Volkswagen Tiguan 2.0 TDI DSG 4Motion: Z vsemi pravimi atributi

Tiguan je v dveh generacijah skorajda prešprintal pot od novosti, s katero je Volkswagen želel nasloviti takrat rojevajoči se trend USV-jev, do izjemno priljubljenega modela in celo občasno najbolje prodajanega pri znamki (večinoma se za to titulo sicer še vedno borita manjša in cenejša Golf ter T-Roc). Tretja generacija naj bi ponudila še dodatno »piljenje« in utrdila položaj tega avtomobila. Vprašanje pa je, če ni postal nekoliko preveč ekskluziven.

Prejšnji Tiguan mi je bil všeč v tem, kar je nudil tako vozniku kot sopotnikom in prtljagi, kajti vse od podvozja in pogona prek udobja in tehnologije do prostornosti in prilagodljivosti je bilo na visokem nivoju. Motil me je zgolj neizrazit dizajn, dokler kupec avta ni ovenčal z opremo R-Line ali čim podobnim, kar ga je naredilo bolj impozantnega in prepoznavnega. Pri novem nekaterim oblika ni po godu, ker ni več tako »prečiščena,« meni pa se zdi korak naprej, saj so jo malce začinili. Četudi bi sam mirno izpustil »prozorno« linijo čez celotno širino na zadku. Znotraj bi lahko storili še kaj več, zdi se, da so se v pretežni meri zadovoljili s tem, da velika zaslona naredita vtis. Osrednji se bo komu zdel preobilen, vendar moteč v resnici ni, strinjam pa se, da bi bil manjši povsem enako funkcionalen. Izboljšavo predstavljajo sedeži, kajti nazadnje so se mi v Tiguanu zdeli nekoliko pretrdi, tokrat pa je razmerje med udobjem in »športnostjo« ravno pravo. Čeravno seveda to ni avtomobil za športno vožnjo, vsekakor pa je primeren za marsikakšne podlage in terene, tam pa tudi mora biti voznik »trdno v sedlu.«

V izvedbi s štirikolesnim pogonom in dokaj močnim dizelskim motorjem, kakršno smo testirali, je to eno najbolj vsestranskih vozil, kar jih je ta čas mogoče kupiti. Povsod, od avtoceste do gozdne vlake je izredno suveren in odločen, dovolj dinamičen za večino potreb in znanja, skoraj se ne nagiba, nič ga ne zmede, podvozje dozira ravno prav, motor teče kultivirano in ima znosno, četudi ne ravno nizko porabo (kakih osem l na 100 km), samodejni menjalnik lepo sodeluje, svoje pa dodajo še asistenčni sistemi, vendar sem ravno pri teh opazil nekaj neželenih učinkov popravljanja algoritmov. V prejšnji generaciji je bil Tiguan, jeseni 2016, eden prvih avtomobilov, ki me je zares navdušil s pomočjo vozniku, še posebej aktivnim regulatorjem hitrosti, ter me s tem tudi »reševal« na poti v Köln na predzadnjo Photokino. Od takrat so v koncernu še dodatno izboljšali tehnologijo in delovanje, sistemi, tudi denimo pomoč pri menjavi voznega pasu, bolje obvladajo dinamično vožnjo, vendar včasih reagirajo prepozno. Četudi se že vidi, da avti stojijo v koloni ali pred semaforjem, bo Tiguan še dolgo vozil z nezmanjšano hitrostjo, nakar bo iznenada začel siloviti zavirati in zraven še piskati, naj to počne tudi voznik (zakaj, saj imam za ta namen vključen asistenčni sistem?), kar daje že rahlo nelagoden občutek. Podobno sem v približno istem času opažal tudi v Škodi Octaviji.

Volkswagnova infozabava je bila v zadnjih letih pogosto tarča kritik, a so jo bistveno dodelali. Postala je bolj odzivna, vmesnik je prijaznejši, četudi še vedno deloma ne povsem razumljiv, navigacija je odlična in tudi ostale »nujne« funkcionalnosti deluje dobro. Ni pa kaj veliko dodatnega v smislu aplikacij, iger ali še česa. Rad bi tudi večjo prilagodljivost »domačega zaslona« in da se ne bi po pritisku tipke »domov« ter ob zagonu avtomobila zadeva vedno postavila na tretjo stran, temveč na prvo (že omenjeno domačo).

Vrnili so fizične tipke na volan, kar pozdravljam, četudi poznam lastnika enega njihovih modelov, ki bi pogrešal tiste na dotik, vendar mislim, da je v manjšini. Bi pa tam rad videl tudi tipko za asistenčne sisteme, ki jo pozna ravno omenjena Octavia in ki omogoča hiter dostop do utišanja opozoril za »prehitro« vožnjo (vemo, da se oglasijo prezgodaj, ker merilnik ni povsem natančen, niso pa vezana na satelitsko določanje položaja, in da so pogosto fantomska). Na sredini je tipk bolj malo, z izjemo drsnika pod zaslonom, spodaj na sredinski konzoli pa je zanimiv večfunkcijski vrtljivi gumb. V osnovi je namenjen nastavljanju glasnosti (za ta namen je vrtenje gumba še vedno daleč najboljši »uporabniški vmesnik«), ob pritisku pa spremeni vlogo v izbirnik voznega načina. Mimogrede, med načinoma Comfort in Sport ni velikih razlik, bolj smiselno je v razmerah, ki to zahtevajo, preklopiti na Offroad (teren) ali Snow (sneg). Taka rešitev za upravljanje je uporabna, gre pa Škoda s tem še korak dlje, saj ima, postavljene pod zaslonom, tri tovrstne gumbe, s katerimi se da prilagajati tudi temperaturo in še kaj.

Nekaj posebnega pri tem avtu so matrični žarometi. Ti ne prilagajajo zgolj snopa glede na nasproti vozeča vozila, ampak ga znajo oblikovati tudi glede na cestišče. Tako ponoči na avtocesti oblikujejo vozni pas in ga lepo premaknejo, če gre voznik v prehitevanje. Pri zožanjih na podoben način zamejijo širino, tako voznik, skupaj s pomočjo asistenčnih sistemov, nima nikakršnih težav s tem, koliko je širok avto in kje mora voziti.

Glede prostora in prilagodljivosti je Tiguan malenkostno pridobil, toda v osnovi gre še vedno za skoraj enako velik in praktičen avto, v tem pogledu razlika ni velika. Tudi na zadnji klopi zlahka sedita dva visoka odrasla, mogoče pa jo je potisniti naprej za povečanje prtljažnika. Pri tem mi je všeč, da ima stranske in spodnje razdelke, kljukice in vse ostalo, ter srednji del naslonjala klopi se podre v celoti, ne zgolj kot luknja za prevoz daljših predmetov. Težko bi rekel, da sem tu opazil kakšno večjo pridobitev, a tudi nobene izgube.

HVALIMO:

• Zelo suverena vožnja
• Eden najbolj vsestranskih avtomobilov
• Prostorna in prilagodljiva notranjost
• Dobrodošle izboljšave pri upravljanju
• Večinoma dobro delujoča tehnologija
• Zunanje oblikovanje nekoliko izrazitejše kot pri predhodniku

GRAJAMO:

• Oblikovalci notranjosti so odšli na dopust
• Prepozno zaviranje, ko avto že vidi stoječa vozila
• Ne ravno nizka poraba
• Visoka cena