Berlinskega sejma zabavne elektronike in gospodinjskih aparatov IFA letos ne bo. Vsaj ne v običajni obliki. Glede na odpovedi drugih jesenskih dogodkov smo odpoved pričakovali. Skrb za javno zdravje je bolj pomembna od dobička, zato je bilo bolj kot ne jasno, da do septembra nemške oblasti ne mislijo umakniti prepovedi dogodkov z več kot 5 tisoč udeleženci. Organizator Berlinski sejem pa še ni vrgel puške v koruzo, saj napoveduje organizacijo sejma čisto nove zasnove. Videli bomo, kaj imajo v mislih, vendar se bojim, da iz te moke ne bo prav okusnega kruha!
Zaton sejmom kličejo že od leta 2000, ko so začeli govoriti, da podjetja le teh v običajni obliki ne potrebujejo, saj kupce in stranke ceneje dosežejo preko interneta. Od tedaj je nekaj prej zelo obiskanih sejmov propadlo, vendar ne zaradi splošnega trenda zatona tovrstnih dogodkov, temveč zaradi nesposobnosti prilagajanja potrebam obiskovalcev in razstavljavcev. A ko je eden propadel, je poletel drug. CES ni model zadihati s polnimi pljuči, dokler je nekaj mescev prej vsa tehnološka srenja romala poslušat Billa Gatesa na Comdex, IFA pa se ni mogla dvigniti iz provincialnosti, dokler je tam gori na severu kraljeval Cebit. Kot je dejal Matjaž, so za nas iz majhnih držav obiski sejmov izrednega pomena, saj imamo le tam možnost stikov s pomembnimi ljudmi iz industrije, primemo v roke izdelek, ki na našem trgu morda nikdar ne bo na voljo, ter pridobimo širši pogled na dogajanje v tehnološki industriji. Tega nam ne morejo dati dogodki v organizaciji posameznih podjetij, ne branje tiskovnih sporočil in ogled izdelkov na spletu. Podobno je namreč kupovanju oblačil v spletnih trgovinah. Redko nam uspe in je kupljen izdelek kot ulit, večnima pa se nam niti približno ne poda tako, ko smo pričakovali, saj ga pred nakupom nismo mogli pomeriti.
Poskušali so že, vendar jim drug svet ni ravno uspel!
Ko je podjetje Linden Lab kmalu po prelomu tisočletja predstavilo navidezni svet »Second Life«, ni bilo treba dolgo čakati na ideje, kako bo spremenil tehnološko industrijo. Zasluži si naziv napredne spletne skupnosti, ne samo zaradi oblikovne zasnove, 3D-okolja, realističnih avatarjev in ugodne uporabniške izkušnje, temveč predvsem zato, ker je dejansko začel brisati meje med resničnim in navideznim svetom. Ima lastno gospodarstvo in lastno valuto, ki jo je moč menjati za povsem resnične ameriške dolarje, tako, da transakcije potekajo v obe smeri. Možni so nakup zemlje, gradnja objektov, podjetništvo ter praktično vse dejavnosti, ki jih sicer poznamo v resničnem življenju. V tem virtualnem svetu se srečujejo podjetja, ki so nastala v njem samem in izključno zaradi njega, kakor tudi povsem resnična podjetja iz našega vsakdanjika. Pred več kot desetimi leti je IBM v njem zgradil svoj otok, ter vsem, ki so bili pripravljeni poslušati, na dolgo in široka razlagal, kako je nasploh odlično orodje za prikaz izdelkov. Čakali smo, sprememb pa ni bilo.
Po dolgem času sem spet skočil vanj. Bolj kot navidezno gospodarsko okolje, ga uporabniki pojmujejo kot igro, prostor za zabavo in srečevanje. Se pa mi zdi, da so v ta namen bolj popularni Minecraftovi svetovi. Kljub napredku so težave namreč še vedno enake. Za kolikor toliko normalno uporabo potrebuješ hiter internet, ki ga večinoma imamo, ter zmogljiv računalnik s čim boljšo grafično kartico. Tega pa večina nima, ker je predrag. Na slabšem pa je obupno počasno že pri slabši ločljivosti, da greš raje takoj ven, kot da se sploh mučiš.
Navidezni sejmi?
Umetni svetovi so zelo obširni in univerzalni, zato so se kmalu začele pojavljati storitve navideznih sejmov. Podobne zasnove, kot so navidezni muzeji, ki so žal v teh časih postali edini način obiska, ker je večina pravih zaprtih. Nekateri bolj, drugi manj natančno digitalizirajo eksponate in prostor, težave pa so podobne kot pri navideznih svetovih. 3D-grafika zahteva zmogljivo in drago grafično kartico. Seveda bi bilo mogoče berlinsko sejmišče preoblikovati v digitalni svet, vanj postaviti digitalne razstavne paviljone, da bi se med njimi lahko sprehajali naši digitalni avatarji. Zahteva sicer veliko časa in cel kup programerjev ter grafičnih oblikovalcev, a je izvedljivo. Lahko nam zaračunajo obiska sejma, lahko nam omogočijo spletne klepete ter navidezni sejem opremijo z videom za nazornejši prikaz novih izdelkov. Ne morejo pa nam dati fizičnega občutka držanja izdelka v rokah in zagotoviti pristnega človeškega stika v pogovoru.
Cenejše bo lahko, vendar….
Obiska sejmov ni poceni. Moraš priti v kraj dogodka, si plačati bivanje, pa tudi vstopnino, ki v primeru uveljavljenih niti približno ni nizka, še dražji pa je za razstavljavce, stroški največjih lahko nanesejo tudi nekaj milijonov evrov. A kot kaže, se jim je splačalo. Če bi lahko navidezni sejmi ponudili njim in obiskovalcem enako vrednost, potem se danes ne bi pogovarjali o tem, kajti težave ne bi bilo. Navidezno bi sodelovali na kakšnem ali pa čakali na prvega naslednjega.
Bolj kot sejme pa trenutno pogrešam dovoljenje, da se povzpnem na katerega od manj obljudenih slovenskih vrhov. Še tega ne smem, kaj šele, da bi se odpeljal v smeri Berlina!
Inovativna zasnova, ki jo napovedujejo organizatorji sejma IFA, je na trhlih nogah. Razumljivo je, da iščejo načine, kako bi lahko letos vsaj nekaj zaslužili. Vprašanje pa je, ali so podjetja pripravljena plačati za navidezni sejem ali za kakšen drug način interakcije s potrošniki in poslovnimi partnerji, ko se zaradi razmer spoprijemajo s težavnimi na trgih. Že tako ali tako se je IFA zadnja leta soočala s težavami, saj so pomembnejša podjetja nove in širši javnosti najbolj zanimive izdelke predstavlja na svojih dogodkih v drugih terminih. So pa bila prisotna, pa tudi obiskovalcev se je trlo.
Nihče nima kristalne krogle, da bi lahko odgovoril na vprašanje, kaj bo s tehnološkimi sejmi, saj ne vemo, kdaj bodo omejitve sproščene in se bomo spet lahko prosto gibali, še manj, kdaj bo gospodarstvo na poti okrevanja. Nič ni gotovo, verjetno tudi prihodnji CES, pa čeprav je na vrsti šele januarja prihodnjega leta. Fizikalni moment vztrajnosti, nekateri so sodelovali, ker niso vedeli, kakšne težave bi imeli, če ne bi, drugi pa obiskali, ker je bilo fino za nekaj dni ubežati rutini življenja, je bil grobo prekinjen. Morda bodo podjetja ugotovila, da sejmov splošnega tipa sploh ne potrebujejo, saj jim bodo dovolj lastni dogodki. Prepričan pa sem, da to za nas iz majhnih držav nikakor ne bo dobro. Na sejme smo hodili in jih sami plačevali, ker so bili vsi tam in vsi na razpolago. Na dogodke podjetij pa ta povabijo in v Sloveniji to pomeni, da so hodili vedno eni in isti, drugi pa smo se morali zadovoljiti s spletnimi prenosi. Morda pa so ti prihodnost sporočanja o novih izdelkih in storitvah. Kdo bi vedel?
Brez komentarjev