Ubijte 2020 – s kakšno drugo dokukomedijo
Matjaž Ropret 30. decembra 2020 ob 06:43

»Zakaj za vraga bi to želeli?« izpraševalcem na začetku »dokumentarca« vrne žogico Samuel L. Jackson, ko ga v vlogi novinarja poprosijo, naj podoživi dogajanje leta 2020. Na koncu uro in deset minut dolge oddaje Smrt letu 2020 (Death to 2020), od minulega vikenda dostopne na Netflixu, se podobno lahko sprašuje tudi gledalec. Solidnega odgovora mu ustvarjalci, sicer odgovorni za dobro sprejeto serijo Black Mirror, s precej kritičnim pogledom na sodobne družbene trende, ne dajo. Niti ne poskušajo iti dlje, kot nekatere ključne dogodke leta, ki bi ga marsikdo najraje čim prej pozabil, uporabiti za dokaj poceni štose.

Smrt letu 2020 je po angleško mockumentary. Izgleda kot resen dokumentarec, a se v Onionovskem slogu norčuje iz dogodkov, ki jih obravnava, in predvsem iz ljudi, ki v njih nastopajo in jih komentirajo. Čeprav ne gre tako daleč kot humoristični portal Onion, pa bi bilo veliko bolje, če bi. Dokukomedija. Narejena žanrsko in z vseh profesionalnih vidikov dovolj prepričljivo, da bi zlahka preslepila kakšen spletni portal s slabim občutkom za resničnost in satiro, in bi lahko (še posebej, če bi bila zadeva na Youtubu namesto na Netflixu) ugledali »nepreverjene« (lažne) novice, sklicujoče se na poudarke v oddaji, ali pa kakšno zgražanje nad »lažnim« poročanjem v njej. Tudi zasedba likov v dokumentarcu je zvezdniška, poleg omenjenega Jacksona so tu še Hugh Grant, Tracey Ullman, Lisa Kudrow, Diane Morgan, Leslie Jones in drugi, pa seveda pripovedovalec zgodbe Laurence Fishburne.

Začne se precej kronološko, s požari v Avstraliji, prvimi omembami novega koronavirusa, srečanjem Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu, podelitvijo Oskarjev, zaključevanjem Brexita, “odstopom” princa Harryja in njegove žene Meghan (zadevo, ki je pomembna samo zaradi lika kraljice v oddaji), a kasneje se zavzetost za vključitev večjega nabora dogodkov izgubi, saj poleg koronske more in gibanja BLM povsem prevlada spopad za ameriškega predsednika med 200-letnim izzivalcem in aktualnim nesposobnežem. Iz druge polovice leta tako ne dobimo skoraj ničesar drugega kot resničnosti šov Volitve, kot vse skupaj vidi »ena od petih najbolj povprečnih Zemljank« (prepričljivo jo igra Diane Morgan).

Hugh Grant kot britanski “zgodovinar” Tennyson Foss. Foto: Netflix

Ta »vsakdanja« Britanka, med karanteno primorana oblikovati razcepljene osebnosti, da sama sebi dela družbo, je ena od likov, ki naj bi v dokumentarec vnesli zabavo in mogoče tudi rahlo osvetlili trapaste trende v zadnjega obdobja. Smešnih dovtipov je skozi oddajo kar precej, kam v globino, kaj šele v kakšno kritiko ali iskanje izhoda iz te zdravstvene in mentalne more pa scenarij niti v enem trenutku ne gre. Tu so sicer poleg ciničnega novinarja in depresivne povprečnice še britanski zgodovinar (Hugh Grant), ki rad zamenja Igro prestolov ali Vojno zvezd za resničnost. Potem ameriška vsakdanja (»nogometna«) mama (Cristin Milioti), prikrito rasistična, požiralka »znanja« s Facebooka (in Youtuba, in Instagrama, in Googla, in …) in ob torkih preveč zasedena za aktivizem, saj ne sme zamuditi vaj na daljavo na svojem dragem sobnem kolesu (Pelotonu). Ena od najbolj smešnih je Lisa Kudrov v vlogi neuradne republikanske predstavnice za odnose z javnostmi, ki čez pet sekund ne prizna več pravkar izrečenega in ki na vsaki množični platformi širi mantro, da »so konservativna prepričanja utišana.« Tu so še tehnomilijarder (Kumail Nanjiani) z zakloniščem pod privatnim hribom na Novi Zelandiji in hladno računico, da tudi ob 20 odstotkih umrlih (zaradi korone) ostalih 80 odstotkov še toliko bolj potrebuje njegovo videokonferenčno storitev in bo zato profit boljši, »milenijski ustvarjalec vsebin« (Joe Keery), po novem Youtuber s posebno empatijo za temnopolte, saj se do dveh ponoči vozi po njihovih soseskah in jim po megafonu sporoča, kako je on pravzaprav eden od njih. In povsem od tega sveta odtujena britanska kraljica (Tracey Ullman), jezna in prezirljiva psihologinja (Leslie Jones), morda še najbolj realna od vseh, in pa znanstvenik (Samson Kayo), pri katerem res ni čisto jasno, ali naj bi bil resen pojasnjevalec virusa in cepiva, pa mu tega ne pustijo v celoti, ali bi moral tudi on imeti nekakšno subverzivno ali vsaj komično noto. Nasploh so nekateri liki malo shizofreni, saj v svojih komentarjih njihov karakter ni povsem konsistenten.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Težko je razbrati, v čem je res smisel tega »dokumentarca«. Obregne se ob odnos tehnoloških mogotcev ali monarhov do ljudstva, ob plehkost novodobnih spletnih zaslužkarjev, ob nesposobnost nekaterih najpomembnejših državnih voditeljev, na plano privleče določene najbolj prežvečene teorije zarote (Gates, cepivo in mikročipi), toda ničesar od tega ne razvija, ne postavi v kontekst in ne obsodi, predvsem pa večinoma vse skupaj relativizira in potegne v kvazi lahkotno norčavost. Niti ni zares dober pregled niti ne išče razlogov in odgovorov, zakaj je bilo leto tako »usrano«. Še manj pa da kakšno spodbudo za naprej, kajti ko bomo spet lahko šli v kafič, bomo spoznali nekoga, se vselili k njemu in kmalu vse skupaj obžalovali. Angleški humor, a vseeno bi si gledalci, če je bilo 2020. res tako zanič, za njegov konec zaslužili kaj bolj optimističnega. Če pa je bil namen res sesuti to letnico do konca, potem bi se spodobilo kaj bolj obešenjaškega in komično destruktivnega.

Kaj: Smrt letu 2020 (Death to 2020)

Kje: Netflix

Ocena: 2 (Je sicer zabaven, a glede na napovednik in uvodne minute precej bolj obeta in večina potenciala za kaj globjega od očitnih šal in igralskega talenta je ostala neizkoriščenega)

Priporočilo: Vsaj osnovno razumevanje sveta in odraslega besednjaka je nujno, a tudi tistim, ki so dovolj stari, ni nujno treba zapravljati ure in četrt za ta nedodelan »šov«.  

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
1 komentar
  • Pritegnila me je zvezdniška zasedba in prvih nekaj minut sem še imel občutek, da se bo vse skupaj razvilo v kaj zabavnega… pa je pravzaprav nekje vmes vse skupaj postalo precej dolgočasno. Korekten članek, ogleda ne odsvetujem vsekakor pa ni potrebe da ga uvrstite nekam visoko na “to do” listo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja