Televizijski sprejemnik Neo je pred petimi leti povzročil precej razburjenja, ki se še do zdaj ni popolnoma poleglo. Od konca lanskega leta je edini, ki mu Telekom Slovenije daje »domovinsko pravico« za svoje naročnike, prejšnje, ki so bili v nekaterih gospodinjstvih še v funkciji, je upokojil. Vendar pa operater ne govori o napravi, temveč o platformi.
Telekom v Neu vidi precej več od zgolj sprejemnika. Pred njim so se res na področju televizije ukvarjali pretežno z napravami, in, roko na srce, z večino niso imeli ravno sreče. Zadnjih pet let govorijo o platformi, naboru, agregiranju, filtriranju, priporočanju vsebin, o glasovnem upravljanju, igrah in še čem. Sam »box« ni v ospredju, čeprav je seveda tista reč, ki vse skupaj omogoča. Pri tem je zanimivo, da že ves čas ostaja enak, vsaj na zunaj, pa tudi glede zmožnosti, priključkov in še česa. V vodilnem operaterju sicer posodabljajo in spreminjajo uporabniški vmesnik, s tem tudi koga na začetku ujezijo, kot pa pojasnjuje Luca Borzatta, direktor razvoja produktov in storitev, so ga večkrat že nadgradili po strojni plati. Natančneje, zamenjali so procesor, ki skrbi za delovanje sprejemnika, z novejšim in zmogljivejšim. Obstaja torej verjetnost, da je novejša naprava bolj odzivna od tiste, ki je v uporabi že celotnih pet let, kolikor časa jo operater ponuja naročnikom. Sogovornik sicer zatrjuje, da se trudijo na vseh, ne glede na starost, zagotavljati enako uporabniško izkušnjo. »Že v osnovi nismo uporabili najcenejše strojne opreme, temveč smo se odločili za višji srednji razred, zato je naprava še zdaj povsem sodobna. Upam si trditi, da bo enako veljalo tudi še naslednjih pet let in da glede tega prav nič ne zaostajamo za konkurenco, kvečjemu smo pred njo,« poudarja Borzatta.
Nisem imel priložnosti primerjati različnih revizij sprejemnikov, na Neu, ki sem ga preizkušal, pa sem bil s »hitrostjo« uporabniškega vmesnika zadovoljen. Morda preklapljanje kanalov ni najhitrejše, a treba se je zavedati, da gre za precejšen podatkovni tok, ki se mora vzpostaviti in mora tudi biti stabilen, zato predpomnjenje lahko traja kako sekundo.
Pri kakovosti slike je vedno veliko debat, celo sam Telekom še naprej vztraja pri določenih principih, ki jih bo morda sčasoma opustil, morda pa tudi ne. Sprejemnik Neo mora biti v domače omrežje povezan žično, da sploh dobiva sliko. Ima sicer tudi brezžični vmesnik (Wi-Fi), ki pa ga uporablja zgolj za oddajanje omrežja, da se nanj priklapljajo druge naprave. Operater namreč za živo sliko uporablja metodo multicast, nekakšno ustreznico širjenju signala prek oddajnikov v internetnem svetu, ki je strojno manj obremenjujoča, a hkrati zahteva natančno konfiguracijo omrežja. Po tej poti pride najboljša slika, tudi ob pogoju, da je internetna povezava optična ali prek omrežja 5G. In celotna omrežna pot mora biti žična. Če je denimo v Nea kabel speljan zgolj iz »podaljševalnika« za brezžično omrežje oz. ene od naprav za prepleteno omrežje (mesh), bo slika slabša. Podobno se lahko razlike opazijo pri ogledu za nazaj ali v aplikaciji Neo TV Lite, kajti tam gre seveda tok po metodi unicast (posamezen tok podatkov za posameznega uporabnika), kjer je transportna pot nepomembna, a hkrati so obremenitve omrežja in operaterjeve opreme večje, posledično pa bitni tok, vsaj za zdaj, nižji oz. se bolj prilagaja.
Če se še za trenutek zdržimo pri sami napravi, je ena zadev, ki že ves čas rahlo razdvajajo, daljinski upravljalnik. Telekom prilaga moderno različico z malo tipkami in poudarkom na glasovnem upravljanju, resda zelo dobre kvalitete (še posebej v primerjavi s kakšnimi cenenimi kitajskimi večpredstavnostnimi predvajalniki), da pa se dobiti tudi »klasičnega«, precej daljšega s celotnim naborom tipk. Sam bi verjetno ostal kar pri malem, me pa pri njem delno moti dvojna funkcija mnogih tipk. Vmesnik je resda inovativen in ko se mu gledalec privadi, lahko zelo intuitiven, toda do tja ga čaka nekaj učenja in zmotnega pritiskanja. Že ves čas želijo v Telekomu doseči odmik od klasičnega razmišljanja o seznamu televizijskih programov na vprašanje »Kaj bi zdaj gledal?« Zato glasovno upravljanje, priporočilni sistem, spoznavanje navad gledalca in vse ostalo, zaradi česar je Neo platforma, ne zgolj sprejemnik. Podobno počnejo tudi proizvajalci televizorjev, ki vsi po vrsti na domačem zaslonu nudijo vrstice s predlogi iz različnih pretočnikov. Na enak način predlaga vsebine tudi Neo, tako iz televizijskih programov kot iz različnih knjižnic. Če za to, da se odločimo, kaj bi gledali, kot so nedavno dejali na predstavitvi operacijskega sistem Titan OS, res porabimo tudi po deset minut na dan, je dober in uporaben tovrstni sistem še kako pomemben. Precej pa je odvisno od tega, kakšen je pogled gledalca. Nekateri se prepustijo tovrstnemu predlaganju, drugi vztrajajo ali vztrajamo pri nekoliko bolj staromodnem iskanju (in dodajanju na lastne sezname, itd).
Platforma vsebuje tudi igranje iger iz »oblaka«, torej prek omrežja. V ponudbi jih je že kar lepo število, blizu dvesto, večinoma pa gre za dokaj lahkotne in preproste naslove. Tudi Borzatta priznava, da so namenjene občasnim igralcem in družinski zabavi, za resne igričarje so druge naprave. Te igre so dobre za kratkočasenje in igranje po mojih izkušnjah tečejo dovolj zvezno, brez kakega vidnega zaostajanja, za kar pa Telekom še vedno priporoča optiko, čeprav je ne pogojuje več. V vsakem primeru je fino imeti dobro hitrost proti omrežju (»upload«), v nasprotnem primeru ukazi na krmilniku in dogajanje na zaslonu ne bodo dovolj sinhronizirani. Grafika HD je solidna, ni pa vrhunska, še posebej na kakem televizorju z diagonalo 165 cm ali večjo. Definitivno tudi priporočam uporabo krmilnika za Xbox (alternativno za PS4), ki je med podprtimi najbolj kvaliteten – ergonomski, s pravilno razporejenimi in odzivnimi tipkami, sprožilniki in paličicami in tudi trpežen. Vprašanje je potem zgolj, kdaj bodo otroci želeli »pravo stvar«.
Naslovna fotografija: DepositPhotos
Brez komentarjev