brez opaznih pomanjkljivosti, kar žal ni, ali pa bi ga morali za sto do dvesto evrov poceniti (in z njim vred tudi 13).

HVALIMO

• Fotografije z glavnega objektiva imajo zelo lepo risbo
• Globinska neostrina omogoča več fotografske kreativnosti
• Zelo soliden teleobjektiv
• Izvrsten zaslon
• Hiter in energijsko učinkovit procesor
• Bliskovito polnjenje

GRAJAMO

• Fotografije v slabši svetlobi so temnejše kot pri pričakoval
• Prevelik izrez pri videu
• Selfijevska kamera ne omogoča snemanja v 4K
• Ultraširokokotni ni niti na ravni teleobjektiva, kaj šele glavnega
• USB 2.0?!
• Cena na ravni modelov »Ultra«