Ugodno polnjenje električnega avtomobila, ki naenkrat postane nepredstavljivo drago
Alan Orlič • 1. junija 2024 ob 11:15

Uporabniki električnih vozil se nemalokrat, še posebej na daljših poteh, srečujejo izzivom plačevanja polnjenja na javnih polnilnicah. Pred leti se je kot elegantna možnost uveljavila »univerzalna« kartica Shell Recharge, toda ponudnik je zdaj udaril uporabnike na izviren način. Z visokimi računi, na osnovi cen, »popravljenih« za nazaj.

Zdaj je v svetu ponudnikov polnilnic vendarle nekaj več povezovanja in gostovanja, a še kako leto ali dve nazaj ni bilo tako. Vozniki »klasičnih« vozil niso navajeni situacij, kot bi bila, če bi na (novi) bencinski črpalki pred točenjem goriva morali ali pridobiti kartico ponudnika, ki upravlja to črpalko, ali namestiti na telefon njegovo aplikacijo. V obeh primerih bi morati še vpisati vse podatke, določiti plačilno kartico in šele nato lahko napolniti rezervoar. Pozabiti bi morali na gotovino, je ne sprejemajo, kot tudi na plačilo neposredno s plačilno kartico. Šlo bi le z uporabo aplikacije ali njihove plačilne kartice.

Zaradi opisanega imajo uporabniki električnih vozil praviloma na domačem zaslonu telefona posebno mapo za aplikacije, namenjene polnjenju, in šop različnih kartic. Zgornja možganska telovadba je tudi eden od razlogov za negativno mnenje o električnih vozilih in vsem, kar je povezano z njimi. Doma (v Sloveniji) se da skoraj vse opraviti s peščico aplikacij oz. kartic, ko se peljemo v tujino, pa lahko ob vsakem priklopu avtomobila naletimo na drugega lokalnega ponudnika s svojimi zahtevami. Zaradi tega lažje razumemo Tesline uporabnike, zakaj tako hvalijo dotične avte in pri tem velikokrat poudarijo lastno polnilno infrastrukturo, ki jim lajša večino zgoraj opisanih težav. In zato se je kot dobra možnost izkazal ponudnik Shell Recharge, ki deluje znotraj naftnega konglomerata Shell, saj ima poleg lastne mreže polnilnic sklenjene dogovore za gostovanje z veliko ponudniki, vse do nedavnega pa je nudil tudi zelo ugodne cene. V Sloveniji sicer uradno ni na voljo, toda po »ovinkih« je (bilo) možno ustvariti uporabniški račun in pridobiti kartico.

Uporabniki so tudi zelo hitro so tudi ugotovili, da so cene polnjenja prek tega ponudnika ponekod celo nižje, kot jih ima izvirni (denimo Petrol). Shellova cena je bila takrat 12 c na kilovatno uro, medtem ko je imel ponudnik ceno 25 c na kWh za polnilnice z izmeničnim tokom. Pri taki razliki v ceni marsikdo ni prav veliko razmišljal in je raje uporabljal Shellovo aplikacijo oziroma kartico kot kartico osnovnega ponudnika. Ob tem Shell Recharge dolgo časa sploh ni izdajal računov, pri čemer je večina uporabnikov, s katerimi smo govorili, pričakovala, da bo storitve prej ali slej poravnala. Seveda po cenah, ki so v času polnjenj veljale v aplikaciji.

Toda pred malo več kot mesecem dni so doživeli šok, kajti Shell je spremenil način obračunavanja iz kilovatnih ur na minute polnjenja. To je pomenilo, da bi za enourno polnjenje z 11 kW (torej 11 kWh) namesto 1,30 evra, plačali 7,2 evra. Več kot petkratnik prvotno obljubljene cene. Poleg tega je ponudnik začel pošiljati račune za nazaj po novem ceniku. Kot so nam zaupali nekateri člani Društva za e-mobilnost Slovenije so prejeli tudi račune z zneski v višini 5.000 evrov. Kot smo še uspeli izvedeti, so se vsi pritožili in blokirali plačila računov, ki bi morali biti po starem obračunu nekajkrat nižji, vendar Shell vali krivdo na osnovnega ponudnika, s katerim uporabnik razen uporabe infrastrukture nima nič. Podobno, kot bi navidezni operater mobilne telefonije svoje naročnike za pritožbe napotil k tistemu operaterju, pri katerem gostuje v omrežju. Ob tem opomnimo, da sta tako evropska kot slovenska zakonodaja na strani potrošnika, ki ne more biti kriv za napačen cenik, obenem bi ga moral ponudnik takoj obvestiti o napaki, ne naknadno poslati računa z višjim zneskom.

Za odgovore smo se obrnili na slovensko podružnico podjetja Shell, ki sicer storitev e-mobilnosti še ne nudi. Potrdili so nam, da so z opisanimi primeri seznanjeni, vendar niso podali uradnega odgovora, saj da Shell Recharge posluje neodvisno od njih. Tako tudi sami čakajo na pojasnila.

Kot že nekaj časa opozarjamo tako mediji kot potrošniške organizacije, je zdajšnji način plačevanja polnjenja na javni infrastrukturi, ki v večini primerov zahteva posebno aplikacijo ali kartico določenega ponudnika, nezadosten in prezapleten, hkrati pa omogoča tovrstne zaplete, ker se plačilo v določenih primerih ne izvede takoj. Tudi sami smo večkrat imeli primere, da so polnilnice Ionity sprejele predavtorizacijo na plačilni kartici, ki je vnesena v aplikaciji, toda ponudnik plačila potem ni »odtrgal,« temveč je z nekajmesečnim zamikom poslal račun po elektronski pošti. Na srečo vsaj s pravilnimi zneski. Zato se mnogi zavzemajo za plačevanje z debetnimi in kreditnimi karticami. Na polnilnih postajah velikokrat tudi ni vidno napisana cena polnjenja (in njene variacije). Vse to prispeva k nezaupanju v javno polnilno infrastrukturo in e-mobilnost nasploh.

    Avtor Alan Orlič
    mm
    Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.
    Alan Orlič - prispevki
    3 komentarji

    Dodaj odgovor

    Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja