Tehnologija je za omejevanje otrokove »potrošnje« tehnologije pretežno neuporabna
Matjaž Ropret 7. novembra 2022 ob 06:22

Verjetno je marsikdo od staršev kmalu po tistem, ko so otroci iz plenic, soočen z dilemo, kako jim vsaj malo omejiti uporabo zaslonov. Pričakovali bi, da bodo digitalne zapornice, kot je Googlov Family Link, vsaj približno v pomoč, a so večino časa bolj »blažev žegen«, ali pa niti to ne.

Vsak oče ali mati ima seveda svoje mnenje o tem, koliko časa na dan lahko njegovi otroci »visijo« na telefonu, gledajo televizijo ali tablico, morda uporabljajo še osebni računalnik (če to kdo od mladih še počne). Nekateri prav z zasloni rešujejo otroško sitnost ali tem napravam prepuščajo vlogo varušk. Prav tako se ne moremo pretvarjati, da mi nismo po cele popoldneve ali večere igrali iger, četudi nam je bil na voljo samo PC ali kakšen od hišnih računalnikov (npr. mavrica ali komodorc). Kljub temu sem prepričan, da je določene meje treba postavljati, sicer trpi vse ostalo v otrokovem (šolarjevem) vsakdanu in elektronske naprave ga vse bolj prevzemajo.

Težava je v tem, da imajo prav vse aplikacije oz. storitve za starševski nadzor omejitve in »luknje«, da nobena ne zajema vseh ali vsaj večine naprav in da poleg tega lahko hitro postanejo še drage. Omenjeni Family Link obljublja dober in uporaben nabor možnosti za nastavljanje urnikov in skupnega dovoljenega časa, ki ga lahko otrok prebije na telefonu, in še nekaj drugih možnosti (blokiranje posameznih vrste vsebin oz. celo konkretnih spletnih strani ali aplikacij, nastavitve, ali naj se aplikacije štejejo v kvoto ali ne, itd) a kaj, ko zajema zgolj androidne naprave in chromebooke, ne omogoča nastavljanja časov za vsako napravo posebej, preprosto vsaki napravi dodeli toliko, kot nastavimo v aplikaciji (po novem, z nadgradnjo, izdano po objavi članka, se da za vsako posebej, ) in predvsem ne deluje, kot bi moral. S tem mislim, da otroci prehitro najdejo načine, kako ga »shekati, ali pa se časi (vsakih nekaj dni) kar sami prestavijo na nekakšne privzete vrednosti, seveda vedno v veselje otrok, saj je telefon zvečer zaklene pozneje, dovoljeni čas pa je bistveno daljši. Na Applovi strani menda podobno vlogo opravlja Screen Time, vendar tega v praksi ne poznam, ker otrok nima nobene iNaprave. Poskušal sem še z nekaterimi alternativnimi storitvami, kot so FamiKit, Family Safety in podobne, pa se prav tako ni obneslo. Moti me že to, da večina zahteva 50 ali več evrov na leto, nakar so celo manj koristne od privzete Googlove storitve. Najprej potrebujejo kup dovoljenj na telefonu, da sploh lahko opravljajo svoje, a še potem se je na enem zgodilo, da se je zadeva dobesedno zapletla z biometričnim odklepanjem in sem komajda še uspel razrešiti ta spor ali seveda aplikacijo po hitrem postopku odstraniti.

Podrobneje sem o Family Linku in podobnih orodjih za starševski nadzor pisal v članku za portal Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav.   

Nobena od teh plačljivih možnosti tudi ni vključevala sistema Chrome OS, vse so osredotočene izključno na Android. Prav tako nisem našel ničesar, kar bi poleg Androida pokrivalo še Windows, ki je seveda prevladuje na računalnikih, chromebookov v slovenskih domovih najbrž ni veliko. Tako je skoraj v vsakem primeru treba iskati več rešitev, ker ena ne bo pokrila vseh naprav. Nakar se lahko še tepejo med seboj in nazadnje prej ustvarijo dodatne probleme, kot bi kaj rešile ali pomagale. Na televizorju je običajno na voljo kvečjemu zaklepanje v določenih urah, ki ga je mogoče obiti z vtipkanjem kode PIN, kar pa ima tudi najmanj eno težavo. Kdor želi ugotoviti PIN, zlahka škili pod roke tistemu, ki ga vpisuje, četudi se na zaslonu izpisujejo zvezdice. Tudi tu pa je povsem mogoče, da varovalo ne deluje, kot bi moralo.

Še ena možnost je omejevanje brezžičnega omrežja (Wi-Fi), kar pa tudi ustvarja več težav, kot jih odpravlja, saj zadeve brez povezljivosti ne funkcionirajo (denimo že Family Link, pa tudi aplikacije za sporočanje, osveževanje podatkov na zapestnici in še kaj), poleg tega podrobno nastavljanje tovrstnih omejitev znova zahteva naročnino, torej dodatnih 60 evrov na leto, in tak »nadzor« je morda učinkovit kvečjemu do takrat, dokler otrok nima svoje naročnine na mobilno telefonijo z vključeno spodobno količino gigabajtov. Slednje pa je raje prej kot slej neizbežno.

Po mojih izkušnjah in opažanjih, so storitve za starševski nadzor kvečjemu pomožna tehnologija, ki lahko občasno malo pripomore, še vedno pa morajo starši, ki so si zamislili določena pravila in omejitve, te uveljavljati na klasične, netehnološke načine. Po svoje škoda, ker bi si želel nastaviti vsaj določen okvir za otrokove zaslone, ki bi potem veljal, podobno kot lahko upravljam kakšne druge naprave (pametnega doma) in se potem na nastavljeno zanesem. A po drugi strani so se starši za uveljavljanje vzgoje ali kakor koli že tovrstnemu omejevanju rečemo, morali truditi in tako bomo tudi mi še naprej jemali telefone, tablice in daljince iz rok, pojasnjevali, zakaj je bilo danes že dovolj, in da ne gre za kazen (vsaj ne vedno 😊).

Naslovna fotografija: DepositPhotos

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja