Volkswagen ID. Buzz: Hipijevski spomini, drugačna sedanjost

Rojen sem v 70-tih letih prejšnjega stoletja, kar pomeni, da sem za današnje čase že star, a to niti ni tako slabo. Tako se namreč še dobro spomnim nemških turistov, ki so prihajali v takratno Jugoslavijo na morje, sem ter tja celo s kakšnim Volkswagnovim kombijem. Slednji so se po jadranski magistrali pomikali skoraj s hitrostjo polža, je bila to posledica podhranjenega motorja, nepoznavanja ceste, uživanja ob razgledih ali vožnje pod raznimi čudnimi substancami, nikoli ne bom izvedel. So pa večinoma imeli odtis golobjega krempeljca v krogu, čeprav se je meni zdel veliko bolj kulski A v krogu, saj lahko sklepate, praktično moje ime in priimek – kdo bi si mislil, da sem bil že takrat popularen.

Zdaj smo tisti, rojeni v 60-ih in 70-ih na vrhu »prehranjevalne verige,« drugače povedano, naj bi imeli zadosti denarja, in če Alzheimer še ni potrkal na naša vrata, spomine na mladost. Na Bullija, kot so takrat ljubkovalno rekli Volkswagnovemu Transporterju, ki se v klasični različici zdaj kot T7 imenuje Multivan, v električni pa so ga preimenovali v ID. Buzz. Od prvih računalniških risb (»renderjev«) do končnega modela smo večinoma zadrževali sapo, ali bo avto na koncu res tisto pravo ali bodo oblikovalci počepnili in naredili še en povprečen izdelek, ki bo poskušal zadovoljiti okuse preizkusnih skupin in menedžerjev. Na srečo, čeprav bi se dalo še malo bolj ekstravagantno, smo ostali pri prvi možnosti in lahko rečemo, uspelo jim je, vsaj kar se oblike tiče. Pogledate slike izpred pol stoletja, pogledate Buzza in zadovoljno prikimate, da, to je to. Bi avto še bolje izgledal z okroglimi lučmi? Zagotovo, a vprašanje, če bi še vedno pritegnil dovolj kupcev. Za retro sta več kot dovolj odločno odsekan in s tem krajši prednji del ter maska, ki z barvnimi kombinacijami spominja na Bullija. Spodnji del prednje maske kljub temu, da je moderno zasnovan, z režami za zrak in dokaj veliko odprtino za lidar še vedno spominja na stare čase, čeprav je zasnova v primerjavi s klasičnimi kovinskimi odbijači čisto druga.

Od »nosa« naprej je bolj kot ne že znano iz Multivana oz. Transporterja, vključno z zadnjim delom. Razlika med klasičnimi kombiji in Buzzom je v dolžini in številu sedežev. Prvi so za dodatnih 20 cm daljši in imajo možnost šestih ali sedmih sedežev, medtem ko je Buzz za zdaj na voljo le kot petsedežnik, a zato s prtljažnikom, ki meri spodobnih 1121 litrov (nismo sicer prepričani o univerzalni uporabnosti dvonivojske ureditve prostora). Podobno kot sicer v kombije je tudi tu potrebno malodane splezati v avto, a se nato oddolži s prostornostjo tako na prednjih kot na zadnjih sedežih. Sedenje je seveda kombijevsko, dokaj pokončno, sedeži so udobni, rahlo je zmotilo le to, da so bili v preizkusnem modelu ročno, ne električno nastavljivi. Prednja imata tudi ravno dovolj oprijema, da lahko Buzza poženemo čez ovinke, čeravno ni namenjen temu in se zna po kombijevsko nagniti, kar je pri visokem sedišču še močneje občutiti. Med prednjima sedežema je prostora za spodobno biljardno mizo, pod osrednjim zaslonom je skrito držalo za pijačo, brezžični polnilec za telefon pa se skriva pod volanskim obročem. Nismo čisto prepričani, če je to dobra ideja, a če telefon pozabimo v avtu, vsaj ni na vidnem mestu.

Voznikovo delovno mesto je preblisk iz preteklosti oziroma kopija ID.3.  Še vedno nesrečni mali zaslon pred voznikom ter volan z milijon tipkami (na dotik), a če vam je Volkswagnova logika blizu, se jih boste hitro navadili. Osrednji zaslon je spodobno velik, pod njim vrsta gumbov za lažje upravljanje, vse ostalo seveda preko zaslona. Na njem lahko teče tudi Android Auto, brezžično seveda, kljub temu najdete v notranjosti tako spredaj kot zadaj dovolj priključkov USB. Tako mimogrede, Buzz ima možnost V2L, po domače 230 V vtičnice, preko katere lahko polnite prenosnik, delovno orodje, električni žar, kuhalnik vode in še kaj bi se našlo. Čeprav je verjetno ne boste veliko uporabljali, je lahko taka vtičnica zelo dobrodošla med aktivnostmi v naravi ali rezerva, če v hiši zmanjka elektrike. Če odštejemo nekaj malenkosti, kot je že omenjeni zaslon pred voznikom ter ročno nastavljivi sedeži, je notranjost takšna, kot se od modernega vozila pričakuje, prav nič špartanska, z vsem udobjem, ki ga voznik pri tej ceni pričakuje. Škoda seveda še za klop v drugi vrsti, za kombijevsko naravnano vozilo se vendarle spodobijo posamični in odstranljivi sedeži.

Priznamo, rahlo nas je skrbela vožnja, saj je Buzz širok in dolg, da mase niti ne omenjamo. Pogonski del in baterija sta enaka, kot jo imajo ostali iz družine ID – motor s 150 kW na zadnji osi ter baterija z neto kapaciteto 77 kWh. To je dovolj, da skoraj 2,5 toni težko vozilo požene do 100 km/h v dobrih 10 sekundah in brez težav tudi naprej do najvišje hitrosti, omejene na 145 km/h. Na preizkusu, ki je bil še v času dokaj zimskih temperatur (te letos trajajo globoko v pomladni čas), smo imeli porabo okrog 25 kWh na 100 km, z malo lažjo nogo pa približno 22 kWh na 100 km, kar pomeni, da je v toplejših obdobjih doseg okoli 350 km dokaj realen podatek. Baterija poskrbi, da je masa lepo razporejena, skozi ovinke gre Buzz kot čisto normalen avto in asistenčni sistemi pomagajo, da zadek ne bo plesal po vozišču. Slednji na račun podatkov iz GPS-a in vgrajenega zemljevida nudijo še možnost za ustrezno zmanjšanje hitrosti tako skozi naselja kot ovinke. Tudi držanje avta med črtami je na nivoju, brez odbijanja od črte do črte. Na račun zadnjega pogona ima Buzz kljub dolžini 4,7 m obračalni krog dobrih 11 m. Seveda ga na račun velikosti ne boste spravili v vsako luknjo pred blokom, a boste vsaj lažje manevrirali v kakšni bolj zaparkirani soseski. V prihodnosti pride še izvedenka z večjo kapaciteto baterije ter dodatnim motorjem na prednji osi, nekako v stilu ID.5 GTX, prav tako podaljšana različica s 6 oziroma 7 sedeži, medtem ko je tovorna že na voljo.

Glavno vprašanje pri modelu ID.Buzz je, komu je avto sploh namenjen. Že osnovna cena s 65 tisoč evri ni ravno ljudska, z dvobarvno karoserijo (bodimo iskreni, enobarven izgubi večino svojega šarma in postane skorajda popolnoma nezanimiv), širšimi gumami, asistenčnimi sistemi ter dodatnim udobjem brez težav presežemo 85 tisočakov, tam nekje je bil tudi preizkusni primerek. Povsem električnih kombijev smo nekaj že spoznali, denimo tiste iz skupine Stellantis (Citroen e-Spacetourer, Opel Zafira-e Life, Peugeot e-Traveller) in Mercedes EQV, Fordov e-Transit je za zdaj zgolj tovorni, in čeprav so nekateri večji, cenejši ali imajo daljši doseg, še zdaleč ne premorejo čustvenega odziva, ki ga povzroči Buzz. Povedano bolj neposredno, so povsem običajni, dolgočasni kombiji. Ta razlikovalni vidik je pravzaprav glavni razlog za nakup Buzza. Ker je po eni strani drugačen, a po drugi tako zelo domač s spomini iz sedemdesetih.

Posodil: Špan

Tehnični podatki: