Volkswagen tiguan: Presenetljiva tehnološka dovršenost

Ni bil prvi in še zdaleč ne najbolj izviren, a je vseeno postal eden najbolj prodajanih v svojem razredu. Novi pa bi utegnil postati, to je šef znamke Volkswagen Herbert Diess izjavil na nedavnem pariškem avtosalonu, celo najpomembnejši model tega proizvajalca. Če vemo, da nemški koncern izdeluje golfa, potem že mora biti nekaj na novem tiguanu.

Na Tehnozvezdju nameravamo avtomobile ocenjevati predvsem s tehnološke plati, manj se bomo obremenjevali z lego na cesti in vrtljaji motorja, čeprav bomo seveda pozorni tudi na te lastnosti. Pri sodobni tehnologiji pa se je Volkswagnov srednjeveliki športni terenec izkazal. Od večpredstavnostne in infozabavne opreme do vozniških pomočnikov. Še posebej slednji so navduševali s svojo dovršenostjo. Radarski tempomat z ustavljanjem je verjetno najboljši, kar jih ta čas vgrajujejo v, recimo temu širšim množicam dostopne avte. Pri čemer v pregrešno dragih pogosto niso nič boljši, raje slabši. Tiguanov vozi lepo, zvezno, ne čaka predolgo, ne drži prevelike razdalje, ki bi nervirala tiste zadaj. Le včasih ga zgrabi »panika« in malo pretirano zavira. Podobno prijeten sopotnik je med vožnjo tempomat v novem fordu mondeu, ampak temu manjka ključna lastnost tiguanovega. Ko hitrost pade pod 20 km/h, se v fordu izključi, v volkswagnu pa svoje dolžnosti opravlja naprej in zna avto ustaviti, potem pa samodejno speljati, če se kolona dovolj hitro spet premakne. Če se ne, ostane v pripravljenosti in po intervenciji voznika s pedalom za plin spet prevzame vajeti. V povezavi s tudi kar gladko delujočim samodejnim menjalnikom je res uporaben in kmalu težko pogrešljiv pripomoček. Pohvalna je tudi lepo dosegljiva postavitev tipk za nastavljanje vsega tega na volanu.

V zdajšnji stopnji razvitosti malce manj nujna, pa vseeno kar koristna asistenca je držanje avta v voznem pasu. Pomagač obrača volan nekoliko strojno, koračno, a vseeno zna izpeljati ovinek, zahteva pa, da voznik drži roke na volanu. Voznik se lahko odloči tudi za aktivno ohranjanje avta sredi pasu, a takrat je samodejnega motoviljenja volana že kar preveč. Sistem, ki zazna utrujenost voznika in predlaga postanek, je neverjetno natančen. Večkrat se mi je na poti na Photokino in nazaj primerilo, da sem tako obvestil na zaslonu zagledal malo po tistem, ko sem začel razmišljati, da bi bilo dobro počasi obiskati kakšno avtocestno postajališče.

Zasloni, zasloni vsepovsod

Tiguan ima kot eden prvih volkswagnov velik zaslon pred voznikom, ki so ga v koncernu lani najprej uvedli v audiju tt, nato pa prenesli še v novi a4, a3, q2 in še nekatere modele. Tu gre za v osnovi isto reč, le grafična podoba je malo drugačna, prilagojena znamki. Zaslon imitira klasične instrumente, prikazovalnika hitrosti in vrtljajev ter potovalni računalnik med njima, seveda bolj grafično pestro in verjetno tudi bolj pregledno. In atraktivno. Šofer ima res občutek, kot da je v kabini kakšnega letala ali raketoplana, glede na to, česa smo bili še nedavno navajeni v avtomobilih je zadeva rahlo futuristična. Ker pa jo uvaja vse več proizvajalcev, nekaj podobnega bosta denimo imela prihajajoča peugeota 3008 in 5008, jo bomo najbrž kmalu vsi hoteli imeli v svojem avtu.

Izgled je mogoče do določene mere prilagajati, tudi to, katere informacije so prikazane, še posebej na sredini, kjer je lahko navigacija, glasbeni predvajalnik, podatki o poti, porabi, itd Moti pa me, da je izkoriščenost zaslonske površine slaba, res ni razloga, da ne bi mogle biti naenkrat prikazane vse informacije o porabi – trenutni, povprečni, razdalji do praznega rezervoarja, … – ne da se je treba s tipkami pomikati med njimi. Vseeno, ta zaslon je z eno besedo – kul. In pri njem skoraj ne pogrešam prosojnega (head-up display), ki ga v testnem avtomobilu ni bilo. Na voljo je kot dodatna oprema, a ne vem, kakšne vrste je in kaj prikazuje.

Osrednji zaslon (manjši kot pred voznikom!) in z njim povezan infozabavni sistem prav tako ni napačen. Mogoče je sicer na njem pognati ali Applov carplay ali Googlov android auto, ampak za to ni prave potrebe. Obe alternativni platformi sta še precej nedodelani in s preveč uporabnostnimi luknjami. Volkswagnov sistem v povezavi s telefonom (čez bluetooth ali kabel) ponuja precej, z dokaj enostavnim upravljanjem z velikimi tipkami ob zaslonu, dodatnimi na volanu in dotikanjem samega ekrana. Sploh vgrajena navigacija je kakovostna, s podrobnim in natančnim prikazom, ima pa moteč, preživet način iskanja, kjer so naslovi in točke (poi) striktno ločeni, treba pa je tudi vnaprej nastaviti pravo državo. Telefonija deluje dobro, prav tako glasbeni predvajalnik, ki tudi s povezavo bluetooth omogoča brskanje po pesmih na telefonu čez avtomobilski vmesnik. Na žalost se je za predvajanje podcastov in pretočne glasbe (deezer) treba še vedno zateči na telefonov zaslon.

Še nekaj druge tehnologije, večinoma doplačljive, ponuja tiguan. Med drugim motorizirana prtljažna vrata, česar se uporabnik zelo hitro navadi. Tako za odpiranje (na daljincu ali s tipko pri vozniku), še posebej pa za zapiranje. Pa zdaj že običajno kamero za vzvratno vožnjo, ki pri vseh takih avtih pride zelo prav, saj je vidljivost nazaj precej slaba. Samodejno parkiranje se tudi da naročiti v povezavo s kamero, a ga testni avto ni premogel. Potniki zadaj imajo dovolj prostora za noge, prezračevalne reže, lahko nastavljajo temperaturo, nimajo pa priključka usb za polnjenje telefonov, ki ga zdaj ponujajo že mnogi avti.

Nadgradnja s halogenskih luči so zdaj sveteče diode. Ksenonske žarnice je večina proizvajalcev poslala na smetišče zgodovine. Niso svetile slabo, ampak tehnologija LED je dovolj napredovala, je cenejša in predvsem bistveno bolj vzdržljiva. Menjava »žarnic« bi morala pri avtih, opremljenih z žarometi LED, odpasti. Kaj pa vidljivost? Dobra, po občutku nekje vmes med halogenkami in ksenonkami.

Kaj pa tisto, kar avto dela avto?

Klasična avtomobilska tehnologija pri tiguanu ne razočara, navdušuje pa tudi ne. Dvolitrski dizelski motor s 110 kW (lahko jih ima tudi 140) je star znanec, za konkreten avto dovolj zmogljiv, še posebej v višjih vrtljajih se kar razživi. Je malo robat, ne najtišji, konkurenca ponuja bolj uglajeno motorizacijo. Ne pa nujno varčnejše, poraba se je sukala okrog šestih litrov in pol. Dvosklopčni sedemstopenjski menjalnik je občasno rahlo neodločen, če ni v načinu sport, ampak večino časa voznik sploh ne ve, da se tam spodaj karkoli dogaja. Zlahka bi se dalo živeti z njim, bi pa sam vseeno izbral bencinski motor za še lepšo, bolj zvezno, odzivno vožnjo in manj onesnaževanja. Škoda je sicer, da je 1.4 TSI na voljo samo v slabše opremljenih različicah. Ampak za štirikolesni pogon je v vsakem primeru treba izbrati ali dizla ali dvolitrskega bencinarja, in večino opisane asistence in futurizma je na seznamu dodatne opreme. Kar pomeni iskanje primernega avta med tistimi, ki so na zalogi, ali naročanje in nekajmesečno čakanje. Glede vožnje nimam večjih pripomb, podvozje je čvrsto, pa vseeno dovolj udobno, večjega nagibanja karoserije ni, razen pri res zelo hitrem vijuganju. Terenskih sposobnosti nisem uspel preizkusiti, ponuja pa avto več načinov (teren, sneg), pri katerih marsikaj opravi elektronika. Še najmanj sem bil navdušen na sedežem, ki je hitro postal trd, kar pa je lahko tudi posledica mojega položaja sedenja. Večina kupcev je tako ali tako manjše rasti od mene in si bo verjetno lažje nastavila udobno sedenje. Mogoče so rešitev tudi ergonomski sedeži, ki so prav tako na ceniku.

Prostora je v tem avtu precej, tudi za kolena zadaj. Tam je klop, ne posamični sedeži, mislim pa, da bi se zlahka peljalo tudi pet odraslih na smučarski izlet. Prtljažnik ni rekordno dolg, je pa kar visok in skoraj brez nakladalne stopnice. Ima tudi uporabna ugreznjena stranska predela za prevažanje nakupovalnih vreč. Kdor ne potrebuje še šestega in sedmega sedeža, bo s tiguanovo prostornostjo in prilagodljivostjo verjetno zadovoljen.

Kakšnega tiguana kupiti? Za tiste, ki ne potrebujejo štirikolesnega pogona, toplo priporočam močnejšo izvedbo bencinskega 1.4 TSI, ki je na voljo samo s srednjo opremo comfortline. Ta že vključuje radarski tempomat, sam bi doplačal še za paket business (navigacija, kamera in žarometi LED), elektrificiran prtljažnik (paket easy open), digitalni radijski sprejemnik DAB+, zaslon pred voznikom in ogrevanje sedežev (zimski paket). Taka konfiguracija, s kovinsko barvo vred, po ceniku nanese natanko 32.659,21 evrov. Na žalost s tem motorjem ni mogoče dobiti samodejnega menjalnika, zanj je treba preskočiti ali na dizla ali na dvolitrskega bencinarja, kar ceno že v osnovi podraži za skoraj pet tisočakov. Testni avto je veljal 43 tisoč evrov, zlahka bi se odrekel panoramski strehi in izbirnim platiščem in tako ceno spustil na 41.500. Od tam naprej pa je stvar trgovca in kupca, za koliko popusta se bosta še dogovorila. Glede na primerljive modele (ford kuga, toyota rav4, …) bi rekel, da tiguan s svojo dobro delujočo tehnologijo in tudi oblikovnim in prostorskim napredkom kar dobro upraviči svojo cenovno umeščenost.