Xiaomi 13 Lite: Zna biti nekoliko predrag

Lahke različice so za izdelovalce pomembne, saj jih proda največ. A ker ima Xiaomi v žerjavici več telefonov s ceno okoli petsto evrov, desetaka gor ali dol, mu je verjetno vseeno, da »trinajstica« ne nudi, kolikor bi lahko (ali bi morala). Zato te bo v poplavi modelov iz lastne hiše ter modelov umetnih in pravih tekmecev, težko prepričala, da je ravno ona najboljša zate.

Kdorkoli se bo lotil izbire telefona vrednega recimo med tremi in petimi stotaki, ki nosijo Xiaomijevo ali ime partnerskih podjetij (Poco, itd), se bo znašel pred težko nalogo. Kot bi namenoma preplavili trg z dokaj podobnimi telefoni, med katerimi ima eden dobro eno in drugi drugo lastnost, toda noben večine. Še najlažje bi bilo, če bi od vsakega vzeli eno ali dve komponenti ter sestavili telefon po svojem videnju popolnosti. Kakopak je to nemogoče in ravno zaradi tega ne morem oziroma zelo težko rečem, komu je Xiaomi 13 Lite pravzaprav namenjen. Zdaj bi lahko zaključil v slogu Kuiilla (lik v prvi sezoni vojno zvezdne serije Mandalorijec). »Govoril sem«. A ne bom. Kljub temu da ne vem natančno in se sprašujem, ali vedo v Xiaomiju, komu naj se dobrika, gre vseeno za razmeroma zanimiv izdelek.

Plastičen, a korektnega videza in izdelave

Predlani sem videl tri lahke različice, če se nisem zmotil v štetju, lani je bila ena in tako bo, kot kaže, tudi letos. A zarečenega kruha se poje največ, sploh ko skušaš napovedati naslednji korak Xiaomija. Še pomnite, tovariši Xiaomi 12 Lite? Prepričeval in izstopa je z ravnimi robovi. Takšnimi, kot jim ima zdaj Xiaomi 13. Ne spodobi se, da bi imela cenejši in čistokrvni premijski model enake, zatorej so jih spet lepo zaoblili. Čemu? Vsaj to je jasno. Da je zaslon prijetno ukrivljen po obeh daljših stranicah, ker je redkost (in posebnost) med cenovno dostopnejšimi telefoni. Nikogar pri zdravi pameti ne bo zmotilo, da je večinoma iz plastike, saj je ohišje očem všečno in dobro narejeno. Stiki so komaj vidni in občutni, na matirani hrbtni površini se prstni odtisi ne poznajo, ne drsi iz dlani in ga je prijetno držati.

Xiaomi 13 Lite je kot še nekateri tekmeci v srednjem razredu dokaj tanek, zaradi česar ne trpi statika oziroma trpežnost, saj se je ohišje ne zvija in ob tem ne škripa niti takrat, ko sem telefon prijel na nasprotnih robovih in ga poskušati zviti po diagonali. Zakaj bi to sploh počel. Da bi ocenili kakovost izdelave. Tankost obenem dobro vpliva na udobje uporabe z eno roko, k čemur pripomore hitro in natančno tipalo prstnih odtisov pod zaslonom in razmeroma lahko dosegljivi bočni tipki.

Razen baterije in zvočnika drugod napredek

Teza v mednaslovu je kakopak vezana na primerjavo z lanskim modelom 12 Lite. Zaslon polne visoke razločljivosti se dobro obnese, nudi lepe in naravne barve in tudi svetilnost je še ravno dovolj visoka za uporabo na prostem. Podpira sicer 86 milijard odtenkov barv, od katerih na zaslonu ne boste imeli ravno veliko. Že milijarda jih je več kot dovolj.

Procesor ni samo novejšega datuma, je hitrejši, zato se bolj greje. 30-minutni obremenitveni test pokaže postopen linearni padec zmogljivosti vse tja do 67 odstotkov začetne vrednosti. Čeprav se upočasnitev odraža v slabšanju uporabniške izkušnje med poganjanjem grafično zahtevnejših iger, celo takrat zagotavlja več moči kot nekateri starejši ali manj zmogljivi procesorji. Test obenem zabeleži dokaj enovit padec napolnjenosti baterije za 12 odstotkov, kar pomeni, da polno napolnjena zadošča za nekaj več kot štiri ure. Kar avtonomijo mobitela Xiaomi 13 Lite uvršča nekako v povprečje. Še dobro, da se baterija polni hitro z največ 67 W, čeprav je to enako kot pri »lahki dvanajstici«

Manj preprečljiva je predstava zvočnika. Toliko bolj, ker sta bila lani dva. Saj ne, da bi od gonilnika v tankem ohišju pričakoval čudeže, a lahko bi bil glasnejši in nudil več zvočne globine. Ni pa vse slabo. V prid so mu nepopačen govor in visoki toni med največjo glasnostjo. Nekaj globine se čudežno pojavi po izklopu funkcije Dolby Atmos, a tedaj so bolj zadušeni visoki toni. Za glasbeni in filmski užitek so nujne slušalke. Brezžične, kajti 3,5-milimetrski priključek je izpuhtel že z modelom Mi 11 Lite.

Uporabniški vmesnik je občutneje lepši in funkcionalnejši. Xiaomi gre po poti izdelovalcev, ki so dojeli, da mora biti vmesnik izčiščen, manj natrpan z nepotrebnimi aplikacijami in manj kičast, da je všeč zahodnim uporabnikom. Niso še tam, kjer verjetno želijo biti, toda več kot očitno je, da je vmesnik iz različice v različico boljši. Ima tozadevno Xiaomi 13 Lite eno »napakico«. Ker je uporabniškemu vmesniku različice 14 podložen Android 12 namesto 13, nekatere funkcije, oglaševane v povezavi s telefoni družine Xiaomi 13, (še) ne delujejo. So pa med drugim izboljšali vedno vključen zaslon, dodali večje mape, galerija zna poleg integracije storitve Google Lens prepoznati besedila in ločen je zaslon z bližnjicami od zaslona z obvestili. Ker je varnost telefona vse bolj pomembna, ni odveč sistemska aplikacija, ki poleg zaščite pred zlonamerno kodo med drugim ponuja še nastavitve za varovanje zasebnosti, upravljanje s pomnilnikov, prilagaja delovanje baterije in upravlja dovoljenja aplikacijam.

Ena dobra, druga slabša in tretja »brezzvezna«

Kljub tipalu z manj pikami, lanski model ima 108-milijonskega, se glavna kamera obnese najmanj dobro, če ne v maniri šolskih ocen celo prav dobro. Fotografijam in video posnetkom v dobrih svetlobnih razmerah ni mogoče veliko očitati. Barve, dinamika, podrobnosti so dobre in celo v nočnih razmerah so fotografije svetlejše, z manj šuma in z več podrobnostmi, od fotografij kakšnih celo dražjih telefonov. Če ji kaj lahko zamerim, potem so to fotografije z 2-kratno povečavo. Barve so lepe in dinamika dobra, malce pa me moti ostrenje robov in kar nekaj šuma. Še posebej v slabih svetlobnih razmerah.

Širokokotna kamera se slabo obnese v nočnih razmerah, ko sem zasledil tudi kar nekaj težav z ostrenjem prizora. Očitno je, da so fotografije slabše od fotografij glavne kamere vsaj za dva razreda. Enako velja za dnevne fotografije. Moti me izguba ostrine izven središča prizora, drugačni barvni odtenki od glavne kamere in popačena geometrija na robovih. Čeprav slabša, je širokokotna kamera še vedno uporabna za dnevno fotografijo in takrat, ko ne moremo več stopiti nekaj korakov nazaj, da bi posneli cel prizor. Tretja, bližinska kamera pa je popolnoma neuporabna. Tipalo preprosto nudi premalo pik, zato neprimerno boljše fotografije prizora od blizu zlahka posnamete z glavno kamero.

Tokrat sta sprednji kameri dve, druga je namenjena zbiranju podatkov o globini, vendar nisem opazil, da bi bile zaradi nje portretne fotografije kaj prida boljše. Osrednja sprednja kamera je po mojih izkušnjah malce nad povprečjem v razredu. Dobro se obnese podnevi ter slabše ponoči in v zahtevnih svetlobnih razmerah.  

HVALIMO:

• Všečna oblika in kakovost izdelave
• Razmeroma dober procesor
• Za razred nadpovprečen 120-herčni zaslon z 12-bitno barvno globino
• Hitro polnjenje
• Zanesljiva glavna kamera
• 256 GB podatkovnega pomnilnika

GRAJAMO:

• Starejša različica Androida
• Neuporaba bližinska in pogojno uporabna širokokotna kamera
• Ne dovolj izboljšana avtonomija baterije
• Zgolj povprečen mono zvočnik namesto lanskega solidnega stereo para
• Visoka cena