Vprašanje, ki me je najbolj zaposlovalo med testom tega telefona in na katerega mi nihče ni znal prepričljivo odgovoriti. Kakšne barve sploh je??? Najbolj podobna je nekakšni zlati, vendar se pod različnimi koti in ob različni svetlobi tako spreminja, da bi lahko naštel še vsaj deset drugih opisov. Sicer pa me je begala tudi precejšnja neuravnoteženost izbranih sestavnih delov, ki ne naredijo slabe celote, a tudi ne tako zelo dobre, kot bi jo lahko.
Če izvzamem res izstopajočo in edinstveno barvo, Vivo X80 Lite nekoliko spominja na katerega od tekmecev, pri katerem so se oblikovalci prav tako zgledovali po izdelkih ameriške korporacije z obgrizenim jabolkom v logotipu. Stranski robovi so dokaj oglati, so pa vogali dovolj zaobljeni, da ne tiščijo v dlan. Redek pojav v l. 2023 je kapljičasta izboklina za selfijevski fotoaparat. Resda manj moti sliko, toda estetsko je samostojna luknjica lepša. Divje svetleče hrbtišče je stekleno, toda samo ohišje je plastično, s čimer sem se hitro sprijaznil. Občutek v rokah je povsem v redu, tudi velikost je zelo podobna kot pri neposrednih konkurentih (denimo Xiaomiju 12 Lite), le nekoliko debelejši in težji je Vivov adut na spodnjem delu srednjega cenovnega razreda. Nič se ne bi pritoževal nad malce tanjšim in lažjim ohišjem, še posebej z ozirom na zaslonsko diagonalo 6,44 palcev, ki ni med večjimi. Dovolj velika za moj okus, a zagotovo se bo našel kdo, ki bi rad večjo prikazno površino.
Zaslon z omenjeno »kapljico« je vrste OLED in zaradi tega lepo barvit in kontrasten, četudi z »zgolj« 8-bitnimi barvami, tudi na soncu dovolj dobro viden, edino pri kakšnem fotografiranju občasno sistem preveč zniža svetilnost, ko želi pravilno prikazati (samodejne) nastavitve, zaradi česar se motiv že kar slabo vidi. Telefon lahko osveževanje zaslona samodejno preklaplja med 60 in 90 Hz, kolikor znaša najvišja vrednost. Kdor prehaja s klasičnega 60-herčnega zaslona (in po možnosti LCD-ja), bo navdušen, kdor pa je že uporabljal kakšnega s 120 spremembami prikaza na sekundo, bo opazil za odtenek manj gladko pomikanje vsebine. Še posebej, ker preklapljanje občasno kar obdrži nižjo vrednost. Za najboljši učinek je tako najbolje izbrati kar konstantnih 90 Hz, zaradi tega trajanje baterije ne bo pretirano trpelo.
K dobremu zaslonu se podata spodobna stereo zvočnika za uživanje v vsebinah na Youtubu in drugih pretočnih storitvah. Toda X80 Lite ima en sam zvočnik za večpredstavnost, tistega spodaj, in še ta je med slabšimi, kar sem jih slišal v zadnjih nekaj letih. Res je glasen, toda njegov zvok je oster, rezek, cvileč. Brez pravih nizkih tonov in globine, neprijazen in težko poslušljiv. Slušalke ali zvočnik bluetooth so obvezna oprema pri uporabi tega telefona. Po drugi strani čitalnik prstnih odtisov v zaslonu ne razočara. Ni sicer tak kot pri modelu Pro, ki še naprej ostaja edinstven z ekstremno veliko površino zaznavanja, toda odklepanje je tudi tu dovolj hitro in zanesljivo.
Procesor Dimensity 900 je po zmogljivostih in energijski učinkovitosti nekje na ravni Snapdragona 778G in podobno omogoča konstantno delovanje na daljše proge brez opaznega zniževanja takta. Če na začetku nekoliko zaostaja, je lahko že po nekaj minutah igranja ali poganjanja zahtevnega programa izenačen s kakšnim dražjim telefonom, ki nima najboljšega hlajenja. Baterije je gladko dovolj za cel dan, lahko tudi za dva pri ne najbolj aktivni uporabi. Vendar sploh ni potrebe po tako dolgem čakanju na naslednje polnjenje, ker se s priloženim 44-vatnim napajalnikom telefon napolni dovolj hitro, tudi če se mudi. Običajno je dovolj že nekaj minut, tudi ob bolj izpranjeni pa nekaj več kot pol ure. Brezžičnega polnjenje Vivo X80 Lite ne ponuja, kot ga ne večina telefonov do 500 evrov. Pri količini pomnilnika so bili kar radodarni, saj je delovnega 8 GB in podatkovnega 256 GB, kar pomeni, da ga večina kupcev verjetno ne bo nikoli zapolnila. Vsekakor je lepo videti, da vse več telefonov prihaja v prodajo z 256 GB namesto prej običajnih 128 GB. Žal pa je menda bliskovni pomnilnik starejše generacije, kar se utegne poznati na hitrosti čez nekaj let. Tudi priključek USB podpira zgolj počasne hitrosti prenašanja datotek. Kompromisi torej na vsakem koraku.
Nič drugače ni pri fotografiji. Na hrbtišču so trije objektivi, med katerimi pa, podobno velja še za mnoge telefone, ni nobene prave povezave. Glavni s 64-milijonskim tipalom solidne površine, približno kakovostno optiko, zaslon F/1,8 in optičnim umirjanjem slike, tudi nudi ustrezno spodobne rezultate. Ostala dva, ultraširokokotni z majhnim, 8-milijonskim tipalom in zaslon f/2,2 je komajda zadovoljiv, medtem ko o je bližinskem (makro) s skromnim dvomilijonskim tipalom komaj vredno izgubljati besede. Njegove fotografije so tako barvno »sprane« in brez podrobnosti, da je bistveno boljša rešitev uporaba digitalne povečave (»zuma«) na glavnem objektivu.
Z glavnega objektiva prihajajo dovolj dobre fotografije za cenovni razred telefona, žal pa ga ne presegajo. V večini svetlobnih razmer, celo ponoči, so rezultati dobri ali najmanj solidni, z lepimi barvami in podrobnostmi, pravilno osvetlitvijo, dokaj dobro dinamiko. Fotoaparatu malce nagaja protisvetloba ali odbleski, tudi vijoličnih obrob okrog določenih predmetov v močnem soncu je nekoliko preveč, toda z večino fotografij bi bil tudi za osebno uporabo povsem zadovoljen. Digitalni dvakratni zum, ki ga fotografska aplikacija veselo ponuja, kot da bi telefon premogel namenski teleobjektiv, je prav tako uporaben, četudi sem kje drugje videl že naprednejše implementacije.
Problem ultra širokih fotografij ni zgolj v tem, da so optično bistveno slabše, še posebej proti robovom, kjer postanejo izrazito mehke in medle, temveč da je celoten izgled popolnoma drugačen. Dajejo nekakšno mračno, temačno vzdušje, sploh v primerjavi z dokaj svetlimi in prijaznimi z glavnega objektiva. Vendar ne samo osvetlitev, tudi barve so izrazito drugačne.
Presenečenje za ta razred je selfijevska kamera s 50-milijonskim tipalom, ki daje odlične rezultate, saj podrobnosti in dinamika prekašata večino konkurence. Tudi zmožnost sledenju oči za samodejno ostrenje redko vidimo za tako ceno, kot snemanje videa 4K s sprednjo kamero. S tem ima Vivo X80 Lite dobre nastavke za poceni vlogersko opremo.
Tudi glavna kamera na hrbtišču ni napačna za snemanje videa (prav tako 4K/30), bi si pa želel še nekaj piljenja, ker mislim, da nekaj potenciala ostaja neizkoriščenega. Video je načeloma lep, v dobri svetlobi ima precej podrobnosti, v slabši (dovolj je že oblačno vreme) so te nekoliko izgubijo, tudi umirjanje je v osnovi spodobno. Težave sta v tem, da umirjanje lepo deluje znotraj posameznih »odsekov«, občasno pa je med premikanjem mogoče zaznati manjši poskok. Poleg tega se pri hitrejših premikih aparata (t. i. švenkih) na račun mirne slike malce preveč zabrišejo podrobnosti in kamera prepogosto spreminja nastavitev beline, kar se odraža v spreminjanju svetlosti videa. V kolikor bi te nerodnosti v algoritmih nekoliko ukrotili, bi bil ta telefon tudi v snemanju videa z glavno kamero med boljšimi v svojem razredu.
Nad programsko opremo, ki ji rečejo Funtouch, sem podobno navdušen kot nad večino androidnih preoblek kitajskih proizvajalcev. Torej ne preveč. Vse po vrsti se mi zdijo preveč načičkane in večija jih uvaja spremembe samo zato, da je nekaj drugače, sam pa zgolj iščem, kje so določene nastavitve in funkcije, kakšne mi celo ne uspe najti. Vsemu se sicer da privaditi, bolj pomembno je, koliko časa bo Vivo zagotavljal posodobitve in varnostne popravke. Obljubljali so tri naslednje različice operacijskega sistema od tiste, s katero je telefon prišel v prodajo, in tri leta varnostnih popravkov, kar se zdi primerno glede na umeščenost izdelka v prodajni pahljači.
Moja glavna zamera do tega telefona je povezana z imenom, v čemer pa Vivo X80 Lite še zdaleč ni osamljen primerek. Naštejemo lahko ogromno »lahkih« izvedb (Lite), ki nimajo čisto nič skupnega s tistimi brez tega dodatka v nazivu, na katere se opirajo v upanju, da bodo za boljšo prodajo pretentale čim več kupcev. Dotični je povsem soliden predstavnik svojega cenovnega razreda z dokaj običajnim naborom dobrih plati in pomanjkljivosti, toda X80, ki ga v Sloveniji ne prodajajo, in X80 Pro, ki ga, sta nekaj popolnoma drugega. Mislim, da bi morali proizvajalci opustiti raztegovanje posamezne modelne linije od zgornjega do malodane spodnjega cenovnega razreda. Če pustimo to ob strani, je Vivo ponudil soliden izdelek, ki pa hkrati, kot še mnogi drugi, ne nastopa z ničemer zares izstopajočim.
Tehnični podatki:
Procesor | Mediatek Dimensity 900 |
Omrežja | GSM / HSPA / LTE / 5G |
Zaslon | 6,44-palčni OLED, osveževanje 90 Hz, ločljivost 1080 x 2404, HDR10+ |
Glavni objektiv | 64 MP, f/1,8, PDAF, OIS |
Ostali objektivi | 16 mm 8 MP, f/2,2; 2 MP, f/2,4 makro |
Sprednja kamera | 50 MP, f/2,0, AF |
Vmesniki | Wi-Fi 5, bluetooth 5.2, GPS/Galileo, USB 2.0 |
Biometrija | Čitalnik prstnih odtisov v zaslonu |
Operacijski sistem | Funtouch 12, temelječ na Androidu 12, nadgradnje na novejše različice |
Pomnilnik | 8 GB delovnega, 256 GB podatkovnega |
Baterija in polnjenje | 4500 mAh, žično polnjenje 44 W |
Material | Utrjeno steklo in plastika |
Mere in masa | 159,20 × 74,20 × 7,79 mm; 186 g |
HVALIMO:
- Soliden procesor, ki lahko dolgo drži zmogljivosti na enakem nivoju
- Dolgo trajanje baterije
- Za ta razred izvrstna selfijevska kamera
- Zanimivo ohišje (predvsem barva hrbtišča)
- Soliden zaslon OLED
GRAJAMO:
- Preostale kamere so bistveno slabše od glavne in s slednjo niso usklajene glede videza fotografij
- Obupen mono zvočnik
- Kapljičasta zareza v zaslonu ne deluje najbolj moderno
Vivo X80 Lite
- Oblika in izdelava
- Zaslon
- Fotoaparat
- Delovanje
- Programska oprema in dodatne funkcionalnosti
- Cena
Naj kupim?
Za približno 450 evrov, koliko stane Vivo X80 Lite, se že dobi nekaj dokaj naprednih telefonov. Kot pri vseh podobnih, bodo nekomu pozitivne plati zelo blizu, drugemu pa bo katera od pomanjkljivosti tako pomembna, da tega telefona ne bo pogledal niti na daleč. Moj prvi izbor v svojem razredu ne bi bil, toda kakšnih večjih zadržkov tudi nimam.
Brez komentarjev