V novem iMacu je komaj kaj računalnika in veliko zvočnega valovanja

Applovi prenosniki, namizni računalniki in tablice s procesorjem M1 so za zdaj vrhunec miniaturizacije in integracije zmogljive strojne opreme. Od nedavna je v prodaji novi 24-palčni iMac in v njem »računalnika« skorajda ni. Osnovna plošča zaseda komaj kaj več prostora kot zvočniki levo in desno od nje!

V znanem podjetju iFixit so razdrli namizni monitorski računalnik in bili najbolj presenečeni nad dvema velikima narebrenima kovinskima ploščama, ki zasedata najmanj polovico celotne površine ekstremno tanke naprave. Izkazalo se je, da so pravilno domnevali, čemu služita. Kot komori za ojačanje in izboljšanje zvoka. Da, marsikaj v iMacu je podrejeno slišni izkušnji. Za samim zaslonom so sicer še antene, bateriji (CR2016), kot ju imajo vsi osebni računalniki, da se ne izklopijo popolnoma, in na vrhu plošča z elektroniko za zaslon.

Tisto glavno je skoraj v celoti v »bradi«, torej delu, ki s sprednje strani deluje kot nepotreben rob na spodnji strani zaslona. Dejansko bi Apple lahko osnovno ploščo in vse ostalo predstavil za ekran, bi bila pa potem naprava debelejša in težje bi bilo izvesti rešitev z zvočniki, pa še priključke bi bilo treba speljati s kabli, tako pa so lahko bolj ali manj neposredno tam, kjer jih uporabnik vidi z zunanje strani.

Osnovna plošča pa je v primerjavi z večino namiznih računalnikov, pa tudi običajnih prenosnikov skoraj smešno majhna. Rdeče obarvana »polovica« čipa na spodnji fotografiji je tako opevani M1, ki poleg glavnega in grafičnega procesorja združuje še enoto za umetno inteligenco in varno »enklavo« za shranjevanje biometričnih in drugih občutljivih podatkov. Črna čipa zraven M1, na fotografiji obrobljena oranžno sta štirigigabajtna modula delovnega pomnilnika (skupaj torej 8 GB), ki sta za M1 v bistvu del sistema na čipu. Disk SSD, obrobljen rumeno, še ni povsem pripojen na sistem na čipu, a ima do tja hitro »povezavo« in je tudi prilotan na ploščo. Ter, zanimivo, razdeljen na obe strani plošč(ic)e. Na njej so še moduli za žično in brezžično omrežje, bluetooth, zvok in še nekaj drugega čipovja. Na vsaki strani plošče je ventilator, ki zrak usmerja ven (navzdol), kadar se sploh vklopi. Vemo namreč, da je M1 zmožen delovanja pod visokimi obremenitvami tudi brez aktivnega hlajenja. V Macbooku Air procesor pokriva zgolj kovinska ploščina, ki toploto prevzema nase in se na drugem delu (kjer ni več nad čipom) znova ohlaja (kadar se lahko).

Kot je najbrž že iz fotografij in opisa razvidno, ni mogoče zamenjati ničesar. Mnogi prenosniki iz drugega tabora imajo v zadnjem času znova disk na reži m.2, kar pomeni, da ga je mogoče zamenjati. Vmes je bilo obdobje prenosnikov z na osnovno ploščo spojenimi SSD-ji, še zdaj se kakšen najde, vendar so proizvajalci večinoma obrnili logiko in zdaj v določenih modelih najdemo tudi dve reži, eno zasedeno in drugo prosto. Pomnilnik je pri nekaterih, predvsem tanjših in lažjih, nezamenljiv, igričarski in še kakšni drugi prenosniki pa imajo skoraj po pravilu klasične reže (SO-DIMM), tako da je  tudi pomnilnik mogoče zamenjati ali nadgraditi (to je tudi glavni razlog za tako zasnovo). Včasih je zamenljiva še kartica za Wi-Fi. Applovo združevanje vsega na en kup ima prednost v izjemno hitri komunikaciji vseh teh enot in to se odraža v končnih, šokantno dobrih zmogljivostih naprav z M1. Slabost pa v tem, da je bolj ali manj celotna naprava za v smeti, ko (bognedaj) kaj od našteta odpove ali ko se bo denimo disk iztrošil, kar pa se morda ne bo zgodilo v času običajne življenjske dobe, denimo v desetih letih. PC-ji ta čas nekoliko zaostajajo v zmogljivostih in bodo verjetno še naslednja leta, vendar nič zato. Ponujajo namreč več možnosti za popravljanje in razširitve, niso še postali popolnoma podobni pametnih telefonom ali tablicam.

Tem je Apple računalnike iMac približal že pred leti, ko je uvedel zlepljeno ohišje. Čeprav ni bilo nikakršnih indicev, da bi bilo s klasičnimi vijaki kaj narobe. Estetika, pri kateri se nikjer ne vidi, da je stvar sestavljena skupaj, je pri tem podjetju še vedno v ospredju. Pa tudi oteževanje vpogledov v notranjost in morebitna (»nepooblaščena«) popravljanja. Tokratna nepotrebna poteza je tudi prestavitev napajalnika v zunanjo »opeko«. Da bi ga lahko »zapakirali« v samo napravo, bi jo kajpak morali odebeliti, kajti tuljav in kondenzatorjev pač ni mogoče sploščiti. Ker pa v kuhinji, kamor naj bi sodeč po Applovih oglasih postavili iMaca, tega gledamo tudi od strani, mora biti tanek in šik. Kakorkoli, v iFixit so mu za popravljivost dali oceno 2 (od 10).

Fotografije: iFixit, pod licenco Creative Commons BY-NC-SA.