Volkswagen T-Cross: Namesto Golfa?
Matjaž Ropret 10. novembra 2019 ob 07:16

Volkswagen T-Cross je bil v redki skupini testnih avtov, pa ne, ker bi znal kaj posebnega. Govorim o opremi. Resda je imel najvišjo stopnjo (Style), toda običajno uvozniki k temu dodajo še marsikaj, pri konkretnem povišanem Polu (to v osnovi je) pa je bil edini dodatek bleščeče rdeča barva, ki niti ni kovinska in zato doplačilo zanjo stane malo manj kot 188 evrov. Pa sploh ne izpade slabo. Tako sem si zadal miselni preizkus. Razmisliti o tem, kaj v resnici pri taki opremljenosti pogrešam. Ob tem, da me je seveda zanimalo, kako uporaben je T-Cross prostorsko in vozniško.

Začnimo najprej s tem. Če rečem, da je to samo malo v višino potegnjeni Polo, mu delam krivico. Je vendarle precej drugačen in tudi konkretno na novo premišljen. Vsaj kar se tiče notranje izkoriščenosti prostora, ki je res fascinantna. Na 4,15 m dolžine udobno sedi štiričlanska družina, v prtljažniku, ki po uradnih podatkih sprejme za 445 l (prav toliko kot večji T-Roc!), pa je vsa krama za podaljšan vikend na morju ali v toplicah, vključno z resnim otroškim vozičkom. S tem, da sem pri nakladanju celo pozabil na »luknjo« pod dnom, kjer bi lahko bila (morala biti?) rezervna guma. Sem pa tudi pomaknil klop za dva ali tri cm naprej, kar je bilo ravno dovolj, da sem pridobil toliko dolžine v prtljažniku za lepo zlaganje vsega, kar je moralo iti vanj. Otroka se kljub temu nista stiskala in prav pomična klop se mi zdi za take primere izjemno dobrodošla lastnost. Škoda Kamiq, ki je sicer za približno deset cm daljši avto, je na primer nima. Pri T-Crossu je mogoče nivo prtljažnika tudi dvigniti, da nakladalnega roba skoraj ni, kljukici za nakupovalne vrečke sta dovolj veliki, žal pa ni luknje za prevoz daljših stvari. Golf, ki je (bil) cenovno podobno umeščen, jo lahko ima, pa tudi za razred večji avto je.

T-Cross namreč stoji na platformi MQB-A0, Volkswagnovi osnovi za avtomobile nižjega razreda. Ne da bi se pri taki dolžini avta kaj dosti poznale njene morebitne pomanjkljivosti. Vožnja je skoraj zabavna, ta mini »terenec« suvereno in lahkotno opravlja tako z ovinki kot z grbinami, pri tem pa je dokaj udoben, najbrž tudi zato, ker tokrat niso pretiravali ne z velikostjo koles ne s širino gum. Nekaj poskakovanja zaradi krajše medosne razdalje seveda je, vendar se to opazi redko. Občutek je malenkost bolj kombijevski kot v Škodinem Kamiqu, ki se mi zdi bližje klasični kombilimuzini (Scali). Znana litrska trivaljna motorizacija s 85 kW (115 »konji«) v navezi z ročnim šeststopenjskim menjalnikom je tudi tukaj najboljša izbira. Ta motor je samo na začetku, dokler vajeti ne prevzame turbina, nekoliko surov, potem pa prijetno in voljno teče, T-Cross pa je z njim sorazmerno poskočen in nikoli daje občutka podhranjenosti. Porabi okrog šestih litrov na sto km tudi nimam česa očitati.       

Volkswagen T-Cross
  • Oblika in izdelava
  • Infozabavna tehnologija
  • Asistenčni sistemi
  • Vozne lastnosti
  • Uporabnost
4
Naj kupim?
Kdor išče majhen avto z dokaj veliko prostora in malo večjo oddaljenostjo od tal, s T-Crossom dobi enega najboljših tovrstnih paketov na trgu. Sicer pa zna biti klasična kombilimuzina nižjega srednjega razreda še vedno boljša (in cenejša) izbira.

Razmišljanje o, recimo temu osnovni (tehnološki) opremljenosti, seveda zahteva nekaj pojasnil, kaj je avto premogel in česa ni. Imel je denimo radarski tempomat in samodejno ustavljanje, če zazna oviro, pa osempalčni zaslon na sredini armaturne plošče, toda brez navigacije, kamere (bila so tipala in grafična ponazoritev bližine oviri na zaslonu) in tudi zmožnosti prikaza telefonskih sistemov Android Auto ali Carplay. Pred voznikom so bili klasični merilniki s potovalnim računalnikom. Zato pa so svetili žarometi v tehnologiji LED, kar vsekakor pozdravljam, saj v primerjavi s halogenskimi predstavljajo skok v razsežnosti skoraj svetlobnih let, pa tudi glede na prve generacije svetečih diod svetijo bolje. Znotraj mi je všeč, da je ostala samostojna inštrumentna plošča za nastavljanje vsega v zvezi s temperaturo in prezračevanjem. Princip, da se to seli na zaslon, me ne navdušuje.

Brez omenjenih tehnoloških bonbončkov se da preživeti, o tem ni dvoma, a vseeno niso vsi samo za okras. Vsaj možnost Android Auta in Carplayja (App-Connect za 206 evrov) in kamero (asistenca Rear View, 255 evrov) bi zanesljivo naročil, brez njiju je zaslon popolnoma neizkoriščen, pa še uporabna dodatka sta. Skoraj vsi občasno potrebujemo navigacijo in če je ne moremo spraviti na zaslon v avtu, je treba nekam postaviti telefon (ali celo samostojno navigacijsko napravo, najbrž jo marsikdo še ima), na tistih osmih palcih površine pa istočasno gledamo veliko črnine s podatki o radijski postaji. Dovolj poceni (104 evre) se mi zdi tudi odlagalno mesto z brezžičnim polnilnikom za telefon in skoraj zagotovo bi si privoščil še odpiranje vrat in zagon s ključem v žepu (Keyless access, 340 evrov). O digitalnih merilnikih (aktivni informacijski zaslon, 363 evrov) bi razmislil, navigacijo (navigacijski sistem Discover Media, 514 evrov), digitalni radijski sprejemnik DAB+ (223 evrov) in zvočni sistem »Beats« (455 evrov) pa bi skoraj zagotovo izpustil. Če bi torej VW v najvišjo stopnje opreme dodal samo App Connect in kamero, bi s tem že zadostil potrebam in željam velike večine kupcev, o tem sem prepričan.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Še nekaj besed o notranjosti. Na pogled je prijetna in razgibana, na otip pa malo manj, še posebej okrasje na armaturni plošči in na vratih deluje dokaj ceneno, kot še v kakšnem drugem modelu iz istega koncerna (Kodiaq, itd). Spredaj je en priključek USB, potnikom zadaj sta na voljo dva, nimajo pa rež za prezračevanje, namesto njih je nekakšen bizaren predal ali luknja v voznikovem naslonu za roke. Volkswagen je doslej kar dosledno vgrajeval lučko nad senčnik, pa lepo se je prižgala, ko je sopotnica odprla ogledalce. Tokrat je varčeval in lučko odstranil. Podobno kot Ford pri Focusu in še kateri od proizvajalcev.

Testni avto se je po ceniku ustavil malo pod 21 tisočaki. Če bi mu dodal še tisto, kar sem omenil kot zelo zaželeno, bi se cena dvignila na največ 22 tisoč evrov, mogoče že s kovinsko barvo vred. S popusti je to na koncu avto za približno dvajset tisočakov. Ni malo, toda T-Cross tudi z velikostjo rahlo zavaja, saj je v resnici večji in uporabnejši, kot se kaže na prvi pogled.

Primerjava s Polom je zaradi izvora na mestu, toda to je drugačen, večnamenski avto, če lastnik seveda ima take potrebe. Kdor se pretežno vozi sam in mu višje sedenje ter lažje vstopanje in izstopanje nič ne pomeni, naj le izbere Pola (ali kakšnega drugega med običajnimi predstavniki nižjega razreda). T-Cross pa prinaša konkretno večji prtljažnik, večjo notranjo prilagodljivost (pomična klop!), možnost premagovanja malo zahtevnejših poti ali pa samo višjih robnikov, strešne nosilce in nekaj več barvitosti. Bolj smiselno mu je ob bok postaviti Golfa, ki je osnovan na večji platformi MQB in zato ponuja lepšo vožnjo in še prostornejšo kabino, res pa je njegov prtljažnik malo manjši. Zdaj je sedma generacija že malo v odhajanju, zato čisto neposredne cenovne primerjave niti ne morem narediti. In v tem vmesnem obdobju, dokler ne pripelje Golf 8, bo kdo povsem verjetno pristal pri T-Crossu. S to izbiro ne bo nič narobe, dobil bo prijeten in vsestranski avto, enega najboljših med sebi podobnimi.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja