Uporabniki električnih avtomobilov so za ponudnike polnilnic drugorazredni potrošniki
Matjaž Ropret 5. avgusta 2021 ob 06:18

Naj Petrol še tako govori, kako se želi preleviti iz naftnega v e-mobilnostnega ali kakršnega koli že ponudnika, je dovolj samo preveriti njegove lokacije (hitrih) polnilnic in način uporabe za ugotovitev, kakšno prioriteto to podjetje še vedno daje kupcem naftnih derivatov. A tudi ostali ponudniki polnilnic niso kaj dosti boljši, če sploh.

Zgornji primer slabo postavljene polnilnice je mogoče eden najbolj eklatantnih, a še zdaleč ni osamljen. Kar ne pripomore k popularizaciji e-mobilnosti v Sloveniji. Kot poglavitne ovire za nakup električnega avtomobila večina takoj za visoko nakupno ceno, majhnim dosegom (v primerjavi z bencinskimi in dizelskimi) in dolgotrajnim »točenjem« (znova v primerjavi s tem, česar smo navajeni pri bencinu in dizlu), navaja še nezadostno polnilno infrastrukturo in nezmožnost priklapljanja avta doma. Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) je analizirala stanje z javnimi polnilnicami ter plačevanjem in ugotovila, da težava še zdaleč ni zgolj v njihovem dokaj majhnem številu. Pogosto so tudi postavljene neprijazno do uporabnikov, kot tista zgornja v videu, ali na druge načine. Poleg tega je njihova uporaba vse dražja in vključuje stroške, ki nam jih pri točenju fosilnih goriv ni treba plačevati, saj naftni trgovci niti ne pomislijo, da bi potrošnikom lahko vsilili kaj podobnega kot pri elektriki.

Plačevanje polnjenja na javnih polnilnicah je nepregledno in slabo urejeno, trdijo v ZPS, in v tem se z njimi lahko samo strinjamo. Celo tisti, ki se zanimajo za električne avte, ali jih prodajajo, ne vedo, kakšne so cene na polnilnicah, kdo so ponudniki in kako se posameznik prijavi za uporabo. Za skoraj vse polnilnice, razen za tisto peščico, ki je še ostala brezplačnih, je treba imeti ali kartico ponudnika ali vsaj biti prijavljen v njegovi aplikaciji, kar pa je dražja možnost. Pomembna ponudnika sta v Sloveniji za zdaj dva. Že omenjeni Petrol in Elektro Ljubljana pod blagovno znamko Gremo na Elektriko. Potem je še Volkswagnov Moon, ki ima nekaj lastnih polnilnic pred prodajnimi saloni, omogoča pa tudi polnjenje na nekaterih lokacijah Gremo na elektriko, in pa mednarodna mreža super hitrih polnilnih postaj Ionity.

Za prva dva se je treba registrirati, kar ne uspe nujno v prvem poskusu, nato pa ne pri enem ne pri drugem ni dovolj jasno razloženo, kako naprej. Kako in zakaj naročiti kartico ali na kakšen način plačevati, če se na polnilnico prijavljate z aplikacijo na telefonu. Za plačilo pa je treba imeti kartico ali biti prijavljen v aplikaciji. »Tudi če električna polnilnica stoji v sklopu bencinskega servisa, plačilo s plačilno kartico ali celo gotovino ni mogoče,« opozarjajo v ZPS. Vendar to ni konec nepreglednosti. »Ponudniki brezsramno razlikujejo med uporabniki polnilnic. Pogosto zaračunavajo več tistim, ki uporabljajo kartico partnerskega ponudnika, lahko pa razlikujejo tudi med prijavljenimi ali začasnimi uporabniki (denimo v aplikaciji),« so kritični v Zvezi potrošnikov. Pri Gremo na elektriko je denimo za uporabnika s kartico pol evra začetne pristojbine, za onega z aplikacijo pa en evro. Tako v Sloveniji kot v tujini pa je lahko precej dražje, če ima potrošnik kartico, ki sicer omogoča polnjenje, a ni kartica ponudnika polnilne postaje. Nekaj časa že velja tudi dodatno zaračunavanje po treh urah »priklopljenosti«, kar je seveda za uporabnike lahko težava na določenih lokacij, kamor niso prišli samo prehodno, denimo na sprehod, kosilo ali krajše nakupovanje.

Nakar se lahko vrnemo na postavitev polnilnic. Pogosto jih je težko najti na parkirišču, ker niso dobro označene in ker so tudi na digitalnih zemljevidih njihove lokacije zelo približne. Težko se je znebiti občutka, da so zanje uporabili tistih nekaj kvadratnih metrov, ki so bili ravno prosti. Potem lahko le upamo, da polnilnico, sploh tako z vgrajenimi kabli in priključki, postavijo tako, da avto zapeljemo proti njej, ne vzporedno, in lahko avto priklopimo, ne glede na to, kje ima priključek.

V ZPS so pomislili še na to, zakaj polnilna mesta praviloma nimajo strehe. »V mestu bi bilo morda nenavadno, da bi polnilna mesta pokrivali, drugače pa je na namenskih prostorih, kot so bencinski servisi. Točilna mesta za bencin, dizel, LPG in CNG so skoraj vedno pokrita, prostor ob električnih polnilnicah pa je večinoma brez nadstreška. Ne gre le za udobje in zaščito pred padavinami, ampak tudi za optimizacijo polnjenja v času visokih temperatur. Vročina je namreč največji sovražnik akumulatorjev, zato bi bilo bolj primerno, da bi avtomobil med polnjenjem stal v senci, kar je še zlasti pomembno med hitrim ali ultrahitrim polnjenjem, med katerima se akumulator občutno ogreje.« Višje zunanje temperature kaj lahko povzročijo počasnejše polnjenje, še posebej, če bi hitrost polnilnic dodatno dvignili z zdajšnjih 50 kW (pri večini) na 100 kW ali več.

Tako v ZPS kot tudi ustvarjalci Tehnozvezdja smo prepričani, da je še veliko prostora za izboljšave in da so te precej nujne za povečanje priljubljenosti električnih avtomobilov.

Predlogi oz. zahteve evropskih potrošniških organizacij za izboljšave

(z našimi komentarji, kjer so potrebni)

– Vzpostavitev goste mreže javnih polnilnih postaj za električna vozila, ki bodo dostopne vsem potrošnikom pod enakimi pogoji.

Za zdaj pogosto ni problema dobiti proste »vtičnice«, a se nam je že zgodilo, da sta bili zasedeni obe – zelo redko jih je več na enem parkirišču. Domnevamo, da bi bilo ob bolj običajnem poletju z večjim navalom tujcem vsaj v turističnih krajih kar nekaj slabe volje.

– Obračun zgolj pretočene energije, morebitno časovno obračunavanje bi se lahko začelo šele po daljšem času in bi se moralo izkazovati kot nekakšna »parkirnina«

Predvsem »začetna pristojbina« je klasičen primer pavšalnega zneska v maniri telekomunikacijskih operaterjev, ki ga ponudniki zaračunavajo, ker ga lahko.

– Osnovna cena, ki bi morala biti enaka za vse potrošnike – način plačila ali celo prijave v sistem ne bi smel biti izgovor za drugačno zaračunavanje
– Ukinitev zaračunavanja dodatka »tujim« uporabnikom (iz tujine ali od drugega ponudnika) – kot nekakšen roaming, saj tega tudi na bencinskih servisih med točenjem bencina, dizla, LPG ali CNG ne plačujemo
– Potrošnik mora imeti možnost, da za pretočeno energijo plača z običajnimi plačilnimi karticami, dobrodošla bi bila tudi možnost sprejemanja gotovine.
Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Naši dodatni predlogi

– Nadgradnja polnilnic na vsaj 100 kW.

Večina hitrih polnilnic v Sloveniji omogoča polnjenje s 50 (priključek CCS) ali 43 kW (Chademo). Večino novih avtomobilov pa je mogoče polniti s 100 kW ali celo večjimi močmi. Kar torej ostaja neizkoriščeno in uporabniki na avtocestnih postajališčih vedrijo precej dlje, kot bi bilo treba.

– Rešitev problema dolgotrajnega (celodnevnega) parkiranja

Nekdo, ki se pripelje na morje, do izhodišča za v hribe, v živalski vrt ali v zabaviščni park (nekateri primeri veljajo za Slovenijo, drugi malo manj) in mora avto priključiti, da gre zvečer lahko nazaj domov, ima težavo. Po treh urah mu bodo začeli dodatno zaračunavati, pa tudi kdo drug bi še rad polnil. Zato mora vmes nekako priti nazaj do avta, ga odklopiti in nato še poiskati drug parkirni prostor zanj, ali pa bo plačal preveč in drugim odžiral možnost polnjenja. Naj bo rešitev uslužbenec, ki bo premikal avte (na zato rezervirana mesta), večje število polnilnic z manjšo močjo (denimo sedem kilovatov ali celo samo 3,6 kW) ali kaj drugega, jo bo v prihodnje treba najti.

– Integracija aplikacij na zaslon v avtomobilu

Aplikacije ponudnikov polnilnic bi morale nujno delovati znotraj platform Android Auto in Carplay, da bi lahko voznik neposredno na osrednjem zaslonu v avtu preveril lokacije in zasedenost ter si nastavil vodenje do cilja.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
3 komentarji
  • Zahteve/želje potrošniških organizacij? A mislijo, da je vsa infrastruktura kar pri roki? Takšne moči, ki si jih želijo nekateri, so pravljice za lahko noč. Samo totalni abervezniki lahko mislijo, da bo na eni pumpi hkrati na full točilo elektriko s takšnimi močmi. Niti v kakšni drugi državi to ne bo šlo. Kako boš takšne tokove speljal v neko vasico bogu za hrbtom, kjer je še za osnovno preskrbo z elektriko problem? Lahko je gledati povprečne obremenitve elektro omrežja. Ko boš pa med dopustom dobil hkrati nekaj desettisoč elektrikežejnih avtomobilov, bo pa štala.
    Pa čisto varnostno vprašanje, ko pada dež. Elektrika in voda se imata zelo rada. Vedno ne bo vse idealno.
    Kako bo izgledalo, ko boš prišel na pumpo s skoraj praznim akumulatorjem? Mudilo se ti bo. Pred teboj pa vrsta tebi podobnih. Se sploh kdo zaveda, koliko sporov bo zaradi tega. Domače vtičnice ne bodo rešile vsega. Še posebno ne tam, kjer le teh sploh ni. Ob blokih npr.

    • Potrošniki naj torej predpostavljajo, česa vsega se ne da izvesti, in morajo biti poslušno tiho ter s hvaležnostjo sprejemati, kar jim podjetja (in država) ponudijo?

  • Tekst avtorja je še kako na mestu, tarnanje o “infrastrukturi”, “priključni moči”, “obremenitvi” pa ne.

    Gre za kampanjo širjenja strahov, negotovosti in dvoma, ki jo sejejo zastarele industrije v zatonu, da si podaljšujejo življenje. Širjenje predsodkov pa ne bo preusmerilo napredka, škodilo bo zgolj tistim, ki bodo predsodkom nasedli.
    Elektrike je (lahko) dovolj, avtomobili pa jo celo pomagajo preSrazporejati. Seveda pa korporacije, ki so del problema (podnebnega, razvojnega, gopodarskega, ekološkega) niso pravi naslov za ponujanje rešitev.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja