Ogromno je v zadnjem času govora o samovozečih avtih in drugih oblikah umetne inteligence. Navsezadnje je nedavno Googlov računalniški program premagal najboljšega (človeškega) igralca miselne igre go. A vseeno primeri iz vsakdanjega življenja kažejo, kako daleč smo še do tega, da bodo naprave, ki jih uporabljamo, res pametne. Kaj šele, da bodo znale kaj početi povsem same, avtonomno.
Tak primer pripomočka, ki bi lahko in tudi moral biti sposoben »misliti«, je samodejni menjalnik. Tehnološko je že zelo izpopolnjen, zmožen bistveno hitrejšega pretikanja kot voznik z ročnim menjalnikom, in v večini sodobnih avtov z gladkim delovanjem, brez kakšnega cukanja in zaostajanja. Tudi kolikor toliko prilagodljiv in razumno ravnajoč, glede na početje voznika. A je vseeno daleč od tega, da bi znal predvidevati. Čeprav so nastavki tu. Denimo na ovinkasti hribovski cesti, kjer pred ovinkom običajno prestavimo v nižjo prestavo, da med vožnjo v ovinek obrati ne padejo na prenizko vrednost, da malce zavremo še s pomočjo motorja in da lahko potem iz ovinka pospešujemo. Avtomatika običajno, kljub temu, da se pred ovinkom nekoliko dotaknemo zavore ali vsaj spustimo plin, samozavestno vztraja v tretji ali četrti prestavi, in potem sredi ovinka, ko zmanjka navora, izvede t. i. kick down. Na hitro dve prestavni razmerji dol.
Ne samo na klancih, tudi na ravnini bi mu predvidevanje prišlo prav. Zamislite si izvoz z avtocestne bencinske črpalke. Najprej pospeševanje do približno 60 ali 80 km/h, nato za nekaj vožnje pri tej hitrosti, avtomatika meni, da je dosežena potovalna hitrost, in prestavi v najvišjo prestavo. Nakar sledi novo pospeševanje do avtocestne potovalne hitrosti (130+ km/h). Znova se avto znajde v zadregi, saj vozi v previsoki prestavi, da bi lahko hitro pospešil, sledi pa bolj ali manj nerodno ukrepanje. In po navadi veliko ropotanja, če avto nima ravno trilitrskega motorja s preobilico navora.
Tehnologija – podrobna karta v navigacijskem sistemu in podatki s sistema gps, kamera, tipala, pospeškomeri in žiroskopi – bi lahko povedala sistemu, po kakšni (strmi ali ravninski, ovinkasti ali ravni) cesti vozimo in kaj se bliža. Vendar take integracije informacij ni, menjalnik pa se lahko odloča samo na osnovi tega, kar se dogaja s hitrostjo in pedali za plin ter zavoro. Resne pameti in povezovanja tistega, kar je v osnovi na voljo, v neko smiselno, uporabno, napredno celoto torej tu ni. Kako potem lahko pričakujemo, da bo avto vozil sam? Ne zgolj tam, kjer ga bodo s kopico vnaprej zajetih podatkov dobro naučili, ampak povsod, v vsakršnih okoljih, razmerah, okoliščinah? Celo v Googlu so nedavno priznali, potem ko je na to opozorilo že več uveljavljenih avtomobilskih proizvajalcev, da pravih samovozečih avtov verjetno ne bo še desetletja.
Bomo še pred tem imeli robote, ki se bodo naučili prepoznati in pravilno zlagati in sortirati perilo? Pospravljati posodo? Posesati stanovanje, vključno z vsemi koti in pajčevinami pod stropom? Sestaviti smiseln nakupovalni seznam? Zdi se mi, da je prava umetna inteligenca kljub hitremu tehnološkemu napredku še vedno samo snov za znanstvenofantastične knjige, serije in filme. Zdaj pa imamo kvečjemu izjemno hitro premlevanje ogromnih količin podatkov, ker je na voljo že skoraj nepredstavljivo veliko računske moči, in izvrševanje sofisticiranih algoritmov.
Brez komentarjev