Xiaomi 12: Poudarjena kompaktnost, toda ne na račun zmogljivosti (#video)
Marjan Kodelja 9. aprila 2022 ob 06:34

Najprej boste opazili privlačnost in priročne mere. Z odliko se izkaže še pri hitrosti polnjenja, medtem ko zaslon, kamere in uporabniški vmesnik najlažje opišem z oceno »v redu«. Nekaj grenkobe zato vendarle ostaja, saj Xiaomi 12 uvrščajo med telefone premijskega razreda!

Kitajsko podjetje je spremenilo lansko dokaj zanimivo in predvsem samosvoje oblikovanje, ki je družino naprav Xiaomi Mi 11 ločilo od najbližjih zasledovalcev. Modeli letošnje družine dajejo občutek, kot da so debelejši, čeprav merjenje s »šublerjem« ne pokaže otipljive razlike. Podobno velja za močno izstopajoč modul z objektivi kamer. Dvonivojsko oblikovanje je poenostavljeno, tako da drugo raven predstavlja dvignjen objektiv glavne kamere. Vizualno všečno, toda žal ne vem, koliko bolj občutljivo je na padce in udarce. Zaradi izstopajočega modula dobršen del ohišja »visi« v zraku, ko je telefon odložen na ravni površini z zaslonom navzgor. Tudi tisti del, kjer je vibracijski motor in posledično je njegov »zvok« neprimerno tišji kot pri nekaterih drugih telefonih. Motor trese po vzdolžni osi telefona (os X) in ne gor in dol, kar še dodatno »poslabša« omenjeno težavo. Bolj kot »tišina«, ki je pravzaprav zaželena, moti, da kdaj vibriranja ne čutite, ko je telefona v žepu blizu telesa.

Všečno že. Ali je ohišje tudi kakovostno?

Kljub oblikovnemu koraku nazaj je ohišje telefona še vedno vizualno všečno in dovolj zanimivo, da bo marsikomu padlo v oko. Pri tem ima spet dokaj pomembno vlogo poudarjen objektiv glavne kamere in prijetne linije (črte) med objektivi in bliskavico. K udobju uporabe pripomoreta ukrivljena zaslon in hrbtišče, medtem ko mu dodatni čar dajeta odprtini nad zvočnikoma spodaj in zgoraj z nizom različno velikih rež, ki tej podrobnosti daje videz leče. Morebitna pripomba leti na ne najbolj popolno izvedbo stikov, posebej med aluminijastim okvirjem in zaslonom oziroma ohišjem. Mi pa je izredno všeč groba površina hrbta, ki ni samo zanimiva, ne njej se prstni odtisi skoraj ne poznajo. Kot kaže je iz stekla, čeprav na prvi dotik ne dobite takšnega občutka. Poleg tega telefon pretirano ne drsi iz dlani.

Udobje uporabe telefona definirajo njegove obvladljive mere (152,7 x 69,9 x 8,2 mm) in masa 179 gramov. Uporaba z eno roko ni pobožna želja, temveč je mogoča celo v primeru manjše dlani. Zaradi ukrivljenih bokov sta tanki tipki na standardni desni strani. Nudita prijetno odzivnost in nista »pretrdi«, zato kljub tankosti ne režeta v prst. K udobju uporabe vsekakor pripomore še hitro in natančno optično tipalo prstnih odtisov pod zaslonom.

Je več barv vedno bolje?

Nisem prepričan, da je več vedno bolje. Skoraj 16-centimetrski (6,28-palčni) zaslon OLED se namreč ponaša z 68 milijardami barv. Na prvi pogled odlično, saj to pomeni lepše prehode med barvnimi odtenki, toda vprašajte se, v kolikšni meri je to opazno na relativno majhni zaslonski površini. Ali sploh prinese uporaben kakovostni preskok v primeru milijarde barv, ki so jih sposobni prikazati tekmeci in nenazadnje tudi zaslon telefona Xiaomi 12 Pro? Nisem prepričan, zato bi raje videl, da bi nudil ločljivost višje od polne visoke (1080 x 2400 pik).

V drugih lastnostih je zaslon soliden. Hitrost osveževanja je 60 ali 120-herčna, dinamično prilaganje je na voljo, a ni tako napredno kot pri določenih konkurentih, podpira standarda slike visokega dinamičnega razpona Dolby Vison in HDR 10+ ter najvišjo svetilnost 1100 kandel na kvadratni meter. Dovolj, da je dokaj dobro čitljiv na prostem. Priporočene barvne nastavitve (živahno) so roko na srce prilagojene azijskemu pogledu na lepoto. Preveč kričeče in hladne. Na srečo prikaz lahko prilagodite, z načinoma »nasičeno« ali »izvorna barva« oziroma se v naprednih nastavitvah pozabavate s posameznimi lastnostmi. Bodisi boste zaslon prilagodili potrebam ali preprosto pustili privzete nastavitve.

Na bokih ukrivljen zaslon je velika prednost pred Samsungom Galaxy S22, s katerim se primerjava ponuja kar sama po sebi. Telefonu daje prestižni videz, a hkrati povzroči težave, o katerih nisem pretirano razmišljal. Preprečevanje neželenih dotikov zaslona. Zaslonska ukrivljenost prenese del površine, občutljive na dotik, na robove in zgodilo se je, da je telefon zaznal dotik in sproži ustrezno dejanje, čeprav sem ga pravzaprav želel le odložiti. Kasneje je bilo težav manj, saj sem privadil previdnejšega rokovanja.

Dober grelec rok ob polno obremenjenem procesorju

Procesor Snapdragon 8 prve generacije je največ, kar lahko najdemo v telefonih s sistemom Android. Nedvoumno gre za zverino, ki je kos vsaki nalogi. Slaba plat izredne moči je temperatura, a le, ko je procesor obremenjen do skrajnih meja. Aplikacija CPU Throttling Test dokaj hitro pokaže občutni padec hitrosti delovanja procesorskih jeder, kar pa je pravzaprav razumljivo. Redki telefoni imajo učinkovit sistem enakomernega prenašanja toplote po ohišju in še v tem primeru pride trenutek, ko je naprava pregreta in je upočasnitev nujna. Toda upočasnitev je relativna. Lahko, da je upočasnjen procesor še vedno razred ali dva bolj zmogljiv od slabšega, ki se med delovanjem manj greje. Ravno tako omenjeni preizkus simulira skrajne razmere, ki so pri normalni uporabi manj verjetne. Poglejmo si še drugo plat – igranje zahtevne mobilne igre Genshin Impact. Telefon se je izredno močno segrel med prenašanjem datotek, teh je namreč za 14 GB, in namestitvijo, tako da je med igranjem motil vroč občutek v dlaneh. Segrevanje je bilo med kasnejšimi zagoni manj izrazito, čeprav je bila grafika nastavljene na srednje nastavitve pri 30 sličicah na sekundo. Dovolj najmanj za solidno igričarsko izkušnjo. Še vedno se telefon greje, le da preteče najmanj pol ure, predno začne toplota motiti.

Zanimivo je, da se Xiaomi ni odločil vgraditi reže za spominsko kartico, ki zaradi hitre rasti posnetih fotografij in video posnetkov ter nalaganja v podatkih obsežnih iger, postaja vse bolj pomembna dobrina. Sploh če nameravate telefon uporabljati več let. 128 GB pomnilnika (ob 8 GB delovnega) je minimalno oziroma bi vam predlagal, da celo posežete po različici z 256 GB. Manj skrbi boste imeli, ko bo telefon javil, da je pomnilnik poln in je čas za brisanje datotek. Zvok je naslednje področje, kjer Xiaomi 12 sploh ni slab, čeprav nima štirih zvočnikov, kot jih ima model Pro. Presenečeni boste nad glasnostjo in solidno kakovostjo zvoka. Le fizika in velikost ohišja preprečujeta, da bi bili nizki toni (basi) izrazitejši.

Kapaciteta baterije 4500 mAh ni pretirano velika, toda zadošča do večera pri srednje zahtevni rabi. Bistvo ni velikost baterije, temveč hitro polnjenje. Čeprav s 67 vati spet ni najhitrejše možno, vseeno napolni prazno baterijo do roba po uradnih podatkih v 39 minutah. Na voljo je še 50-vatno brezžično in 10-vatno povratno brezžično polnjenje. Čeprav ima telefon vgrajen sistem pametnega polnjenja, ki zagotovi, da bo v primeru nočnega polnjenja do jutra poln, a neprimeren način ne bo vplival na zdravje baterije, ravno zaradi hitrega polnjenja priklop preko noči sploh ni potreben. Zjutraj imamo dovolj časa med urejanjem in zajtrkovanjem, da baterijo napolnimo takrat in jo poskušamo držati med 20 in 80 odstotki napolnjenosti, kar je za njeno zdravje najboljše.

Pregledno okolje in obljuba o nadgradnjah

Na telefonu teče operacijski sistem Android 12 z uporabniškim vmesnikom MIUI 13. Prvič je Xiaomi dal konkretno obljubo o zagotovljenih nadgradnjah, kar kaže na željo po dolgotrajnejši rabi. Črno na belem so namreč obljubili 3 nadgradnje sistema, kar v praksi pomeni, da bo telefon nekoč videl Android 15, in štiri leta zagotavljanja varnostnih popravkov. Verjetno je zadnje obdobje mišljeno kot najmanj in bodo nujni varnostni popravki na voljo tudi po tem času. Spodobili bi se.

Uporabniški vmesnik je preprost, pregleden in razumljiv ter nudi vse funkcije in dodatke, kot se za sodobno okolje spodobi. Pohvalim lahko, da ni preveč že naloženih aplikacij, tako da brisanje nepotrebnih po zagonu naprave ne bo zahtevalo veliko časa. Poleg tega nudijo Xiaomijeve originalne aplikacije zanimive funkcije, od katerih se mi je daleč najbolj dopadla »zamenjava« neba v urejevalniku fotografij aplikacije Galerija. Ne samo, da funkcija dokaj natančno določi, kje na fotografiji je nebo, zna celo prilagoditi osvetlitev delov prizora, ki ostanejo. Spraševal sem se, od kod popolna modrina na demonstracijskih fotografijah? Zdaj vem!

Malo »pešajoča« fotografska vsestranskost

32-milijonski sprednji kameri delajo družbo 50-milijonska glavna, 13-milijonska širokokotna in 5-milijonska tele-bližinska kamera, ki za razliko od klasične bližinske dovoli fotografiranje med držanjem telefona nekoliko dlje od prizora. Zagotovo je neprimerno boljša od podobnih kamer v telefonih srednjega in nižjega razreda, toda raje bi imel kamero z optično povečavo. Ker je ni, telefon naredi povečavo z izrezom iz glavne kamere. Rezultati 2-kratne povečave so solidni, 5-kratne za silo, medtem ko je 10-kratna fotografija bližje impresionistični sliki kot fotografiji. Ker kamere z optično povečavo ni, je fotografska vsestranskost nekoliko osiromašena.  

Primeri fotografij zelo lepo ilustrirajo zapisano. Širokokotna kamera sicer nudi dovolj pik, toda na fotografijah glavne je vseeno zaznati več in bolj izrazite podrobnosti. Na robovih ni videti pretirane izgube ostrine, namesto tega opazite nepravo geometrijo (nagnjenost stavbe), barve so enake barvam glavne kamere in dinamiki sta podobni. Razumljivo je širokokotna kamera manj občutljiva na svetlobo, zato so nočne fotografije manj svetle in manj jasne (ostre).

Sposobnosti glavne kamere so najmanj solidne v vseh lastnostih, čeprav niso vgradili najboljšega možnega tipala, ki je na voljo. To je rezervirano za model Xiaomi 12 Pro. Manj so mi všeč fotografije z 2-kratno povečavo. Barve in dinamika sicer štimajo, toda ravno tako lahko opazite pretiravanje z ostrenjem robov.

Čeprav ima tele-bližinska kamera tokrat dovolj pik in je sposobna narediti solidno fotografijo, so barve in dinamika vsaj ta razred slabše od fotografij drugih dveh. In še z ostrenjem boste imeli nekaj težav.

Pričakovano dobro se obnese sprednja kamera, saj zanjo velja podobno kot za vse v podobno dragih telefonih. Dobre se obnese čez dan, ko je svetlobe dovolj, medtem ko v slabših razmerah in ponoči njene fotografije niso več popolne.

Xiaomi se je pohvalil, da s tem telefonov uvaja z umetno inteligenco podprto ostrenje med snemanjem videa, ki se skuša osredotočiti, v tem vrstnem redu, na oči, nato na obraz in če nič od tega ne zazna, potem na torzo oseb. To naj bi omogočilo popolno ostrenje v vseh svetlobnih razmerah, tudi v primeru, da objekt za krajši čas izpade iz kadra. V kolikšni meri je to res, težko rečem, kajti veliko je odvisno od prizora, toda dejstvo je, da je video glavne kamere dober in da med snemanjem nisem opazil težav z ostrenjem.

HVALIMO:
  • Odličen občutek v dlani zaradi kompaktnih mer
  • Nadvse hitro polnjenje
  • Zanimive možnosti urejanja fotografij
  • Najmanj solidni rezultati glavne kamere
  • Primerne in vsestranske zmogljivosti
GRAJAMO:
  • Zna se dokaj hitro segreti ob velikih obremenitvah
  • Ni kamere z optično povečavo
  • Povprečna kakovost širokokotne in tele bližinske (makro) kamere
  • Povprečna ločljivost zaslona
  • Odsotnost sistema za preprečevanje neželenih dotikov zaslona
Xiaomi 12
  • OBLIKA IN IZDELAVA
  • ZASLON
  • FOTOAPARAT
  • DELOVANJE
  • PROGRAMSKA OPREMA IN DODATNE FUNKCIJE
  • CENA
3.9

Naj kupim?

Xiaomi 12 je zanimiv vsestranski pametni telefon, ki se po mojem mnenju umešča med cenovno dostopnejše premijske pametne telefone, toda priporočena cena od 909 evrov naprej mi ni najbolj všeč. Stotaka manj bi bilo primernejše. Zaradi kompaktnih (obvladljivih) med je uporaba udobna, glede zmogljivosti pa nimam veliko pripomb. Menim še, da bi ta telefon moral imeti kamero z optično povečavo, saj se to s stališča vsestranske fotografije od premijskega modela pričakuje. Če se sprašujete o alternativah. Še najbližje sta mu Apple iPhone 13 in Samsung Galaxy S22, ki tudi nista nič dražja.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.