Državni zbor je včeraj v okviru 18. redne seje tega mandata z dvainsedemdesetimi glasovi za in nobenim proti sprejel spremembe in dopolnitve Zakona o javni rabi slovenščine. Po dvajsetih letih, odkar obstaja ta zakon, bo tako bolj konkretno in jasneje zapisano, katere digitalne storitve in elektronske naprave morajo nuditi slovenščino v svojih uporabniških vmesnikih z enako funkcionalnostjo kot pri drugih jezikih. Pravzaprav bo natančni seznam (kategorij) naprav bo morala posebna delovna skupina še določiti, nato pa ga potrditi vlada.
»Kadar gre za resnično pomembne stvari, kadar govorimo o slovenščini, o zaščiti njene javne rabe, smo enotni,« je še pred glasovanjem poudarila ministrica za kulturo Asta Vrečko. »Pomembno je, da po dvajsetih letih spreminjamo ta zakon, saj doslej ni naslavljal problemov in izzivov, ki jih prinaša digitalna družba. Vsaka prebivalka in prebivalec Republike Slovenije, vsak, katerega materni jezik je slovenščina, si zasluži in ima pravico, da uporablja storitve in naprave v svojem maternem jeziku,« je še izpostavila.
Prenovljeni zakon prinaša troje. Zapoveduje slovenščino za internetne storitve in za elektronske naprave, ki omogočajo dostop do teh storitev, ter jasno določa, kateri inšpektorat je pristojen za preverjanje spoštovanja zakona na katerem od področij, in tudi globe.
Z novim 11. členom, ki govori o slovenščini v digitalnem okolju, bo tako zapovedano, da morajo ponudniki »storitev informacijske družbe« in »posredniških storitev« svoje storitve in vsebine ponujati v slovenskem jeziku. Prevedeno iz zakonskih definicij to pomeni spletne storitve, storitve na daljavo, storitve gostovanja in predpomnjenja, spletne platforme in podobno. Še bolj poenostavljeno, kar je »na internetu« in je namenjeno slovenski javnosti, mora biti v slovenščini.
Novi 15.a člen je nato tisti, ki bo najbolj zanimiv in zaradi katerega so se v resnici na ministrstvu za kulturo tudi lotili spreminjanja zakona. Določa namreč, da morajo imeti operacijski sistemi in grafični ter govorni uporabniški vmesniki v napravah za dostop do storitev iz 11. člena in medijev, ki so naprodaj v Sloveniji, možnost izbire slovenščine in slovenske pisave, z enako funkcionalnostjo kot v drugih jezikih, ki so na voljo. Zaradi tega člena bodo morale tudi Applove naprave končno »znati« slovensko.
Člen sicer naprej določa, da konkretni seznam naprav ministrstvo skupaj s še nekaterimi institucijami (ministrstvi za gospodarstvo ter za informacijsko družbo, Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, trgovinsko zbornico, gospodarsko zbornico ter potrošniškimi organizacijami) šele oblikuje ter ga predloži vladi v potrditev. Pričakovati je, da bodo na tem seznamu osebni računalniki, tablice, telefoni, televizorji, avtomobili in televizijski predvajalniki (set-top boksi). Ne glede na to, kdaj bo vlada potrdila seznam, bodo imeli proizvajalci za slovenjenje operacijskih sistemov in grafičnih uporabniških vmesnikov časa leto in pol (18 mesecev) po začetku veljave zakona (kar se bo zgodilo 14 dni po objavi v Uradnem listu), za govorne uporabniške vmesnike pa dve leti in pol (30 mesecev). Prvi del torej še v mandatu te vlade, ki je zakon pripravila, drugega pa že pod naslednjo. Oblikovanje, sprejemanje in uveljavljanje zakonov vedno traja.
Za naprave, ki ne bodo nudile slovenščine, bodo lahko inšpekcijske službe odredile začasno prepoved prodaje, dokler proizvajalec (ali uvoznik) ne bo odpravil »neskladnosti z zakonom.«
Marsikdo bo verjetno razočaran, ker nova določila ne bodo veljala za ponudnike storitev pretočnega videa. Amazon Prime Video, Disney+ in Netflix, če omenim najbolj očitne tovrstne pretočnike, bodo še vedno lahko brez slovenskih podnapisov (in sinhronizacije ter izbirnikov v slovenščini), ki jih sicer ponujajo nekateri njihovi konkurenti (Apple TV+, HBO Max, Skyshowtime, Pickbox Now, Voyo). Vendar po pojasnilih ministrstva tega niso mogli vključiti v spremembe zakona, ker po evropski direktivi o avdiovizualnih medijskih storitvah za tovrstne storitve velja načelo države izvora. Konkretno za Netflix, ki ima evropski sedež v Amsterdamu, tako velja nizozemska zakonodaja. Ekipa ministrstva za kulturo se zavzema za lobiranje pri drugih manjših državah o spremembi direktive. Ali se lahko v zvezi s tem začne kaj premikati, se bo videlo šele po konstituiranju novega evropskega parlamenta in komisije letos jeseni. In če bi slučajno pobuda za spremembo direktive dobila zagon, bi se lahko česa konkretnega in za ponudnike zavezujočega nadejali nekje konec desetletja.
Brez komentarjev