Električna dirkaška serija Formule E je nedavni na tretji dirki sezone, prvi od dveh zaporednih v Džedi, prvič v praksi preizkusila vmesno polnjenje bolidov. Potekalo je presenetljivo gladko in tudi omogočilo bolj zanimivo dirko kot je bila »klasična,« brez postankov naslednji dan.
Točenje goriva v dirkalnike med postanki je bolj ali manj stalnica v svetu motošporta. Formula 1 sicer tega že nekaj časa ne uporablja, marsikatera druga serija, še posebej tiste z daljšimi dirkami, pač. Tokrat pa smo videli polnjenje baterije s pomočjo super hitrih polnilnic. Vsak dirkač je namreč moral med dirko priti v bokse na polminutno pretakanje elektronov iz hranilnika v baterijo njegovega bolida. V teh 30 s so mu z močjo 600 kW pri enosmernem toku baterijo napolnili za deset odstotkov in pri tem pretočili 3,85 kWh energije. To je toliko, za kolikor pri običajnem režimu naša domača polnilnica napolni v eni uri! Seveda ni mogoče primerjati polnjenja z izmeničnim in enosmernim tokom, vendar tudi na ultra hitrih polnilnicah in z najbolj tehnološko naprednimi avtomobili do zdaj nisem videl dosti več kot 270 kW najviše moči, nekateri na kratko zmorejo čez 300 kW. Toda to je še vedno le polovica tega, kar je skupaj s tehnološkim partnerjem Fortscue Zero dosegla Formula E.
Uvedbo postanka s polnjenjem, imenujejo ga Pit Boost, so že večkrat prestavili, pred letošnjo sezono, ki se je začela decembra, pa so na testiranjih izvedli poskusno dirko z njim in zdaj tudi prvo pravo. Na vrsto pride lahko zgolj v vikendih, ko sta na urniku dve dirki v zaporednih dneh, naslednjič bo to verjetno maja v Monaku. Kljub nekaterim pomislekom in strahovom je vse potekalo brez težav, le pri enem od dirkačev so morali bolid »na novo zagnati« (resetirati), preden se je začel polniti. Tehnologija je delovala, nič ni zagorelo, pravzaprav je bilo v tem pogledu vse skupaj skoraj dolgočasno.
Pravilo sicer določajo, da je »okno« za te postanke med 60 in 40 odstotki napolnjenosti baterije pri posameznem tekmovalcu. Vsi se seveda ne morejo naenkrat odpraviti na polnjenje, tudi pri posameznem moštvu je bil lahko le eden od obeh v boksih. Omenjeno območje napolnjenosti so izbrali, da vmes že preteče nekaj dirke, in morajo vsi nekoliko razmišljati, kakšna taktika bi se jim najbolj obnesla, tudi v povezavi z »napadalnim načinom,« ki letos za skupno osem minut (2+6 ali 4+4) poveča moč dirkalnika s 300 na 350 kW ter vključi pogon na vsa štiri kolesa. Gre pa tudi za temperaturo baterije, saj mora biti dovolj ogreta za izjemno hitro prejemanje energije – ob konstantnem pospeševanju in močnem rekuperiranju se segreje brez dodatne pomoči –, hkrati pa se ne sme pregreti med polnjenjem. Tudi zato slednje ne traja dlje kot pol minute in bi pri taki moči verjetno težko.
Sami postanki so malenkostno premešali vrsti red, še največ mest je izgubil na začetku vodilni in tudi kasnejši zmagovalec dirke Max Günther, toda poskrbeli so za dvoje. Dodatna energija v baterijah je pomenila, da dirkačem ni bilo treba varčevati z njo in so lahko praktično ves čas zares dirkali, naslednji dan smo namreč videli veliko varčevalne vožnje in za končni vrstni red irelevantnega pridobivanja mest z napadalnim načinom. Kar bi verjetno lahko uredili s skrajšanjem dirke za krog ali dva pri enaki količini energije, ki je na dirkačem na voljo. Poleg tega je bilo zaradi intrige, kdaj bo kdo vzel prvi in potem drugi del napadalnega načina in kdaj bo šel v bokse, ter razporeditve vsega tega čez 45 minut, ves čas nekaj pomembnega dogajanja na stezi, medtem ko se lahko klasična dirka z vožnjo v gruči in varčevanjem z energijo razživi in postane konkretna šele nekaj krogov pred koncem.
Naslovna fotografija: Formula E
Brez komentarjev