Volkswagen Golf 8: Digitalizacija prinaša spremembe, nikakor pa ne katastrofe
Matjaž Ropret 2. januarja 2021 ob 06:45

Iphone med avtomobili kljub začetku električne dobe, o čemer nas prepričuje sam Volkswagen, še naprej ostaja relevanten in pomemben. Tudi odnos javnosti do Golfa je še vedno, v petem desetletju obstoja, enak kot vedno in kot je tudi do Applovega telefona. Vedno dobiva dobre, morda celo najboljše ocene na testih, ima kup privržencev, ki se jim nikakor ne sliši, da bi izbrali karkoli drugega, a na drugi strani podobno število tistih, ki ga ne bi nikoli kupili, se jim zdi popolnoma precenjen in se ne morejo načuditi navdušenju nad tem izdelkom. V Volkswagnu so bili pri spremembah iz generacije v generacijo vedno konservativni in previdni, kar daje še dodatno strelivo drugi skupini. Toda v osmi reinkarnaciji so se snovalci in šefi odločili za dokaj radikalno (vsaj za njihove standarde) digitalizacijo notranjosti, s čimer bi lahko odtujili tudi koga iz prvega tabora. Pa je res tako »hudo«?

Začnimo vseeno z zunanjostjo. Vsaj v petvratni kombilimuzinski podobi osmi Golf ni kaj dosti drugačen od prejšnjih. Kar je seveda veljalo tudi za šesterico naslednikov prelomnega modela iz l. 1974 pred njim. Osnovne stanske linije so še vedno enake, predvsem debel stebriček C in dokaj kompaktne mere, zaradi česar so ga mnogi tekmeci in tudi »bratranci« znotraj koncerna prerasli. A se inženirji proti temu borijo s precej dobro izkoriščenostjo prostora, tako da Golf v tem pogledu kljub vsemu na zaostaja. Še najbolj opazna vizualna sprememba je spredaj, kjer so luči bistveno ožje in »maska« nižja, kar avto optično razširi, a po drugi strani se mi to sploščenje ne zdi najbolj posrečeno. Tudi nadaljevanje pasu iz luči v odbijač ter spodnji detajli pri zračnikih delujejo nekoliko na silo. Zadek je dokaj generičen, tudi tu pa so z lučmi poskušali ustvariti vtis, da je avto širši in bolj možat. Karavanski Variant je mogoče malce bolj drugačen, saj se zadnje steklo spušča že skoraj kupejevsko in naredi zanimiv vtis, vendar ga bo treba videti v živo, da se bom lahko dokončno odločil, če mi je to všeč ali ne. Na žalost zaradi razmer novinarske predstavitve v živo niso mogli izpeljati. Zlato rumena (malce že prehaja v zeleno) pa je tokrat, po nekaj letih premora, očitno znova nosilna barva. Nič narobe, bele, črne in srebrne smo že malo naveličani.

Notranjost pa je tisti del avta, ki so ga popolnoma spremenili. Večinoma na bolje, vsekakor so ga naredili vsaj za odtenek bolj zanimivega, ni pa vse skupaj brez napak. Najočitnejša sprememba je navidezni tridelni »kokpit«, ki obdaja voznika. Njegov osrednji del je zaslon za digitalne merilnike (ali karkoli si že uporabnik nastavi na tem ekranu), na desni je glavni zaslon infozabavnega sistema, skupaj z navideznimi tipkami za temperaturo in glasnost, rahlo obrnjen proti vozniku in oblikovno del enotnega instrumenta, kot je na levi podaljšek s tipkami (prav tako na dotik) za luči. Ne bi rekel, da je ta kabina kakšen oblikovni presežek, toda opisano delovno okolje in letvica pod njim ter zračniki, prijetno vkomponirani v dizajn po celotni širini – a prenizko, skoraj kot pri Octaviji – dajejo kar prijetno sliko za oči. Sredinski greben s prestavno ročico je manj izviren, na vratih in drugod je nekaj poskusov z vzorci in okrasno razsvetljavo razbiti monotonijo, kar večinoma uspeva, pa tudi prikriti nekatere nepričakovano poceni materiale, ki kljub temu rahlo kvarijo celotno podobno. V tem pogledu je Volkswagen v zadnjih letih naredil korak nazaj, a še zdaleč ni edini.

Seveda pa ni toliko sam dizajn tisti, ki razdvaja, temveč predvsem spremembe pri upravljanju, saj ni več klasičnih tipk in gumbov na sredini, pa tudi ne za žaromete. Veliko pripomb je mogoče prebrati v komentarjih na spletu, da zaradi tega avto zahteva preveč odmikanja pogleda s ceste na zaslon in da je vse skupaj nevarno. V resnici ni niti približno tako hudo. Še vedno so tu tipke, resda na dotik, ki ne dajejo povratnega odziva, za nastavljanje temperature. In med njimi še za prilagajanje glasnosti. To funkcionira čisto v redu. Za nastavljanje načina pihanja in ostalo je res treba v zaslonske izbirnike, kar se stori ali z izbiro na samem zaslonu ali, lažje, s pritiskom na eno od tipk pod njim (Clima). Kdor ima večinoma klimatizacijo nastavljeno na samodejni režim, se s tem niti ne bo kaj dosti ukvarjal, za preostalo manjšino pa je novi način res malce manj priročen od starega, ampak daleč od nevarnega in zaradi njega je kabina drugačna in bolj »prečiščena«, kar je vsaj trenutno moderno. Če ne bi živeli v Sloveniji, bi najbrž lahko marsikaj postorili z glasovnim upravljanjem in potem se sploh ne bi imeli nad čim pritoževati.

Voznik ima seveda večino pomembnih komand na dosegu palcev na obeh straneh volana. Edino, kar me je nekaj časa motilo, je bilo dejstvo, da je tudi v nastavljanje asistenčnih sistemov na sredinskem zaslonu treba s pritiskom tipke spodaj (Assist, poleg omenjene Clima). To si je preprosto treba vtisniti v podzavest, sicer v izbirnikih nemočno iščeš, kam za vraga so skrili ta meni. Podobno je s tipkama za hitro odrositev stekel, ki sta na levi, skupaj s pritiskali za žaromete. Pri upravljanju velja omeniti še prilagodljivi ohranjevalnik razdalje (tempomat), saj tipke zanj oz. za asistence na volanu niso povsem logične, toda ko ugotoviš, kdaj je v pripravljenosti in ga pustiš v tem stanju, ni več težav. Postavitev tipke za zagon avta na sredinsko konzolo namesto za volan pa je po mojem mnenju pravilna, ker običajno najprej daš avto v pravo prestavo, preden spelješ, zato bo roka v vsakem primeru tam, na prestavni ročici (ali gumbu, če je menjalnik samodejni). Sprememba od klasičnih tipk na »digitalno« upravljanje tako ne prinaša  katastrofe in pogrom nad njo je povsem odveč, a seveda je tudi daleč od podobne revolucije, kot jo je zaslon na dotik prinesel mobilnim telefonom. V avtu pač tipke ne omogočajo nobene druge zmožnosti in izkušnje, kot zgolj samo opravljanje svoje funkcije, zato je obsedenost razvojnih ekip s kopiranjem sveta pametnih telefonov rahlo smešna.

Digitalno voznikovo okolje seveda pozdravljam, ker definitivno deluje sodobno in tudi ponuja večjo prilagodljivost, saj si je prikaz mogoče v veliki meri ukrojiti po svojih željah. Sredinski zaslon z novim infozabavnim sistemom pri opremah Golf in Life meri dobrih osem palcev v diagonalo in to je dovolj, od opreme Style navzgor pa deset palcev, kar se sliši zelo fino, nisem pa prepričan, da večja površina kaj dosti doprinese, razen denimo večjega zemljevida med navigiranjem. Tudi uporabniški vmesnik poskuša malo spominjati na telefonske, s tipko »domov« oz. »ven« ter nekaterimi osnovnimi informacijami (ura, nastavitev temperature, obvestila, …) na levi strani. Naenkrat je lahko prikazana ena »aplikacija« ali pa dve, ena v večjem in druga v manjšem oknu, s še dvema bližnjicama za različne nastavitve zraven. In takih zaslonov, med katerimi se uporabnik pomika s potegom prsta v levo ali desno, je več. Princip je drugačen kot pri prejšnjih sistemih tega proizvajalca, razlikuje se tudi od tistih, ki jih uporabljajo novi modeli sestrskih znamk. Za moj okus je bolj logičen in pregleden, tudi grafično kar lep, čeravno ne najbolj inovativen. Voznikov zaslon se še bolj razlikuje od onih v A3, Leonu ali Octaviji. Vsaj po grafiki in obliki, ki je res nenavadna. Prikaz informacij je sicer podoben, kar pomeni, da niti tu ni idealen. Nekatere so na zaslonu ves čas, v spodnji vrstici, ne glede na izbrani izgled »merilnikov«, prav tako sta vedno prisotna kroga ali kvadrata z izbranima tematikama (navigacija, predvajalnik, …). Prijetno in moderno, kot pri večini pa bi se dalo zadevo povzdigniti še na višji nivo z nekaj več možnostmi prilagajanja in dodatnimi informacijami.

Volkswagen Golf 8
  • Oblika in izdelava
  • Infozabavna tehnologija
  • Asistenčni sistemi
  • Vozne lastnosti
  • Uporabnost
4.1

Naj kupim?

Golf je še naprej dobra izbira, čeravno ena dražjih (nepremijskih) v svojem razredu. Vendar bi se izognil kombinaciji najšibkejšega dizla in (ali dizlom nasploh) in ročnega menjalnika, ki enostavno ni dovolj uglajena.

Golf naj bi bil prinašalec novih tehnologij in tokrat smo jih lahko nekaj opazili, četudi smo vozili srednje opremljeno izvedbo. Priključka USB-C spredaj sicer nista več velika novost, a za novo generacijo je bilo kajpak pričakovano, da ju bo imela. Sem pa negativno presenečen, da zadaj sploh ni priključkov za polnjenje telefonov, hecno je tudi, da sta tam tipki za temperaturo še stare šole. Infozabava omogoča priključitev v internet, oddaljeni dostop prek aplikacije, sprejema druge naprave za svoj podatkovni tok in se jo bo menda dalo nadgrajevati brez obiska servisa. Avto ima vgrajen tudi modul z »pogovarjanje« z drugimi vozili in obcestnimi tablami (Car2x), s čimer bo dobival in sporočal nujne informacije, da bo mogoče pravočasno reagirati in se čemu izogniti, najsi bo potencialna nevarnost, gneča ali kaj drugega. Seveda pa tega še nismo mogli preizkusiti, saj so avti s to tehnologijo še izjemno redki, nepremične infrastrukture, ki bi vozilom kaj sporočala, pa v Sloveniji sploh še ni.

Ena od novosti s tega področja je prilagodljivi ohranjevalnik razdalje, ki ne gleda samo na vozilo spredaj, ampak uboga še znake za omejitev hitrosti. To je lahko v redu, saj kdaj morebiti prepreči kakšno nepotrebno hitro vožnjo ob spregledani omejitvi, lahko tudi kakšno kazen, a večino časa je vsaj na avtocesti in obvoznicah tudi nekoliko nadležno, zato predpostavljam, da bo marsikdo zadevo po hitrem postopku izključil. Sam »tempomat« sicer deluje zelo lepo in marsikdaj razbremeni voznika. Podobno kot pri Octaviji tudi tu pomoč za držanje avta na pravem »pasu« vztraja pri avtocestni vožnji povsem na sredini pasu. Na srečo pa takrat, ko s piskanjem začne opozarjati, da se je voznik preveč približal eni ali drugi črti, to počne bistveno tišje in manj zoprno kot v češki sestrični.

Golf, kot rečeno, ni med najdaljšimi predstavniki svojega razreda, zato je notranja prostornost presenetljivo dobra. Tudi zadaj ne zaostaja dosti za najboljšimi, prtljažnik pa je ostal enako velik kot v prejšnji generaciji. Ima sicer nekaj uporabnih trikov, kot sta možnost postavljanja predelnega dna poševno, kot pregrade, in uporabno velika luknja za prevažanje daljših stvari. Kljukici za vrečke sta lepo veliki, vendar postavljeni preveč v zadnji del odprtine, raje bi ju imel bolj spredaj. V vsakem primeru pa bo za družine z dvema ali tremi otroki prišel v poštev karavan. Pri čemer je sicer Golf eden od tistih modelov, kjer osnovna, kombilimuzinska oblika povsem prevladuje. Za Varianta se namreč odloči le petina kupcev in v podjetju Porsche Slovenija pričakujejo, da bo z novo generacijo to razmerje ostalo enako. Je pa karavan v prtljažniku pridobil nekaj litrov in zanimivo je, da je obdržal strešne sani, ki sprejmejo univerzalne prečke, medtem ko jih Octavia ni.

Ob vsem, kar ponuja v oblikovnem in tehnološkem pogledu, je še vedno pomembna sama vožnja. Prav v tem pogledu je bil Golf vedno v vrhu, saj je ponujal morda celo najboljšo kombinacijo dinamike in udobja v svojem (po sebi imenovanem) razredu. To se ni spremenilo, še vedno je zgled vsem ostalim. Noben od vidikov ni pretirano poudarjen, tako podvozje ni niti mehko niti trdo, ampak ravno pravšnje, da nikogar ne boli zadnjica tudi nikogar ne odnaša vstran. Za resnejše užitke sta še vedno boljši izbiri Leon (FR) ali Focus (ST-Line), ki pa sta, sploh slednji, precej bolj čvrsta in manj udobna. Golf je lahko zelo nevtralen in nezahteven, omogoča pa tudi nekaj vozniških radosti. Novi volan je primerne oblike za tako vožnjo, vseeno pa pretiranih čustev ta avto ne sproža. Ne v eno ne v drugo smer.

Motor v testnem primerku je bil znova dizel. Jasno, da bi raje preizkušal kaj bencinskega, po možnosti blago hibridnega, vendar ni bilo možnosti izbire. Po novem so dizli zgolj dvolitrski, testni pa je bil najšibkejši s 85 kW (115 KM). V kombinaciji z ročnim menjalnikom, ki je tudi edini možen s to izvedbo motorja, medtem ko imata močnejši zgolj samodejni menjalnik (DSG). Testirana kombinacija sicer izgleda cenovno zanimiva, a v praksi se ne obnese najbolje. V prvi in drugi prestavi je vse skupaj preveč nemirno in neuglajeno, da bi to hotel prenašati ves čas. Poraba je res izvrstna, lahko pod petimi litri, tudi zmogljivosti so solidne, toda vseeno se mi zdi bistveno boljša izbira bencinski 1.5 TSI. Tudi ta ima lahko dokaj nizko porabo, okrog šestih litrov na sto km, teče bistveno lepše v vseh prestavah in še cenejši je, tudi v močnejši različici s 110 kW. V kombinaciji s samodejnim menjalnikom pa je na voljo tudi kot blagi hibrid z malo baterijo, kar naj bi porabo še znižalo za nekaj dl in tudi malo pripomoglo k hitrejšemu in lepšemu pospeševanju.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Digitalna notranjost je zanimiva, mogoče celo malce nepričakovana sprememba. Poskrbi pa predvsem za drugačnost, zaradi tega avto ni bistveno boljši za uporabo, seveda pa tudi ni slabši, kot svarijo nekateri. Tako Golf navsezadnje ostaja enak, kot je vedno bil. Kompleten, dodelan izdelek z dobrimi ocenami na praktično vseh področjih in z zelo malo slabostmi, a še vedno predvsem za tiste, ki avto kupujejo racionalno in pri tem ne gledajo samo na nakupno ceno, ki seveda ni nizka, temveč na celoten obseg lastnosti. Čustvena izbira pa Golf še vedno ni.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja