Tri leta kasneje – Kje je Huawei brez »gugla«? (#video)
Matjaž Ropret 14. maja 2022 ob 06:45

Minila so tri leta, odkar je Huawei, tedaj drugi največji proizvajalec pametnih telefonov na svetu in za petami prvemu, ostal brez možnosti nameščanja polnega Googlovega Androida na svoje izdelke. Kakšna je situacija zdaj?

Večina je poročanje tiskovne agencije Reuters tistega prelomnega 19. maja 2019 najprej sprejela z nejevero in se resnosti situacije začela zavedati šele, ko so informacije potrdili še drugi viri. Ta dan je spodnesel noge kitajskemu podjetju Huawei, ki je bilo na poti, da se v letu ali dveh povzpne na tron, prehiti Samsung in postane prvi proizvajalec pametnih telefonih po tržnem deležu prodanih. Namesto tega se je pol leta po obelodanitvi ameriške blokade, ko so začeli v prodajo prihajati prvi telefoni »brez gugla«, začel dokaj hiter padec na komaj zaznavne odstotke. V tem času je bilo kar težko priporočati katerega od teh telefonov, čeprav so večinoma imeli določene adute, in tudi situacija z aplikacijami se je zlagoma popravila. Nikoli se ni dalo trditi, da bo zagotovo vse delovalo in da uporabnik ne bo zašel v take ali drugačne težave, pa naj bo zahteven in vešč iskanja različnih rešitev ali nekdo, ki ima na telefonu zgolj deset ali dvajset različnih aplikacij, hkrati pa za kaj več od nameščanja iz uradne tržnice potrebuje pomoč. Pa vendar zadnje tri mesece lahko za svoj primarni telefon uporabljam ravno Huaweija, konkretno model P50 Pocket, kar se mi je še lani zdelo pretežno nepredstavljivo.

Pred uveljavitvijo sankcij sem enega od modelov tega proizvajalca kot svoj glavni telefon uporabljal, če mi spomin še dobro služi, od jeseni 2017 do pomladi 2018. To je bil Mate 10 Pro, ki se je potem umaknil v sekundarno vlogo, nadomestil pa ga je Googlov Pixel 2 XL. Ob uveljavitvi sankcij je bil »v rotaciji« Mate 20 Pro, ni pa bil takrat moj primarni telefon, četudi je še do letos ostal zame najljubši Huawei, kar so jih izdelali. Ljubši od P30 Pro, favorita velike večine, ki se meni nikoli ni posebej prikupil. Zdel se mi je okoren in tedanja fotografska estetika kitajskega podjetja mi ni bila posebej blizu. Najbrž tudi zato, ker sem pretežno fotografiral s takrat precej bolj »naravnimi« Pixli (Po 2 XL je dokaj hitro prišla na vrsto trojka). Hecno je, da so v Huaweiju kasneje malo znižali intenzivnost ostrenja robov in navijanja barv, Google pa je šel ravno v nasprotno smer. Ravno P30 Pro je bil aktualen, ko so udarile sankcije, skupaj s cenejšim P30 so ga predstavili dva meseca prej v Parizu in je komaj dobro prišel v prodajo. Pomenil je vrhunec Huaweijevega razvoja in hkrati konec obdobja. Obdobja, ki ni trajalo zelo dolgo, ni izpolnilo vsega potenciala, zapustilo pa je nekaj klasik. Zaposleni v kitajskem podjetju bodo seveda zatrdili, da zadevo peljejo naprej in da so telefoni zdaj prav tako v samem vrhu, a vsi vemo, da vse skupaj ni enako. Ne samo zaradi programske opreme, ki je, to ni nič šokantnega, precejšen omejevalni faktor, tudi strojni del ni in ob vseh preprekah ne more biti tak, kot bi lahko bil v razmerah brez blokade, dirigirane iz Washingtona.

Očarala sta me »prepogljivčka«

V tem času je bilo nekaj res dobrih mobilnikov, najbolj se mi je seveda v spomin vtisnil Mate X2, doslej brez dvoma najbolj prepričljiv izdelek s prepogljivim zaslonom, ki pa ga v Evropi niti niso prodajali, zgolj kakšen vzorec so poslali sem, da smo si ga lahko novinarji ogledali. A tudi če bi bil naprodaj, bi verjetno stal najmanj 2500 evrov, zato nikoli ni obstaja resna možnost, da bi sploh poskusil to reč uporabljati kot svoj primarni telefon (ali pa kot mini tablico in mini prenosnik poleg nekega drugega telefona). P40 Pro je imel izjemno simpatičen hardver, toda ob prihodu na trg pomladi 2020, ravno v času prve karantene, je bila situacija s tržnico AppGallery in alternativnimi metodami za poganjanje določenih aplikacij (npr. Youtube ali Gmail, pa tudi mnogih drugih) še tako slaba, da ga nikoli nisem mogel zares uporabljati, dokler je bil aktualen. Zdaj bi ga lahko, vendar je zanj že nekoliko prepozno. Podobno velja za Mate 40 Pro, čeprav je prišel precej kasneje, a je tudi konkretno zamujal zaradi vseh težav s procesorji, in tako že ob prihodu ni bil več zares »nov«.   

V začetku tega leta sta prispela P50 Pro, ki bi prav tako moral biti na vrsti že vsaj lani poleti, če ne pomladi, in preklopni P50 Pocket. Prvi ponuja zelo perspektiven foto-video sklop, toda pritegnil me je drugi. Če odštejem nedosegljivega Mate X2, je prav P50 Pocket zame doslej najbolj dovršen telefon s prepogljivim zaslonom, tako med sebi podobnimi, ki se preklopijo z »običajne« velikosti telefona na nekaj, kar gre lažje v žep, kot med onimi, ki se iz (približno) standardne velikosti razprejo v majhno tablico. Večino razlogov, zakaj tako mislim, sem povzel že v testu. Takrat sem si ga tudi poskusil kar se da celovito nastaviti, nanj dobiti večino tistega, kar bi imel tudi na kakšnem drugem telefonu »z guglom«, ki bi ga uporabljal kot svojega primarnega, osebnega, če hočete. Mislim, da mi je to tudi kar dobro uspelo. So luknje tu in tam, denimo pri mobilnih bankah, aplikacijah za naprave pametnega doma (še kakšno, ki je nimam, bi lahko kje našel), določenih storitvah pretočnega videa (ki sicer delujejo, a prikazujejo zgolj sliko standardne razločljivosti) in seveda Googlovih storitvah, čeprav zdaj precej pomaga aplikacija Gspace, ki vzpostavi nekakšno navidezno okolje, v katerem je na voljo tudi Trgovina Play. Od storitev, ki kljub vsem trikom ne delujejo, najbolj pogrešam Android Auto, Family Link, Chromecast in sinhroniziranje napredka v igrah prek platforme Igre Google Play. Tudi aplikacije, ki temeljijo na pridobivanju podatkov iz Googlovih storitev, primer je Easy Park, ta namreč za določanje lokacije »kliče« Googlove Zemljevide, ne ponujajo polne funkcionalnosti. A večinoma delujejo, tako da večjih težav ni. Vseeno vse opisano pomeni, da čeprav lahko P50 Pocket uporabljam kot prvi telefon, s kartico SIM z mojo osebno številko v njem, in grem lahko marsikam zgolj z njim v žepu (drugače povedano, če grem od doma s samo enim telefonom, je to ta), to ne more biti moj edini telefon. Zraven za vse, kar tu ne deluje in dejansko potrebujem v svojem in družinskem življenju, moram imeti vsaj še enega s »polnim« Androidom. Več o teh izkušnjah in kako do aplikacij sem sicer povedal v videu.

Šele, ko ga ni več, se zaveš pomembnosti »nevidnega« softvera

Lahko bi povzel, da Huawei s svojo platformo po treh letih še ni povsem tam, kjer bi hotel in tudi moral biti. Tržnica AppGallery je vzletela precej počasi, nato je nekaj časa izgledalo, da se bo nabor aplikacij bistveno izboljšal, a je v zadnje pol leta ali celo letu vse skupaj znova precej zastalo. Banke in ponudniki mobilne televizije tudi niso edini, s katerimi se je treba pogovarjati, še mnoga precej slabo zastopana področja so (pametni dom, aplikacije za različne naprave, ki se povezujejo po bluetoothu, od ur do slušalk in športnih pripomočkov, klepetalne aplikacije, glasbene storitve, upravljalniki gesel, e-poštni programi, itd). Nujno bi morali odstraniti oglase, še posebej tiste ob vstopu v aplikacijo, in celotno okolje polepšati ter iz njega odstraniti večino »pofla«, ki je tam samo zato, da se lahko podjetje pohvali s številom aplikacij. Vmes je bilo še precej nepotrebnih odvračanj pozornosti z govorjenjem o »operacijskem sistemu« Harmony OS, medtem pa kakšnih alternativ omenjenim Googlovim storitvam, ki jih pogrešam, ni na vidiku. Vsaj nekaj podobnega za starševski nadzor, kot je Family Link ali Screen Time na Applovih napravah, bi pričakoval v Huaweijevem ekosistemu, ki je sicer hardversko močan, prav tako prenos napredka v igrah na drugo napravo. Z alternativo Android Autu in Carplayju, ki že obstaja, bi prav tako moralo iti hitreje, podjetje bi se že zdavnaj morali dogovarjati z vsemi v avtomobilski industriji. Enako s proizvajalci televizorjev in zvočnikov za protokol, ki bi omogočal pretakanje vsebin kot Airplay in Chromecast. Podobno kot nekoč pri Windows Phonu pogrešam tudi nekaj edinstvenega, posebnega, takega, česar pri konkurenci ni, kar bi lahko že samo po sebi koga pritegnilo.

Opisano je dober pokazatelj in le še ena potrditev, da je marsikdo lahko dober pri strojni opremi, malo pa je podjetij, ki res blestijo pri programski opremi. Čeprav se androidni proizvajalci že ves čas poskušajo razlikovati med seboj z bolj ali manj intenzivnimi (nadležnimi) preoblekami uporabniškega vmesnika, poudarjajo lastne storitve in sestavljajo svoje ekosisteme, je vendarle dejstvo, da se za skoraj vse pomembno naslanjajo na Google, ob izgubi storitev slednjega pa se pokaže vsa razsežnost tovrstne odvisnosti, tako pri ponudnikih izdelkov kot pri uporabnikih. Lahko je govoriti, »pa ne uporabljaj Googlovih aplikacij,« a prodajne številke in izkušnje marsikoga dokazujejo, da stvar ni tako preprosta. Ker tudi uporabniki, ki nis(m)o navezani na Gmail in ostale storitve velikega G, brez marsičesa njegovega, ali Applovega v drugem taboru, težko shajamo. Boleča resnica za Huawei (in še kakšnega proizvajalca) je, da bistveno težje kot brez telefonov te ali one znamke.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja