WTF, LOL in nove poti do učenčeve glave
Marjan Kodelja 15. oktobra 2018 ob 06:29

Prejšnji teden sem sedel s starši na klasični gimnaziji in beseda je nanesla tudi na prekletstvo mobilnih telefonov. Mamica je pogledala na ravnatelja ter z upanjem v očeh zažvrgolela, »pa zakaj jim tega hudiča ne vzamete«. WTF in še LOL, kaj, a smo v vrtcu in ne govorimo o najstnikih tik pred polnoletnostjo. Pa saj telefon že dolgo ni več le za komunikacijo. Lahko je mnogo več kot le to. In v tem sva se strinjala z ravnateljem. Ne gre za rabo telefonov, gre za to, za kaj jih učenci in dijaki uporabljajo in kako spodbuditi, da jih uporabljajo v prave namene.

Spominjam se, da je pred leti ena od političnih strank obljubljala, da bo učencem brezplačno razdelila tablične računalnike za uporabo med učnim procesom. Kljub velikemu upadu zanimanja za tovrstne informacijske priprave, ideja še ni popolnoma utonila v pozabo. Spremenila pa se je miselnost. Če smo tedaj menili, da je dovolj učence opremiti s tehnikalijami, učbenike in digitalne zvezke pa digitalizirati, nam danes počasi postaja jasno, da je to le eden, pa še to manj pomemben delček v tem, kar nam e-izobraževanje v resnici ponuja. Spremeniti bo treba vsebine verjetno pa do neke mere tudi načine, kako poskušajo učitelji znanje vtepsti v otroške glave. Ampak o tem vsi vse vemo, mar ne.

E-izobraževanja bo ena od tem drugega sejma inovativnih digitalnih rešitev Feel the future, ki bo med 17. in 19. oktobrom potekal na Celjskem sejmišču. Obiskovalci si bodo lahko ogledali še rešitve, povezave z varnostjo podatkov, digitalizacijo javne uprave, tehnologije veriženja blokov in umetno inteligenco. Prisotnih bo približno 40 razstavljavcev s svojimi demonstracijami, kakšen vpliv na družbo ima digitalni razvoj.

Izobraževanje je eno od področji, kjer ne smemo hitro uvajati novosti, potem pa počakati in videti, kako se bodo obnesle. A po drugi strani tudi ne smemo zanemarjati spremembe na tehnološkem področju, ki so se zgodile v zadnjih dveh desetletjih. Ni dovolj, da smo grafoskop zamenjali s projektorjem, na učiteljevo mizo pa postavili računalnik. Potrebno bo namreč razvijati inovativna učna okolja, podprta z informacijsko in telekomunikacijsko tehnologijo, ki omogočajo implementacijo inovativne pedagogike 1:1. »Pri tej učni scenariji poudarjajo, kako lahko mobilne naprave uporabljamo v podporo mnogim različnim učnim strategijam; uvajajo elemente formativnega spremljanja in upoštevajo razvijanje novih kompetenc, ki se razvijajo pri učenju s tehnologijo ter učenje v času in prostoru razširjajo izven učilnice.« . Ekola, pa imamo dober primer uporabe telefona v izobraževalne namene.

To pa je le en korak, pozabiti ne smemo niti na digitalno pismenost in pridobivanje za prihodnost potrebnih znanj. Razlog, zakaj na zahodu spodbujajo uvajanje programiranja skoraj že v vrtce. Kar ni enostavno in pomeni odmik od obstoječega razmišljanja – tako učencev kot tudi učiteljev –, ki se bodo spoprijeli z dokaj zapletenimi načeli. Da znamo uporabiti kateri koli program, še ne pomeni, da razumemo delovanje računalnika, še manj, da smo res digitalno pismeni. Ta pomeni sposobnost abstrakcije, miselnega procesa, v katerem pride do razločevanja med idejami in objekti. Obvladati moramo algoritme, ki so osnova programiranja, znati si moramo predstavljati podatke in obvladati preprosto logiko. Šele nato lahko razumemo, kako računalniki mislijo. To pomeni zmožnost reševanja problema prek analize in abstrakcije podatkov pred prepoznavanjem, preizkušanjem in izvajanjem potencialne rešitve. Sliši se izobraženo in tako tudi je. Lahko pa povemo malce bolj preprosto. Najprej si moramo v glavi zamisliti, kako bomo rešili problem, ki ga želimo rešiti, razumeti, kateri podatki so nam na voljo in kaj nam ti govorijo. Šele nato pride na vrsto programiranje, ni pomembno, v katerem programskem jeziku ali s katerim bolj ali manj zapletenim orodjem. Tega pa ne moremo početi na listu papirja ali šolski tabli, spet je naprava, računalnik, telefon ali kaj tretjega, nujen del učnega procesa.

Zavod republike Slovenije za šolstvo bo na predavanju v okviru sejama Feel the Future poudarilo izbrane vsebine in aktivnosti iz projektov, ki podpirajo razvoj digitalne pismenosti, pridobivanje digitalnih kompetenc, urjenje digitalnega branja, izkoristek potenciala igrifikacije za učenje itd.

 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja