Vse, kar se je lahko, se je zgodilo!
Marjan Kodelja 14. februarja 2018 ob 17:07

Po zaključku prve sezone »Disca« (Star Trek Discovery) me navdajajo mešani občutki. Pol tič pol miš, oziroma dokaj posrečen poskus, ohraniti osnovno idejo Gena Roddenberryja o utopično pravični kozmični družbi in hkrati zadostiti okus mlajše generacije gledalcev, ki se jim kaj dosti ne sanja o originalni seriji, o Kirku, Spocku in druščini. Zato je bilo vsega po malem, nekaterih zadev morda celo za odtenek preveč, posledično pa česa drugega zaradi pomanjkanja časa premalo. Dolgi dialogi in moraliziranje o osebnih travmah ali načelih federacije planetov pa zato kratka scena, ko »Klingonka« prevzame vrhovno oblast na svojem planetu, ne da bi jo šovinistični alfa samci klanov z bat’lethemi po betici, ter konča vojno, ki je bila osrednji motiv prve sezone. Okoli katerega se je spletalo še nič koliko vzporednih, včasih še bolj zanimivih zgodb! Zasukov sem ter tja, pa tudi od znotraj navzven pa ni bilo malo.

Še najbolj pa serijo odlikuje in jo hkrati odmika od dosedanjih, njena dvoumnost. Nič ni vnaprej jasno, stvari se spreminjajo. Tyler ni človek, pa čeprav medicinski skenerji po osvoboditvi iz klingonskega zapora niso zaznali ničesar sumljivega, temveč Klingonec Voq, ki so ga razžagali in ponovno skup zlimali, da je videti kot človek ter vanj vnesli zavest in bit pravega Tylerja. Potem pa Voqa iz njega izženejo, tako da na koncu še sam ne ve več, kaj pravzaprav je. Kapitan Lorca tudi ni, za kar se izdaja. Sicer je človek, vendar mu dol visi za federacijska načela. Koko ne, če pa je iz alternativnega vesolja, kjer smo ljudje nasilna vrsta z anarhistično obliko oblasti na vrhu katere je Imperatorka. Takisto Lorca ne pripelje upornice Michael na vesoljsko ladjo Dicovery, ker je navdušen nad njenimi umskimi sposobnostmi, temveč ker je bila njena alternativna verzija posvojena hči Imperatorke. In tako naprej. Vsi liki imajo vsaj delček temne plati, ter jih ni sram prikazati slabosti, frustracije. Z izjemo Saruja, ki pa je….no tipičen lik sage Zvezdnih stez. Bolj papeški od papeža.

Kot sem pred meseci že dejal, je časovno dogajanje umeščeno približno deset let pred Originalno serijo, zato je pričakovana določena konsistentnost z njo ter z vsemi drugimi serijami. Pojavi se vesoljski premetenec Harry Mudd, s katerim ima kasneje opravka tudi Kirk. Nov ni niti koncept alternativnega vesolja, v katerem je vse obrnjeno. Dobri fantje so slabi in obratno. Prvič so ga uvedli kajpada v originalni seriji (epizoda zrcalce zrcalce), pojavi pa se tudi v seriji Deep Space 9 in Enterprise. Še najbolj srce parajoč, pod narekovajih kajpada, pa je zaključek zadnje epizode. Posadka, ki gre na Vulkan, kjer bodo pobrali novega kapitana (kdo bo to bo jasno v drugi sezoni), dobi klic na pomoč. Na zaslonu se začne izpisovati registracijski znak 17.., na kar v kader prileti vsem nam znana ikonična vesolja ladja. Enterprise ta čas pod poveljstvom kapitana Pika, v ozadju pa igra takisto vsem znana glasbena podlaga. Kar zjokal bi se.

Muči pa me ena stvar. Kaj bo z glivičnim pogonom! Ta ima svoje slabosti, vendar je mnogo zmogljivejši od »varpa«, srž delovanja pa je v biti vesolja kot takega. Kako to, da te oblike pogona v nobeni seriji ni bilo? Kako ga bodo dokončno pokopali? Morda pa ga ne bodo. O tem se itak sprašujemo le starejši, ki smo gledali vse serije, mlajšim pa se na takšne malenkosti požvižgajo.

Ampak serija me je dejansko pozitivno presenetila. Akcij je namreč dovolj. Niso le nakazane, temveč dobro posnete. Pa naj gre za bitke med ladjami ali liki. Moraliziranje ne moti veliko, ker je zapletov mnogo več, kot smo jih v Zvezdnih stezah vajeni, zato je vse skupaj še kako zelo gledljivo. Naročena je že druga sezona za katero upam, da bo vsaj tako dobro kot prva, če ne celo boljša. No koncu pa še ena malenkost. Kje pa si jo lahko ogledate? Na Netflixu ali pa saj veste kje!

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja