Tehnologiji, ki sta spremenili načine distribucije televizijskega signala
Marjan Kodelja 3. aprila 2020 ob 06:55

Kabelska televizija je starejša od interneta, ta pa je omogočil operaterjem telefonije, da v obstoječih (bakrenih) telefonskih omrežjih nudijo tudi storitev televizije. To je razlog, da imamo dva načina prenosa televizijskega signala preko »kabla«, nobeden pa ni toliko boljši, niti drugi toliko slabši, da bi eden prevladal.

Televizijski signal je neodvisno od prenosne poti digitalen in stisnjen s kodekom za stikanje podatkov MPEG-4. Brez stiskanja ne gre pri polni razločljivosti HD, kaj šele pri 4K, saj bi drugače zahtevane hitrosti prenosa posegle v »gigabitni« razred. Stisnjeni televizijski signal na viru je torej enak, pa če je distribuiran preko omrežja IP ali preko kabelskega omrežja. V obeh primerih operater iz strežnika signale televizijskih programov v svoji ponudbi na enkrat pošlje po omrežju proti uporabnikom. Jih v omrežje oddaja (multicast), kar pomeni, da so enaki za vse naročnike storitve za razliko od načina unicast, kjer strežnik odda vsakemu uporabniki posebej lasten signal (podatkovni tok). Primer slednjega je na primer storitev ogleda za nazaj, ki kajpada ne more delovati po načelu sočasnega oddajanja, saj je vsak unikaten v času. Tudi, če na primer več uporabnikov za nazaj gleda isto oddajo, še ne pomeni, da so jo vsi začeli gledati hkrati. V kabelskem omrežju, ki uporablja standard za prenos DVB-C, in v omrežjih IP najdemo oba načina distribucije, vendar so med njima tudi razlike. Kakšne so in kako vplivajo na druge storitve komunikacijskega paketa trojček, ki jih naročniki prav tako dobijo preko »kabla« in sočasno uporabljajo?

IPTV – do uporabnika le signal izbranega programa

Uporabnik je na omrežje operaterja priključen preko kabla do najbližje točke (centrale, vozlišča), do koder seže omrežje operaterja. Kabel do uporabnika je lahko optičen, v tem primeru ni nobenih težav glede najvišjih hitrosti podatkov, ali bakreni (tehnologije xDSL), kjer je dosegljiva hitrost odvisna od tehnologije, ki je na voljo (ADSL, VDLS, VDSL2) in dolžine (razdalje med uporabnikom in centralo operaterja). Znotraj omrežja, ki je razvejeno po celi državi, televizijske signale operater oddaja po načelu »multicast«. Na krajni točki njegovega omrežja, kjer se začne kabel do uporabnika, pa oprema operaterjev izlušči signal tistega, ki ga uporabnik želi. Če želi gledati prvi program televizije Slovenije, dobiva samo ta signal, ko preklopi recimo na Kanal A, pa digitalni sprejemnik pošlje zahtevo, da iz omrežja operaterja začne pritekati ta signal. Postopek se ponavlja vedno, ko preklapljate med programi.

Dokler ima uporabnik optični kabel, princip delovanja ne povzroča ozkih grl, tudi če sočasno gleda televizijske programe na več sprejemnikih, saj pasovna širina (največja možna hitrost prenosa podatkov) prekaša vse potrebe. Drugače pa je z bakrenim kablom in tehnologijami xDSL. Vzemimo primer, da je najvišja dosegljiva hitrost zaradi dolžine kabla 15 Mb/s v smeri k uporabniku, ter da televizijski signal potrebuje 5 Mb/s. V tem primeru za dostop do interneta ostane stalnih 10 Mb/s, kar je minimalna hitrost, ki jo še priporočamo. Kaj pa pa, če je najvišja hitrost 10 Mb/s? Tudi v tem primeru je hitrost dostopa do interneta še vedno lahko 10 Mb/s, vendar samo dokler je televizor ugasnjen. Ko ga prižgete televizijski signal porabi 5 Mb/s, zato za internet ostane samo še 5 Mb/s. V tem primeru televizijska storitev vpliva na kakovost (oziroma hitrost) storitve dostopa do interneta. Tretja storitev, telefonija, ne zahteva velike hitrosti, poredko jo uporabljate, zato jo lahko zanemarimo. Koliko internetna storitev moti televizijsko je odvisno od najvišje hitrosti, ki je pri uporabniku mogoča, vsekakor pa so storitve med seboj mnogo bolj povezane in bolj vplivajo ena na drugo, kot v kabelskem omrežju.

Kabelska televizija – na kablu vedno čisto vsi programi

Hibridna kabelska omrežja HFC (Hybrid Fiber-Coax) so večinoma sestavljena tako, da imamo center, od katerega potekajo optične povezave do večjih naselij oziroma vozlišč, od tu naprej do uporabnika pa povezave potekajo prek koaksialnih kablov. Tega si sicer lahko deli več zaporedno priključenih uporabnikov, a če jih ni preveč, potem kakovost storitev ne trpi, če pa jih je preveč, potem se lahko to pozna v nižji hitrosti dostopa v internet, saj si več uporabnikov deli najvišjo hitrost, ki je na voljo. Koaksialni kabel ima širšo pasovno širino (najvišjo hitrost prenosa podatkov) kot bakreni, zato tu stvari potekaj drugače. Pasovna širina je razdeljena v bloke (frekvenčna območja), ti pa so namenjeni različnim storitvam. Eni nosijo televizijske programe, drugi radijske, tretji pa so namenjeni dostopu v internet. Storitve so shranjene v blokih in se med seboj ne motijo – nimajo nikakršnega vpliva ena na drugo, posledica tega pa je, da so na kablu sočasno pri uporabnikih vsi programi. Od roba omrežja operaterja pa do sprejemnika v televizorju ne prihaja le signal enega programa linearne televizije, temveč so mu sočasno na voljo vsi.

V bloke pa je stisnjen tudi dostop do interneta, kar za seboj prinese drugačne težave. Zanj ni na voljo vsa pasovna širina koaksialnega kabla, s tem pa je omejena tudi največja hitrost, ki jo določa operater. Ker pa je njegova želja, da so hitrosti do uporabnika čim večje, dodeli prenosu podatkov v nasprotno smer manj blokov, zato je asimetrija hitrosti v kabelskih omrežjih običajno višja. Bloki za storitve so določeni in stalni, zato ni možnosti, da bi na primer za dostop do interneta imeli na voljo večje hitrosti, ko je televizor ugasnjen. Enako tudi vklop enega ali več televizorjev ne vpliva na hitrost dostopa v internet.

Dejal sem, da gledanje televizije v kabelskem omrežju ne moti hitrosti dostopa v internet, kar ni čisto res. Storitev ogleda za nazaj gre namreč preko internetnega dela, zelo podobno, kot se pretaka signal pri televiziji IP (unicast). V tem primeru pa se celotni podatkovni tok te storitve zažre v storitev dostopa v internet in na neki način zniža hitrost, ki je na voljo za druge internetne storitve.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Ko govorimo o nosilcih, preko katerih dobivamo moderne storitve elektronskih komunikacij, jih vedno razvrščam takole. Najboljša je optična povezava, ker optični kabel omogoča največje hitrosti in je zatorej pripravljen tudi za potrebe v prihodnosti, ko bomo morda hoteli tudi doma gigabitne hitrosti. Sledi koaksialni kabel. Pa ne zato, ker so vsi televizijski programi na njem sočasno, padla pa je tudi prednost, da ne potrebujemo dodatnega sprejemnika, saj DVB-C zna sprejemati vsak televizor. Zaradi ogleda za nazaj namreč potrebujejo dodatni sprejemnik. Glavna prednost koaksialnega kabla je v tem, da je robustnejši in zato omogoča hitrejšo povezavo. Šele na koncu pa pride na vrsto bakren telefonski kabel.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
11 komentarjev
  • Seveda pa to nista edina načina distribucije televizijskega signala.
    Tu sta še distribucija signala preko antene in preko satelita.
    Zakaj si ju “pozabil” veš le ti.
    Sta pa ta načina distribucije zastonj, kar je še zelo pomembno sploh v teh časih.
    Da ne govorimo še o tem, da si pri teh dveh distribucijah uporabnik sam odloča kaj bo lahko gledal.
    Ni odvisen od operaterjev in še od koga drugega.
    Ne smemo pa pozabiti še izobraževalnega učinka.
    Ker na tujih TV programih ni podnapisov, se še lahko naučiš oz. poglobiš znanje tujega jezika.
    Torej združiš prijetno s koristnim.

    • Nihče ni ničesar pozabil. Govora je o načinih, ki prinesla velike spremembe. Anteno in satelit smo poznali že prej. Izhodišče pa je bilo tudi to, da še enkrat razložimo, v čem je (glede poti signala) razlika, če gledamo TV v živo ali z zamikom.

          • “Realnost” kreirajo operaterji svojo cenovno politiko za storitve, ki jih ponujajo.

          • Sicer pa je razumljivo, če ne poznaš drugih tehnologij in kaj te le ponujajo je jasno, da ne moreš o tem pisati.

          • Vaše prepričevanje je približno podobno, kot če bi mi pisali, kako sta elektrika in gorivne celice spremenila avtomobilizem, vi pa bi nas spraševali, čemu ne pišemo še o bencinu in dizlu. Naslov članka je bil jasen: Tehnologiji, ki sta SPREMENILI načine distribucije televizijskega signala. Ne Tehnologije distribucije televizijskega signala ali Razlike med tehnologijami televizijskega signala. In, še enkrat, namen je bil predvsem pojasniti, kako se pri teh dveh načinih distribucije ločita televizijski in internetni signal ter koliko vplivata eden na drugega.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja