Televizorji OLED se bodo počasi cenili, a bodo še dolgo ostali premijski izdelki
Matjaž Ropret 26. januarja 2018 ob 10:24

Že nekaj časa nas navdušujejo televizorji vrste OLED (lani smo denimo preizkusili Philipsa POS9002 in Sonyja A1) in ves čas se nadejamo, da bodo zdaj zdaj postali cenovno dostopni. Res so se cene v kakšnih akcijah že spustile pod dva tisoč evrov, toda še vedno so bistveno nad tem, kar večina kupcev smatra za sprejemljiv znesek pri nakupu novega TV-ja. Zato pa je kar nekaj razlogov in v prihodnjih letih ne kaže, da bi te prepreke izginile. Le postopno povečevanje proizvodnih kapacitet in izboljševanje izkoristka pri izdelavi, pa tudi konkurenca med posameznimi znamkami, četudi vsi kupujejo panele pri istem viru, bodo te modele nekoliko pocenili.

Ena glavnih težav je v samo enem proizvajalcu in majhnih proizvodnih kapacitetah. LG ima sicer v gradnji dve novi tovarni. Prva, generacije 8,5, ki bo lahko izdelovala panele v velikosti 2200 x 2500 mm, bo stala v kitajskem Guangdžuju in naj bi z delom začela prihodnje leto. Druga, gen 10,5, pa bo v »domačem« južnokorejskem mestu Paju. V tej bodo s tekočih trakov lahko prihajale steklene površine v velikosti 2940 x 3370 mm, kar je 1,8-krat večja površina od te, ki jo zmorejo trenutne tovarne osme generacije. To bo omogočilo proizvodnjo 77-palčnih zaslonov v večjih serijah, a poleg tega morda še bolj pomembno novost. Panel bodo namreč lahko razdelili na več manjših 48-palčnih, kar bi televizorje OLED lahko potisnilo v bolj množičen segment trga. Zdaj je najmanjša diagonala 55 palcev. Vendar Paul Gray iz analitske hiše IHS Markit, ki proučuje trg televizorjev, napoveduje, da niti čez štiri leta OLED-i ne bodo izdelki za večino kupcev, temveč bodo ostali strogo premijski. Tudi takrat bo skupna letna količina še vedno manjša od desetih milijonov in bo tako pod petimi odstotki celotnega trga. Cene bodo zagotovo še padale, tudi zaradi boljšega izkoristka, sploh v novih tovarnah, zato se lahko nadejamo TV-jev z organskimi diodami za dobrega tisočaka, a to je še vedno zelo daleč od šeststotih evrov, kolikor je v Evropi za večino kupcev idealna cena novega televizorja.

Čemu se tega posla ne loti še kdo drug? Kot pravijo poznavalci predvsem zaradi dveh razlogov. LG-jevih patentov in enormne začetne investicije – denarne, tehnološke in časovne. Za razliko od zaslonov za telefone in tablice (torej z manjšimi diagonalami) ekrani OLED za televizorji niso pravi RGB. Ne uporabljajo diod različnih barv, ampak vse svetijo belo, čeznje pa je za ustvarjanje barv ustrezen filter. Tako implementacijo pa ima LG patentirano. Tudi če bi se kdo lotil svoje tehnologije in jo približno osvojil, za zdaj nihče, niti Kitajci, ni pripravljen, da bi iz tovarn dve leti večinoma dobival zdrobljeno steklo, preden bi dosegel ustrezen izkoristek. Pri LG-ju je bil začetni izmet približno 90-odstoten. Samsung je nekoč poskušal z zasloni vrste RGB, vendar je imel številne težave. Pestila ga je kratka življenjska doba predvsem modrih diod, slika se je prerada »zapekla« in tako naprej. Zato so obupali, zdaj pa za televizorje razvijajo druge tehnologije, od kvantnih pik do mikro LED, medtem ko se OLED-om ukvarjajo samo na telefonskem področju.

Huawei Mate 10 Pro s Samsungovim zaslonom OLED.

Zasloni za telefone dejansko imajo matriko RGB, vendar so med njimi in večjimi za televizorje nekatere pomembne razlike. Prva je manjša potreba po dolgotrajnosti. Telefone menjamo na dve do tri leta in modele z zasloni OLED, ki so večinoma dražji, povečini kupujejo navdušenci nad tehnologijo in premožnejši, ti pa so še posebej navajeni pogosteje kupovati nove. Televizor po večini ocen povprečno ostane v gospodinjstvu osem let. In v tem času tudi oddela precej več ur vsako leto. Vsako leto prikazuje sliko kakšnih dva tisoč ur. Če predpostavimo, da je pri telefonu, kjer je vzorec uporabe vključi-izključi-vključi-izključi, vsak dan zaslon aktiven nekje od dve do tri ure, je to pol manj letnih ur. Zato morajo biti televizorski ekrani na precej višji ravni. Tudi zaradi »uniformnosti«, slika mora biti povsod kar se da enaka. S tem bodo zagotovo pojavile težave pri tehnologiji mikro LED. In še ena posebnost telefonskih zaslonov je za televizorske nesprejemljiva. Imajo namreč diamantno ali t. i. pentile razporeditev posameznih diod. Pri zaslonih je vsaka pika (tak z ločljivostjo 4K jih ima vodoravno 3840, navpično pa 2160) sestavljena iz treh osnovnih barv – rdeče, zelene in modre. S tem, kako svetijo, in dodatnimi filtri, se dobi milijone »pravih« barv. Toda zasloni za telefone imajo barve razporejene v diamant, tako da je zgolj zelenih za vsako posamezno piko. Modrih in rdečih je pol manj, torej si po eno diodo teh dveh manj obstojnih barv delita dve piki. To pa v bistvu prepolovi ločljivost. Zato zaslon OLED s polno visoko ločljivostjo na telefonu v resnici ni Full HD, vendar inženirji izkoriščajo lastnost človeškega očesa, da ni tako občutljivo na modro barvo. Dokler ne bodo iznašli načina, kako izdelati rdeče in predvsem modre sveteče organske spojine, ki na dolgi rok ne bodo izgubljale svetilnosti, in bodo vse v velikih serijah imele enake lastnosti, se pri tej tehnologiji ne bo veliko spremenilo. Dajala bo zelo lepo in prijetno sliko, počasi se bo cenila, a ne bo postala množična, omejena pa bo tudi izbira velikosti tovrstnih televizorjev.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja