Igranje v oblaku je naslednje orožje skrivne združbe, ki želi človeštvo narediti odvisno od digitalnega sveta. Našo reprezentacijo »Matrice«. Toda obenem, zdaj resno, ni mogoče spregledati, da ima zasnova neprimerno več prednosti kot slabosti in zato privlačnost, ki se ji težko upreš!
Poglejmo dejstva, ki ne bodo všeč notoričnim nasprotnikom igranja mojih let. Vsem, ki so prepričani, da so igre hudičeva zalega. Igralo naj bi se 3,7 milijarde ljudi. Ne sodim mednje. Ne, ker bi spadal v krog prej omenjenih, temveč ker vem, da če bi začel, potem ne bi mogel nehati in vse drugo bi trpelo. Videoigre torej igra polovica človeštva. Kako je to sploh mogoče? Nenazadnje nas bore malo življenje uživa v svobodnem in bogatem svetu. Preprosto. Le delček jih ima v lasti igralno konzolo ali (in) gejmerski računalnik. Statistika pravi, da samo 300 milijonov. Podatki nisi presenetljivi. Dobra konzola stane tja do 500 evrov, medtem ko primeren računalnik vsaj dvakrat toliko. Poleg tega ga je treba vsake nekaj let nadgraditi. Spet strošek, ki ga moraš vzeti v zakup. Pa nakupa iger sploh še omenil nisem.
Če želiš igrati zahtevne in obenem priljubljene igre, kot so Cyberpunk 2077, The last of us ali God of War: Ragnarok so finančne ovire razmeroma visoke. Celo brezplačna igra Fortnite ima precej visoke grafične zahteve. Nič čudnega, da je igranje v oblaku privlačno. Nobene pretirane zmogljive naprave ne potrebuješ, saj igraš na vrhunskem strežniku ponudnika storitve, ki ga obenem redno nadgrajuje in ti ni treba ničesar nalagati. Primerna je praktična vsaka naprava z zaslonom, s katero lahko brskaš po spletu. Tablični računalnik, telefon, poceni prenosni računalnik in televizor. Pogoj je le stabilna povezava v internet s primerno hitrostjo in nizkimi zakasnitvenimi časi, saj preko nje dobivaš zaslonske slike in v obratni smeri pošiljaš ukaze iz tipkovnice, miške ali ploščka.
Kdo nudi storitve v oblaku?
Kljub nespornim prednostim igranja v oblaku uspeh za ponudnika ni samo po sebi zagotovljen. Google je do takšnega spoznanja prišel po težji poti. Najprej so z veliko medijskega cirkusa napovedovali, nakar so razmeroma hitro v neprimerno večji tišini ugasnili storitev Stadia. Google nima iger, niti se ne spozna na posel z videoigrami, zato se je uštel v predvidevanju, da bo bogato služil na lastnini drugih. Kar mimogrede vse leta počne v spletnem iskanju in oglaševanju.
Naročnine, ki jo zahtevajo tovrstne storitve, ne moremo kar zanemariti, a tudi ne kupovanja iger ali celo znova naročnine pri uporabi konzole oz. PC-ja. Igre je v vsakem primeru treba plačati in kar vzdržen je treba biti in loviti vse mogoče »razprodaje«, da igričar na leto ostane pod 150 evri stroška za nove naslove.
Geforce Now je storitev za slabih deset evrov mesečno podjetja, ki slovi predvsem po grafičnih karticah (Nvidia). Nič čudnega, da obljublja igralno izkušnjo, enako izkušnji igranja na računalniku z grafično kartico Geforce RTX 3080. Podprtih več kot 1500 iger, ki pa jih moraš kupiti drugje, na primer na Steamu in trgovini Epic Games ter povezati naročniške račune. Njena dobra plat je možnost brezplačnega preizkusa.
Sony (PlayStation Plus Premium) in Microsoft (Xbox Cloud Gaming) sta se zadeve lotila nekoliko drugače. Ker imata lastne igre, naročnino vežeta nanje. Sony na 700 naslovov za 17 evrov mesečno, vendar je za igranje potreben njihov igralni plošček, in Microsoft na 350 za 13 evrov ob imetju računa Xbox Game Pass Ultimate. Microsoftova storitev je še vedno označena kot »beta«, kar tako resnemu ponudniku ne more biti ravno v ponos, poleg tega ni na voljo povsod. Uganili ste, katere države, med drugimi, ni zraven. Za marsikoga bo Sonyjeva storitev zanimiva, ker omogoči igranje njihovih iger na osebnem računalniku. No, vsaj nekaterih.
Domači ponudnik je Telekom Slovenije s storitvijo Neo igre. Ponuja nekaj več kot sto igre, ki so bolj »družinske« narave, torej ne prej omenjene največje uspešnice, ki zahtevajo resno strojno opremo. Tu gre za lahkotne naslove, a vendarle povsem spodobno razvedrilo, če le uporabljaš Playstationov ali Xbox-ov krmilnik, kajti Logitechov, ki je tudi podprt, je, milo rečeno, obupen. Mesečna naročnina (kot opcija za naročnike na televzijo Neo) stane 8 evrov.
Za nas manj pomembna je Amazonova storitev Luna+, saj onstran Atlantika deluje samo v Združenem kraljestvu in Nemčiji. Zanimiva je predvsem zato, ker združuje oba modela. Naročnino veže na nekaj naslovov iz svojega seznama in obenem dovoli povezavo z računom Ubisofta ter igranje tam kupljenih iger v okolju storitve.
Na kaj paziti?
Vrag se vedno skriva v podrobnostih. Tokrat ni drugače. Ni je stvari na tem svetu, ki bi bila premočrtna in bi delovala brez vsakršnih težav. Igranje v oblaku kot vsaka druga stvar zahteva prilagoditve. Ker je največja težava morebitni zamiki v igralni izkušnji, televizor preklopite v način, prilagojen igranju. Če ga seveda ima. Naslednji korak je optimizacija povezave. Uporabite kabelsko povezavo, kadarkoli je na voljo in le če te ni, potem preklopite na brezžično domače omrežje, v katerem naj ne bo repetitorjev signala, saj vsak k zamiku doda nekaj milisekund. Kadar se zanašaš na povezavo preko mobilnega omrežja, potem igraj tam, kjer je signal dovolj močan, da je zamuda čim krajša in so prenosne hitrosti čim višje. Večina ponudnikov omenja dotočno hitrost najmanj 10 megabitov na sekundo, jaz predlagam najmanj še enkrat toliko. Upoštevaj še to, da je v omrežje sočasno povezano več naprav, kar se lahko izrazi v nižjih doseženih hitrostih, ki se bodo zagotovo negativno odrazile na igralno izkušnjo.
Kolega, ki stavi na igranje v oblaku, se ne misli vrniti v stare čase. Zanj je najbolj pomembno, da igra kjerkoli in praktično na vsaki napravi, ko ima čas. Sin in njegovi prijatelji pa stavijo na računalnik in se zmrdujejo nad igranjem v oblaku. Kdo bo prevladal? Morda to sploh ni pravo vprašanje. Malo ljudi ima dovolj zmogljiv računalnik ali konzolo, telefon skoraj vsak, tako da je popolnoma jasno, da igranje v oblaku ni muha enodnevnica.
Vir naslovne fotografije: Microsoft
Brez komentarjev